Jedro

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno zgolj to, kje posameznik dejansko stalno prebiva in pri tem ni bistvena okoliščina, ali je prejšnje prebivališče zapustil zato, ker ga je želel zapustiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se z dnem dokončnosti odločbe tožnika s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu A., izbriše iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi odločbe navaja, da je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča po uradni dolžnosti. Ugotovil je, da ima tožnik prijavljeno zadnje stalno prebivališče na naslovu A. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe podrobno pojasnjuje, katere priče je zaslišal in kaj so te priče povedale v upravnem postopku ter kaj je povedal tožnik. Tožnik je povedal, da že nekaj let ne prebiva na naslovu A., da žal nima stalnega prebivališča, saj se velikokrat seli. Z bivšo soprogo nimata urejenih zadev glede delitve premoženja, konkretno glede hiše in pripadajočega zemljišča na naslovu A. Poteka tudi zapuščinski postopek po njegovem očetu v zvezi z stanovanjem na B. v Ljubljani, kamor namerava prijaviti naslov stalnega prebivališča. Tožnik je najprej povedal, da nekaj mesecev prebiva na C. v Ljubljani, kar lahko potrdi priča G.G. Priča D.D., sin tožnika, je povedal, da tožnik že od konca leta 2009 ne prebiva na A. Priči E.E. in F.F. sta navedli, da tožnik že nekaj let ne prebiva več na naslovu A. Priča G.G. je povedala, da se s tožnikom občasno vidita na C. v Ljubljani, kjer pa tožnik ne prebiva, ampak le občasno prespi, mogoče štirikrat na mesec. Priča H.H. je povedala, da je tožnik njen bivši soprog in se je iz naslova A. odselil 13. 12. 2009 ter se na ta naslov ni več vračal. Tudi priča I.I. je povedala, da se je tožnik odselil leta 2009 iz naslova A. Isto je povedala tudi priča J.J. Tožnik je na ponovnem zaslišanju povedal, da trenutno nima naslova, kjer bi stalno prebival in da odhaja v službo iz različnih naslovov. Tudi svoje stvari ima na različnih naslovih. Na nobenem naslovu stalno ne živi. Naslov, ki bi predstavljal središče njegovih življenjskih interesov ne obstaja. Kje bo bival v prihodnje, ne ve.

