Jedro

Prekršek zoper varnost cestnega prometa je torej v konkretnem primeru bil ugotovljen z uporabo tehničnih sredstev. Kot je pravilno storilcu pojasnilo sodišče prve stopnje, se v tem primeru PN izda na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1.

Pritožba se vsled navedenemu neutemeljeno zavzema, da bi storilcu pred izdajo PN morala biti zagotovljena pravica do izjave ter da bi PN moral vsebovati tudi opis dejanja.

Glede na tretji odstavek 57. člena ZP-1, ki določa vsebino PN, se pritožba tudi neutemeljeno zavzema, da bi v zvezi z meritvijo hitrosti moral biti sestavljen uradni zapisnik v skladu s pravili člena 55 ZP-1, ki bil vseboval zaporedno številko in iz katerega bi izhajal pouk storilcu o privilegiju zoper samoobtožbo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki ga bo poslal prekrškovni organ.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno in odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v višini 90,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec in pri tem uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter kršitve materialnih določb zakona po 1. in 2. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je prekrškovni organ z dne 20. 4. 2023 izdanim plačilnim nalogom (PN) storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po 3. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, ker je dne 20. 4. 2023 ob 22.205 v naselju Hotemež, kjer je hitrost s splošno omejitvijo omejena na 50 km/h, kot udeleženec cestnega prometa vozil s hitrostjo najmanj 73 km/h.

5.Storilec je v ZSV problematiziral vsebino plačilnega naloga, pravico do izjave v postopku pred prekrškovnim organom, zakonitost dokumentirane meritve z laserskim merilnikom hitrosti, ki ne omogoča slikovne dokumentacije, ter zakonitost izreka kazenskih točk brez dokazov o obstoju konkretne nevarnosti za nastanek hude posledice.

6.5. Po dopolnitvi dokaznega postopka, v okviru katerega je sodišče prve stopnje prebralo listine spisa, storilca pa ni zaslišalo, ker se je v vlogi z dne 31. 1. 2024 pravici do zaslišanja odpovedal, je prvo sodišče z gotovostjo ugotovilo, (-) da je bila hitrost vozila izmerjena z laserskim merilnikom Prolaser 4 serijske številke LF17355, ki je bil v času meritve veljavno overjen in je uradno merilno sredstvo, (-) da je policistka pred opravljeno meritvijo opravila preizkus justiranja, ničelni test, preverila datum in uro ter stanje overitvenih nalepk, (-) da je policistka storilčevemu vozilu v naselju izmerila hitrost 78 km/h, kar ob upoštevanju tolerance 5 km/h pomeni, da je hitrost storilčevega vozila bila najmanj 73 km/h, ter (-) da je bil storilcu prekršek na kraju predstavljen ter prekoračitev hitrosti na merilniku prikazana.

7.6. Prekršek zoper varnost cestnega prometa je torej v konkretnem primeru bil ugotovljen

7.z uporabo tehničnih sredstev

7.. Kot je pravilno storilcu pojasnilo sodišče prve stopnje, se v tem primeru PN izda na podlagi

7.prvega odstavka 57. člena ZP-1

7.. PN sicer res velja kot pisna odločba o prekršku, kot izpostavlja tudi pritožba, vendar kljub temu zanj ne velja določba 55. člena ZP-1, saj je vsebina PN, postopek njegove izdaje ter nadaljnji postopek v zvezi z zahtevo za sodno varstvo celovito urejen v določbi 57. člena ZP-1. Prav tako v tem primeru ne velja drugi odstavek 57. člena ZP-1, ki določa, da mora pooblaščena uradna oseba pred izdajo in vročitvijo takega plačilnega naloga kršitelju omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku po določbah 55. člena tega zakona, plačilni nalog pa mora vsebovati tudi kratek opis prekrška in kratek povzetek izjave kršitelja o prekršku, saj navedena določba ureja izdajo PN, kolikor pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen.

