Jedro

T ožnik je bil v spornem obdobju glede na zdravstveno stanje zmožen opravljati delo po odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, to je delo z omejitvami s polnim delovnim časom. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v tem obdobju ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 27. 11. 2014 in št. ... z dne 24. 12. 2014 v delu, da je tožnik od 1. 12. 2014 zmožen za delo in se ugotovi začasno nezmožnost za delo tožnika od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014. Obenem je sklenilo, da stroški tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da odločitev sodišča ne ustreza dejanskemu stanju, sodišče pa tudi ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem. Sodišče je zaslišalo osebno zdravnico, ki naj bi med drugim navedla, da naj bi bil tožnik zmožen za delo v obravnavanem času oziroma, da naj bi bil zmožen za opravljanje dela glede na omejitve po mnenju invalidske komisije. Postavlja pa se vprašanje, zakaj je ta ista osebna zdravnica podala predlog za podaljšanje bolniškega staleža dne 24. 11. 2014, saj se njen predlog za podaljšanje bolniškega staleža in njena izpoved razlikujeta. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev predvsem na izpoved osebne zdravnice, pri čemer ni pojasnilo tega razlikovanja med predlogom zdravnice za podaljšanje bolniškega staleža in njeno izpovedjo. Enako je tožena stranka tožniku podaljševala bolniški stalež tudi po 10. 7. 2014, ko mu je bila priznana omejitev po invalidski komisiji, čeprav iz same izpovedi osebne zdravnice izhaja, da se zdravstveno stanje od 10. 7. 2014 ni spremenilo, od 1. 12. 2014 dalje do 20. 12. 2014 pa naj bi bil zmožen za delo. Ni namreč jasno, kaj se je torej v času pred 1. 12. 2014 in v času od 1. 12. 2014 dalje spremenilo in tudi sodišče jasno ne navaja, zakaj tožnik 30. 11. 2014 ni bil zmožen za delo z omejitvami, ki jih ima po invalidski komisiji, od 1. 12. 2014 pa je bil zmožen za delo z omejitvami po mnenju invalidske komisije v polnem delovnem času. Vztraja, da ne glede na priznane omejitve po mnenju invalidske komisije, v obravnavanem času ni bil zmožen opravljati dela z omejitvami. Njegovo zdravstveno stanje v obravnavanem času ni bilo drugačno kot pred 1. 12. 2014. Gre za težave, ki jih ima tožnik s hrbtenico, s koleni, pojavljale pa so se mu še druge težave. Vse skupaj je onemogočalo njegovo delo. Tožena stranka se je v upravnem postopku sklicevala na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 9. 10. 2014, s katero je bilo odločeno, da tožniku ne pripadajo nobene nove pravice, kar pomeni, da velja odločba z dne 3. 11. 2011, ki je bila potrjena s sodbo naslovnega sodišča z dne 15. 5. 2014 oziroma velja od 10. 7. 2014. Na podlagi te pa je toženec ugotovil, da je tožnik v obdobju od 24. 2. 2014 do 30. 11. 2014 nezmožen za delo in mu je priznal bolniški stalež. Ni sporno, kaj določa pravnomočna sodba glede omejitev pri delu, je pa dejstvo, da tožnik v obravnavanem obdobju ni bil zmožen opravljanja svojega dela tudi s temi omejitvami ne in sodišče tega ni nedvoumno ugotovilo. Sodišče tudi ne obrazloži, ali so bile težave, ki jih je tožnik izpostavljal kot razlog za to, da ni bil zmožen opravljanje dela z omejitvami, že upoštevana v sodbi opr. št. Ps 381/2012, ki je pravnomočna 10. 7. 2014. Tožnik je predlagal izvedbo več dokazov, ki pa jih sodišče ni izvajalo, predvsem ni izvedlo dokaza z izvedencem, ki bi ga glede na nasprotje med izjavami in navedbami v predlogu osebne zdravnice, nedvomno moralo, sploh ker je toženec izhajal iz napačnih predpostavk. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. IV Ps 209/2015 z dne 13. 10. 2015, s katero je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 27. 11. 2014 in z dne 24. 12. 2014 v delu, da je tožnik od 1. 12. 2014 dalje zmožen za delo. Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita isti odločbi toženca v delu, da je tožnik od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014 zmožen za delo in se ugotovi, da je bil v tem času začasno nezmožen za delo. Obenem je sklenilo, da stroški tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 31/2016 z dne 21. 4. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki. Predvsem je poudarilo, da je tožnikovo začasno nezmožnost za delo v obdobju od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014 potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju in omejeno delovno zmožnost, upoštevaje delo z omejitvami po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 3. 11. 2011 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Ps 381/2012 z dne 15. 5. 2014, ki je postala pravnomočna 10. 7. 2014. Hkrati je opozorilo, da razpoložljiva medicinska dokumentacija datira od maja 2013 do septembra 2014 in se ne nanaša na sporno obdobje od 1. 12. do 20. 12. 2014, niti je tožnik kljub pozivu sodišča ni predložil. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da je ostalo neugotovljeno, ali je tožnik v času od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014 glede na zdravstveno stanje, zmožen opravljati delo po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 3. 11. 2012, torej kot invalid III. kategorije za delo z omejitvami s polnim delovnim časom.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku postopalo skladno z določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na podlagi izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem.