2. Prvostopenjski organ je v ugotovitvenem postopku ugotovil, da tožnik na prijavljenem naslovu ne prebiva že od leta 2009. Poskušal je ugotoviti, kje dejansko prebiva, vendar na podlagi izjav prič in glede na to, da je tožnik v postopku svoje izjave, kje je prebival, večkrat spreminjal, prvostopenjski organ ni mogel ugotoviti, kje stalno prebiva. Nadalje prvostopenjski organ pojasnjuje, da je za ohranitev stalnega prebivališča na določenem naslovu obvezna dejanska naselitev, zgolj namen oziroma lastništvo nepremičnine na nekem naslovu pa ne zadoščata za ohranitev prijave. Ker prvostopenjski organ ni mogel ugotoviti, kje tožnik dejansko prebiva niti ni izpolnjenih pogojev za prijavo zakonskega prebivališča, je izdal odločbo, s katero se tožnika izbriše iz registra stalnega prebivalstva.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnik v tožbi navaja, da je bil izbrisan preuranjeno. Naslov A. pripada tako tožniku kot njegovi nekdanji zakonski partnerki. Med njima še vedno teče postopek za razdelitev skupnega premoženja, tožnik pa si prizadeva, da bi pridobil posest nad nepremičnino. Dokler ti postopki ne bodo pravnomočno rešeni, se šteje, da je tožnik prebivalec stanovanjske stavbe na naslovu A. Tožnik je dosegljiv za poštne pošiljke, saj sprejema pošto in se nanjo odziva. Tožnik se nikoli ni odselil iz navedenega naslova, ampak ga je bil prisiljen zapustiti zaradi nevzdržnih razmer doma. Odšel je zgolj začasno, saj uveljavlja pravno varstvo na sodišču, v katerem zahteva dopustitev vrnitve domov. Na naslovu A. ima še vedno svoje osebne stvari, je solastnik te nepremičnine, v tem kraju plačuje davčne in druge obveznosti in uresničuje volilno pravico. Še vedno obstajajo poklicne, ekonomske, socialne in druge tesne in trajne vezi, kar kaže na to, da je ta naslov tožnikov stalni naslov. Zapustil ga je proti svoji volji. Osebe, ki so bile zaslišane kot priče, niso imele interesa, da bi govorile resnico, saj je tožnik z njimi v sporu. Storjene pa so bile tudi procesne kršitve, ker je prvostopenjski organ za dalj časa prekinil postopek in bi moral po prekinitvi na novo ugotoviti dejansko stanje, saj je vmes preteklo že precej časa. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je namen Zakona o prijavi prebivališča v ažurnem vodenju registra stalnega prebivalstva, ta namen pa je mogoče uresničiti le, če ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, kjer dejansko prebiva, pri čemer namen ali želja ne zadostujeta za ohranitev stalnega prebivališča, na navedeno pa tudi ne vplivajo premoženjsko pravna ali lastninska razmerja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je postopek prekinil, usmeritve Ministrstva za notranje zadeve pa ne morejo in ne smejo negirati dikcije iz zakona, ki se nanašajo na prekinitev postopka. Razen tega je bilo tožniku na zaslišanju dne 20. 2. 2015 zamolčano dejstvo, da se za predhodno vprašanje šteje le vprašanje, ki se nanaša na motenje posesti in da le to lahko zadošča za prekinitev postopka. Tožnik je za to možnost izvedel šele iz izpodbijane odločbe in je bil zato primoran sprožiti postopek oziroma vložiti tožbo zaradi motenja posesti. S tem je formalno izpolnil pogoje za prekinitev postopka.

7. Tožena stranka v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da niso bili podani razlogi za prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja, saj pravdna zadeva tožnika, ki teče na sodišču zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja, ni vprašanje, brez katerega ne bi bilo mogoče rešiti zadeve ob upoštevanju dejstva, da se v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ugotavlja zgolj, na katerem naslovu stranka dejansko stalno prebiva v času odločanja. Tudi spor zaradi motenja posesti v konkretnem primeru ne predstavlja razloga za prekinitev postopka. Kot predhodno vprašanje bi bil tak spor relevanten le v primeru, če bi bila stranki onemogočena dejanska posest nad nepremičnino, v kateri živi. Motenjska tožba bi morala obstajati že v času vodenja postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, naknadno vložena tožba pa na končno odločitev nima vpliva.

8. K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb), ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, v 3. točki 3. člena določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Sedmi odstavek 8. člena ZPPreb pa določa, da če pristojni organ v postopku ne more ugotoviti, kje posameznik dejansko prebiva in po določbi četrtega odstavka tega člena ne more prijaviti njegovega stalnega prebivališča, na podlagi dokončne odločbe posameznika iz registra stalnega prebivalstva izbriše. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da v konkretnem primeru tožnik dejansko ne živi na naslovu A. in da pristojni organ ni mogel ugotoviti, kje dejansko prebiva. Glede navedenega se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi.

11. Tudi če je tožnik zapustil prebivališče na naslovu A. zaradi nevzdržnih razmer, kot to navaja na tožbi, na ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča to nima nobenega vpliva. Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča glede na zgoraj citirano določilo je bistveno zgolj to, kje posameznik dejansko stalno prebiva in pri tem ni bistvena okoliščina, ali je prejšnje prebivališče zapustil zato, ker ga je želel zapustiti.

