Jedro

Investitorstvo samo po sebi ni podlaga za odškodninsko odgovornost nasproti delavcem izvajalca. Mogoče bi bilo, da bi tudi investitor odškodninsko odgovarjal izvajalčevim delavcem, vendar bi moral biti zanj izkazan temelj odškodninske odgovornosti. Kdor v delovnem razmerju ali po pogodbi sodeluje z izvajalcem del pri izvedbi del za naročnika, ni tretja oseba v smislu 207. člena ZOR. Njemu za škodo pri delu odgovarja izvajalec.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča in druga tožena stranka trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je drugotožena stranka skupaj s prvo toženko nerazdelno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v nesreči dne 6.7.1983. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi druge tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, vendar je štelo, da tožnik ni tretja oseba nasproti drugi toženi stranki. Tožnika je namreč najel in plačal Z. Tožnik se je ponesrečil pri delu in nastale škode ni mogoče vzročno povezati z ravnanjem druge tožene stranke kot naročnika del. Z nevarno dejavnostjo se je ukvarjal samo Z., ne pa tudi druga tožena stranka.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Z. ni imel obrtnega dovoljenja, zato s tožnikom ni mogel skleniti delovnega razmerja. Že zato je treba šteti tožnika za tretjo osebo, kateri odgovarja za škodo tudi investitor po 207. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Druga tožena stranka je vedela, da Z. nima obrtnega dovoljenja, da pa rabi za izvedbo prevzetega dela pomoč. Vedela je, da Z. dejavnosti nima zavarovane in da je zato cenejši od drugih. Zato odgovarja tožniku za škodo solidarno s prvo toženo stranko. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da potrdi vmesno sodbo prve stopnje.

Druga tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača tožnikove revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Prva tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovnije se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilna okoliščina v tej zadevi je, da drugotožena stranka sama ni nastopala kot izvajalec, temveč samo kot investitor. Izvedbo del je poverila Z. S tem je na Z. prešla odgovornost za varnost delavcev ne glede na to, ali je dela prevzel kot obrtnik in jih opravil s svojimi delavci, ali pa je dela prevzel kot podjemnik po določbah o pogodbi o delu (XII. poglavje zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR). Investitorstvo samo po sebi ni podlaga za odškodninsko odgovornost nasproti delavcem izvajalca. Mogoče bi bilo, da bi tudi investitor odškodninsko odgovarjal izvajalčevim delavcem, vendar bi moral biti zanj izkazan temelj odškodninske odgovornosti. V tej smeri revizija omenja nekatere okoliščine, ki bi kazale na zatrjevanje krivdne odgovornosti drugotožene stranke. Navaja, da Z. v času tožnikove nesreče ni imel obrtnega dovoljenja in da ga je drugotožena stranka izbrala prav zato, ker je bil zaradi neprijavljene dejavnosti cenejši. Zato odgovarja zaradi napačne izbire izvajalca. Vedela je, da Z. ne more zaposliti delavcev, da pa jih glede na obseg prevzetega dela potrebuje. Vendar nobena od teh zatrjevanih okolnosti ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost druge tožene stranke. Dejstvo, da Z. ni bil registriran kot obrtnik, ni v zvezi z njegovo strokovnostjo, saj je pred in po nesreči imel obrt prijavljeno in je glede strokovnosti izpolnjeval pogoje za opravljanje obrti. Okoliščina, da je delo prevzel v času odjavljene obrti in da mu druga tožena stranka na zakonit način ni mogla plačati dela, pomeni kršitev finančnih predpisov in predpisov o delu, ni pa v vzročni zvezi z nesrečo. Ta okoliščina torej ni podlaga za odškodninsko odgovornost druge tožene stranke. Na podlagi 207. člena ZOR pa kot naročnica del ni odškodninsko odgovorna tožniku, saj tožnik kot delavec, ki ga je najel izvajalec Z., v razmerju do drugotožene stranke ni bil v položaju tretje osebe. Kdor v delovnem razmerju ali po pogodbi sodeluje z izvajalcem del pri izvedbi del za naročnika, ni tretja oseba v smislu 207. člena ZOR. Njemu za škodo pri delu odgovarja izvajalec. Tožnika je najel in plačal Z.. On je bil odgovoren za varnost pri delu in v tem pogledu naročnika ne zadene odškodninska odgovornost. Glede tega pogodbeno določilo v pogodbi med Z. in drugo toženo stranko ni pomembno, kajti s pogodbo ne bi bilo mogoče prenesti z veljavnostjo za oškodovanca odškodninske odgovornosti, ki bi temeljila na zakonskih določbah, na drugega. Pomembno je to, da v zakonskih predpisih ni podlage za odškodninsko odgovornost naročnika del nasproti delavcem izvajalca. Zato je odločitev sodišča druge stopnje pravilna in uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v mejah razlogov, ki jih določa 386. člen ZPP, vendar teh razlogov ni ugotovilo. Zato je zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. in 1. odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti druga tožena stranka sama.