6. V konkretnem primeru sta predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. … z dne 24. 12. 2014 in prvostopna odločba št. ... z dne 27. 11. 2014, s katero je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 28. 11. 2014 do 30. 11. 2014 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 1. 12. 2014 dalje pa je zmožen za delo. Sporno je, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014. 7. V izvedenih dokazih in sicer tako v izpovedi osebne zdravnice kot v medicinski dokumentaciji, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinsko prepričljive podlage za zaključek, da je bil tožnik v obdobju od 1. 12. 2014 do 20. 12. 2014 zmožen za delo z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti.

8. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo osebno zdravnico, ki je prepričljivo izpovedala, da se je pri tožniku sporni bolniški stalež začel 24. 2. 2014 zaradi akutnega respiratornega infekta, ko je šlo za blag prehlad in je v enem mesecu izzvenel. Ker je tožnik navajal še druge težave, je bil napoten na številne preglede in preiskave in bil v diagnostičnem postopku pri več specialistih. Ta postopek je bil končan tako pri ortopedu kot nevrologu, kamor je bil napoten zaradi navajanja težav. Vsi ti pregledi niso pokazali objektivnih razlogov za navajano stanje. Ortoped je ugotavljal, da ni sprememb glede hrbtenice, nevrolog pa, da izvidi ne odstopajo od normale. Rezultat preiskave EEG je pokazal rahlo abnormen izvid, medtem ko izvid CT glave ni pokazal patoloških sprememb.

9. Na podlagi takšne dokumentacije in ugotovljenem zdravstvenem stanju pri posameznih specialistih, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v izpeljani diagnostiki ni bilo ugotovljenih bistvenih odstopanj od normale, ki bi narekovala nadaljnjo nezmožnost za delo od decembra 2014 dalje. Da tožnik od 1. 12. 2014 ni bil nezmožen za delo, je potrdila tudi osebna zdravnica. Izrecno je pojasnila, da je tožnik 21. 11. 2014 prišel za podaljšanje bolniškega staleža, da pa tedaj ni ugotavljala ničesar posebnega. Nato se je oglasil 3. 12. 2014 in povedal, da ne more delati. Po zaključku bolniškega staleža je pričakovala, da bo šel delat, ker so po njenem mnenju omejitve pri delu primerne glede na status in njegovo starost. Glede na podane omejitve, ki jih je tožnik pridobil v letu 2014, bi bil tožnik zmožen za takšno delo. V vmesnem času, to je s sodbo opr. št. Ps 381/2012, ki je postala pravnomočna 10. 7. 2014, je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznanimi pravicami na delu z omejitvami, ki jih je narekovalo ortopedsko stanje. Tako, da je prišlo do spremembe glede zmožnosti za delo, ker so bile tožniku priznane trajne razbremenitve pri delu.