7.Pritožba se vsled navedenemu neutemeljeno zavzema, da bi storilcu pred izdajo PN morala biti zagotovljena pravica do izjave ter da bi PN moral vsebovati tudi opis dejanja. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, navedena določba 57. člena v prvem oziroma tretjem odstavku ob vročitvi PN storilcu predvideva le dolžnost prekrškovnega organa, da storilcu ob vročitvi PN

7.ustno predstavi

7. storjeni prekršek in dokaze zanj. Le če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška, se mu ga vroči po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, in se v tem primeru kršitelju hkrati s plačilnim nalogom iz prvega odstavka tega člena vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, če ta ni že naveden v plačilnem nalogu. Ker pa je bil v predmetni zadevi PN storilcu vročen na kraju prekrška ter so mu bili prekršek in dokazi zanj na kraju predstavljeni, prekrškovni organ hkrati s plačilnim nalogom opisa dejanja storilcu ni bil dolžan vročiti. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je bil storilcu opis dejanskega stanja prekrška vročen skupaj z vabilom na narok za zaslišanje.

8.7. Glede na tretji odstavek 57. člena ZP-1, ki določa vsebino PN, se pritožba tudi neutemeljeno zavzema, da bi v zvezi z meritvijo hitrosti moral biti sestavljen uradni zapisnik v skladu s pravili člena 55 ZP-1, ki bil vseboval zaporedno številko in iz katerega bi izhajal pouk storilcu o privilegiju zoper samoobtožbo.

9.Ker zapisnik o izvajanju meritev hitrosti ni zapisnik v smislu 55. ali 57. člena ZP-1 in ne potrebuje biti sestavljen skladno z določbo tretjega odstavka 55. člena ZP-1, se pritožba za to zavzema neutemeljeno ter posledično neutemeljeno odreka temu zapisniku dokazno vrednost. Zapisnik o meritvi hitrosti namreč ni zapisnik, katerega vsebina bi bila predpisana z zakonom, temveč gre za interni zapisnik policije, ki pa ga je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno upoštevalo kot enega izmed dokazov, na podlagi katerih temeljijo očitki storilcu o storitvi očitanega mu prekrška, in je ta zapisnik, ki ga sicer ni mogoče šteti kot javno listino, uporabilo kot kontrolni dokaz za preverbo trditve policistov o tem, da je storilec prekoračil hitrost vožnje v naselju, kot se mu očita v plačilnem nalogu. Ker pa ne gre za zapisnik, ki bi bil sestavljen v okviru postopka o prekršku, temveč v predhodni fazi, ki se vodi po določbah ZPrCP in ob smiselni uporabi ZUP, niso potrebni nobeni pravni pouki o pravicah storilca pred podajo izjave, kot neutemeljeno navaja pritožnik.

10.Pri tem ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da v postopku s policisti ni bila ugotovljena identiteta uporabljenega merila. Kateri laserski merilnik hitrosti je bil uporabljen pri ugotavljanju hitrosti storilčevega vozila, namreč izhaja iz zapisnika o merjenju hitrosti, kjer je označeno, da se je merjenje hitrosti dne 20. 4. 2023 ob 21.40 do 22.20 ure izvajalo z laserskim merilnikom hitrosti Prolaser 4, oznake SI 14-07-005, tovarniške številke LF17355. Prav tako to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje (8. točka obrazložitve).

11.Ob vsem navedenem je zaključiti, da je sodišče prve stopnje o storitvi očitanega prekrška pravilno sklepalo na podlagi dokazne ocene zapisnika o meritvi hitrosti z dne 20. 4. 2023, pritožbena zavzemanja, da se izpodbijana sodba ne bi smela opreti na navedeni zapisnik, pa so neutemeljena.