12. Pri ugotavljanju stalnega prebivališča torej ni bistveno, iz kakšnih razlogov se je nekdo odselil. Pri tem ugotavljanju gre zgolj za ugotovitveno odločbo, zgolj za registracijo obstoječega stanja. Različne pravice na nepremičnini, kot je na primer lastninska pravica, nimajo nobenega vpliva na to, kje se šteje, da ima posameznik stalno prebivališče. Iz navedenega razloga na ugotavljanje stalnega prebivališča tudi nima nobenega vpliva dejstvo, da teče sodni postopek za razdelitev nepremičnine na naslovu A. in so zato te tožbene navedbe nerelevantne. Tudi če je tožnik dosegljiv za poštne pošiljke, kot navaja v tožbi, to še ne pomeni, da na naslovu A. dejansko prebiva. Prav tako še ne pomeni, da na tem naslovu prebiva, če ima na tem prebivališču nekatere osebne stvari in če na tem naslovu uresničuje volilno pravico in plačuje davčne in druge obveznosti. Kot je bilo že pojasnjeno, je pri ugotavljanju stalnega prebivališča bistveno zgolj to, ali posameznik na nekem naslovu dejansko prebiva ali ne.

13. V zvezi s tožbenimi navedbami, da izjave prič niso resnične, pa sodišče meni, da glede na to, da je tako veliko število prič dalo povsem skladne izjave, ki se skladajo tudi s tožnikovo navedbo o tem, da na naslovu A. ne prebiva več, da iz tega razloga ni mogoče dvomiti v verodostojnost teh prič.

14. Na pravilnost odločitve pa tudi nimajo nobenega vpliva tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da je bil v času odločanja postopek prekinjen ter da bi se moralo po prekinitvi na novo ugotoviti dejansko stanje. Postopek je bil prekinjen 10. 10. 2014, prvostopenjski organ pa ga je nadaljeval in zaključil v začetku leta 2015, saj je ugotovil, da niso podani razlogi za prekinitev postopka. Torej je od prekinitve do zaključka postopka minilo zelo malo časa, po nadaljevanju postopka pa noben dokaz ni izkazoval, da bi tožnik dejansko prebival prebival na naslovu A. 15. V zvezi z navedbo, da je pravdna zadeva tožnika in H.H. samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča, pa sodišče pojasnjuje, da za obstoj predhodnega vprašanja ne zadostuje zgolj to, da je neko vprašanje samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost drugega organa, ampak bi moralo iti za vprašanje, brez katerega rešitve ni mogoče rešiti same zadeve. V konkretnem primeru pa je bilo že pojasnjeno, da spor v zvezi z lastništvom nima nobenega vpliva na to, kje se šteje, da tožnik dejansko stalno prebiva. V zvezi z navedbo, da je bilo tožniku zamolčano, da se za predhodno vprašanje šteje le, če je postopek pred sodiščem voden zaradi motenja posesti, pa sodišče pojasnjuje, da gre pri presoji, kdaj se šteje, da je nekaj predhodno vprašanje, za pravno vprašanje in ne za obstoj nekega dejstva, ki naj bi bilo tožniku zamolčano. Gre torej za pravno razlago, kdaj se nekaj šteje za predhodno vprašanje in ne za ugotavljanje dejstev. Tožba zaradi motenja posesti, za katero tožnik trdi, da jo je bil primoran sprožiti, sama po sebi še ne pomeni, da je podan razlog za prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja. Taka tožba je lahko razlog za prekinitev postopka glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, je mogoče motenje posesti v postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča obravnavati kot predhodno vprašanje v primeru, ko se stranki onemogoča dejanska posest nad nepremičnino, v kateri tudi resnično živi.

16. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Tožnik je predlagal tudi opravo glavne obravnave, kjer naj bi se zaslišalo tožnika, H.H. in G.G. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločilo brez glavne obravnave, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ocenilo, da ni potrebno ponovno izvajati dokazov z zaslišanjem navedenih oseb, saj ni razvidno, zakaj bi te osebe na obravnavi dale drugačne izjave kot v upravnem postopku.