10. To pa je razlog, da je sodišče prve stopnje začasno nezmožnost za delo ugotavljalo poleg z upoštevanjem zdravstvenega stanja v spornem obdobju tudi pogoje dela, ki bi ga tožnik glede na pravnomočno sodbo, bil zmožen opravljati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik glede na ugotovljeno stanje za delo gradbenega delavca ni zmožen, prav tako pa ni zmožen za delo pomožnega gradbenega delavca, temveč je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, to je le občasno prisilen položaj ledvene hrbtenice, ročno lahko premešča bremena do največ 10 kg. Čeprav bi pri tožniku, pri katerem je ugotovljena trajna nezmožnost za delo gradbenega delavca in pomožnega gradbenega delavca, lahko prišlo tudi do začasne nezmožnosti za drugo delo z omejitvami, pa sodišče prve stopnje takšnega stanja ni ugotovilo.

11. Samo dejstvo, da je bila pri tožniku začasna nezmožnost za delo ugotovljena vse od 24. 2. 2014 do 30. 11. 2014 iz različnih razlogov, ko se je začel bolniški stalež zaradi akutnega respiratornega infekta in se nadaljeval zaradi različnih diagnostičnih postopkov, pa ni podlage za ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 1. 12. 2014 dalje oziroma do 20. 12. 2014. V času, ko je bil tožnik v diagnostičnem postopku je bilo, ne glede na dne 10. 7. 2014 pravnomočno sodbo opr. št. Ps 381/2012 razumljivo, da je bil spoznan za začasno nezmožnega za delo, saj ni bilo znano, kako resne so njegove zdravstvene težave in kako vplivajo tudi na njegovo sposobnost opravljanja dela z omejitvami.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja, da gre pri tožniku za nespremenjeno zdravstveno stanje in da bi zato moral biti spoznan za začasno nezmožnega za delo tudi od 1. 12. 2014 dalje do 20. 12. 2014. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da gre za odstopanje med predlogom osebne zdravnice z dne 21. 11. 2014 in njeno izpovedjo. Dne 21. 11. 2014 je osebna zdravnica v okviru svoje pristojnosti zgolj predlagala podaljšanje bolniškega staleža, odločitev pa je na podlagi priložene dokumentacije, prepustila (za to pristojnemu) imenovanemu zdravniku. Zaslišana na glavni obravnavi je osebna zdravnica izrecno izpovedala, da ni ugotavljala nič posebnega in da je bil tožnik zmožen za delo z omejitvami oziroma, da so omejitve ustrezne njegovemu statusu. Katere dodatne okoliščine naj bi po tožnikovih navedbah pri njem obstajale, pritožba ne navaja.

13. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem. Tožnik je izvedbo tega dokaza predlagal, vendar ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo, ker ni našlo nobenih objektivnih razlogov, pravilno pa je tudi štelo, da je dejansko stanje na podlagi predložene dokumentacije in z zaslišanjem osebne zdravnice, dovolj razčiščeno in da ne obstaja nikakršen dvom v pravilnost odločitve. Tožnik, razen da gre za enako stanje kot do 1. 12. 2014, za sporno obdobje ne navaja, da bi bil še v kakšnem diagnostičnem postopku ali da bi obstajali kakšni objektivni dokazi, to je takšni izvidi specialistov, ki bi nedvomno izkazovali potrebo po začasni nezmožnosti za delo tudi po 1. 12. 2014 in bi bila zaradi tega izpoved osebne zdravnice in pred tem odločitev toženca o njegovi začasni nezmožnosti za delo, v nasprotju z medicinsko dokumentacijo oziroma objektivnimi dokazi. Razloge za takšno odločitev in zavrnitev dokaza z izvedencem in tudi drugih dokazov, je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

14. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da stroške pritožbe bremeni proračun, saj tožnik z njo ni uspel.