12.8. Nekonkretizirane so pritožbene trditve, da sodišče ni uporabilo veljavnega Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Pravilnik), saj pritožnik ne obrazloži, zakaj meni, da je temu tako. Kolikor pa pritožba v okviru tega očitka smiselno zatrjuje, da bi meritev morala imeti slikovno dokumentacijo, pa je take pritožbene trditve zavrniti kot neutemeljene, saj je bil prekršek ugotovljen z nesamodejnim merilnikom hitrosti, ki meri iz nepremične točke. V tem primeru pa je potrebno uporabiti 16. člen Pravilnika. V skladu s 16. členom Pravilnika morajo imeti ti merilniki takojšnji prikaz izmerjene hitrosti, rezultat pa mora biti prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Pri nesamodejnih merilnikih hitrosti, ki merijo iz nepremične točke in meritve ne dokumentirajo slikovno, je zato pomembna predočitev izmerjene hitrosti vozniku s prikazom izmerjene hitrosti na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti, kar pa je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tudi bilo izvedeno. Ker torej v obravnavani zadevi ni bil uporabljen laserski merilnik hitrosti, ki samodejno slikovno dokumentira meritev hitrosti, temveč nesamodejni merilnik hitrosti, ki meri iz nepremične točke in katerega uporabo dovoljuje 16. člen Pravilnika, je pritožbeno sklicevanje storilca na zahteve določbe 17. člena Pravilnika neutemeljeno. Ob tem, ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil storilec na kraju ustavljen ter da mu je bil predstavljen prekršek, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s takšnim ravnanjem bila izpolnjena dolžnost pripisovanja rezultata meritve kontroliranemu vozilu, ki jo opredeljuje drugi odstavek 16. člena Pravilnika pri merilnikih hitrosti, ki meritve ne dokumentirajo slikovno. Na tem mestu pa pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo določbo 16. člena Pravilnika, vendar pri tem očitno pomotoma zapisalo, da to določa 15. člen Pravilnika.

13.9. Pritožba izpostavlja še določbe Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cesti ter dejstvo, da na območju merjenja hitrosti ni bil postavljen obvestilni znak, ki voznike obvešča o meritvi hitrosti. Sodišču prve stopnje očita, da se do tega dejstva ni opredelilo.

14.Sicer se v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje do tega dejstva res ni opredelilo, vendar ne gre za odločilno dejstvo pri presoji pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja prekrškovnega organa v zvezi s prekrškom po 46. členu ZPrCP, zato navedeno ni vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Udeleženci cestnega prometa so namreč dolžni spoštovati cestno prometne predpise ne glede na obvestilne znake o merjenju hitrosti, zato obstoj znaka za merjenje hitrosti v nobenem primeru ne more vplivati na zaključek o objektivnih in subjektivnih znakih prekrška. Pri tem pa iz 1. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cesti ne izhajajo uradna pravila, ki bi določala, kdaj se lahko na javni cesti ugotavlja presežena hitrost, zato je sklicevanje pritožnika na to določbo tega pravilnika v zvezi z nadaljnjim pritožbenim zaključkom o samovolji pooblaščene uradne osebe, ki bi naj ugotavljala preseženo hitrost mimo uradnih pravil, nerazumljivo.

15.10. V zvezi s stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da te sankcije prekrškovni organ ni potreboval utemeljevati z ugotovitvami o obstoju konkretne nevarnosti, saj je to presojo opravil že zakonodajalec, ki je pri

15.predpisovanju

15. kazenskih točk upošteval kriterij nevarnosti (glej prvi odstavek 22. člena ZP-1). Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je storilcu kazenske točke izreklo za abstraktno nevarnost. Ne glede na to pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe celo izhaja ugotovitev konkretne nevarnosti, saj sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve zaključi, da je z vožnjo s hitrostjo 73 km/h v naselju nedvomno povzročena nevarnost za nastanek hude posledice, saj so v naselju lahko na cesti otroci, kolesarji, starejše osebe in podobno ter je tem dejstvom potrebno prilagoditi hitrost, da voznik ne povzroči nevarnost za nastanek hude posledice.

16.11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

17.12. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.