Jedro

Ob skladnosti izvidov z izvedeniškimi mnenji invalidske komisije prve in druge stopnje glede obstoja telesne okvare, in ob sočasni skladnosti obeh mnenj invalidnih komisij med seboj, ni bilo razloga, da bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi ugotavljal, ali je glede na Seznam telesnih okvar pri tožniku podana telesna okvara.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni kvalificirano, da bi samo ugotavljalo, ali je pri tožniku podana telesna okvara. Zdravstveno stanje tožnika izhaja iz izvidov in opravljenih preiskav. Sodišče glede na izvide in podana mnenja v izvidih, o tem, kakšno je stanje, to stanje primerja s stanjem, kakor je za posamezno telesno okvaro določeno v Seznamu telesnih okvar. Gre zgolj za opravljeno pravno kvalifikacijo, ali iz ugotovljenega dejanskega stanja (izvida) izhaja takšno stanje, kakor jo določa pravna norma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2012 in št. ... z dne 17. 4. 2012 ter da se ugotovi, da pri tožniku obstaja 80 % telesna okvara, nastala zaradi poklicne bolezni dne 18. 12. 1997 in se mu od tega dne dalje prizna pravica do invalidnine, ki naj se izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi z dne 26. 3. 2014, podano priporočeno na pošto dne 27. 3. 2014, navaja, da je tožnik opravil funkcionalno slikanje hrbtenice, ki je pokazala funkcionalno motenost v višini L5-S1 (peti ledveni in prvi križni vretenec hrbtenice). Opravil je tudi specialistični pregled pri prof. dr. A.A. dne 22. 9. 2009, iz katerega izhaja, da ima zaradi opisanih nepravilnosti omejeno gibanje hrbtenice, pri čemer gre za trajno prizadetost funkcije hrbtenice. Zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti pri tožniku se nanaša izključno na poškodbo hrbtenice in temelji na poškodovanem funkcionalnem deficitu s posledično oviranostjo, zaradi katere je oviran pri vseh tistih fizičnih aktivnostih, pri katerih je potrebna popolnoma normalna sproščena gibljivost ledvene hrbtenice v vseh smereh. Lumbosakralni predel hrbtenice je v življenju najbolj obremenjen. Tožnik je bil 3. 10. 2000 invalidsko upokojen. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 783/2006 z dne 6. 3. 2007 je ugotovljeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni 33 % in zaradi posledic bolezni 67 % in sicer od 3. 10. 2000 dalje. Po sodbi VDSS opr. št. Psp 520/2007 z dne 8. 11. 2007 je ugotovljeno, da je tožnik že od nastopa bolniškega staleža dne 14. 6. 1999 nezmožen za opravljanje svojega dela prvega častnika krova oziroma poveljnika na ladji zaradi nastale poklicne bolezni. Tudi iz izvedenskega mnenja prof. dr. A.A. in prof. dr. B.B. z dne 10. 2. 2009 izhajajo ugotovljene okvare hrbtenice, ki so posledice stalne in neprekinjene izpostavljenosti vibracijam zaradi dela strojnice ladje, kinetozam in občasnemu ekstremnemu valovanju ob neurjih. Ugotovljene so bile okvare, ki se kažejo kot manjša dorzalna centralna in desnostranska paracentralna protruzija i.v. diska v nivoju L4-5 (paracentralno izbočenje medvretenčne ploščice), ki utesnjuje terminalno vrečo; v višini L5-S1 desno posterolateralno manjša protruzija diskusa (izbočenje medvretenčne ploščice), ki skupaj s spondilofiti (kostnimi izrastki) nakazano utesnjuje korenino živca). Ugotovljena tudi zmerna spondiloza (obraba) L-S prehoda. Ugotovljene okvare so obsežnejše, kot jih je normalno mogoče srečati pri ljudeh enake starosti, ki pri delu niso izpostavljeni fizičnim obremenitvam z vplivom na gibala oziroma hrbtenico, katerim je bil izpostavljenem tožnik. V izvedeniških mnenjih in dopolnilnem mnenju z dne 22. 9. 2009 je dovolj prepričljive in strokovno medicinske podlage za zaključek, da gre pri tožniku za 30 % telesno okvaro hrbtenice, katere vzrok je poklicna bolezen in bolezen, in sicer gre za funkcionalno motenost hrbtenice v višini L5-S1. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo: radiološki izvid C., diagnostičnega centra z dne 21. 9. 2009, nadalje izvid UKC D. - ortopedska klinika z dne 22. 9. 2009; izvedensko mnenje prof. dr. A.A. in prof. primarija dr. B.B. z dne 10. 2. 2009; sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 495/2001 z dne 13. 7. 2006 in sodbe opr. št. Ps 1417/2001 z dne 8. 3. 2007, nadalje sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 783/2006 z dne 6. 3. 2007 ter opr. št. Psp 520/2007 z dne 18. 11. 2007. Z neupoštevanjem teh dokazov je sodišče bistveno kršilo določbe postopka v škodo tožnika in ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti postopka, saj se sodišče do dokazov, ki jih je predložil tožnik, sploh ni opredelilo. Sodišče je tudi kršilo pravico do dokaza s tem, ko je zavrnilo predlog tožnika za postavitev sodnega izvedenca ustrezne medicinske stroke. Sodišče nima strokovnega znanja za ugotavljanje, ali je pri tožniku podana telesna okvara. Izbora dokaznih sredstev ni dopustno omejevati in je izvajanje dokazov v korist stranke lahko učinkovito le, če se stranki omogoči, da se v njenem zahtevku odloči s pomočjo vseh razpoložljivih dokaznih sredstev, ki so primerna za ugotavljanje dejstev. Pritožba se ne strinja tudi z zaključkom sodišča, da pri tožniku ne more biti telesne okvare iz razloga, ker po letu 1997 ni imel nobene poškodbe več. Meni, da pogoj za telesno okvaro niso nove poškodbe, temveč lahko telesna okvara nastane tudi na podlagi poslabšanja zdravstvenega stanja brez dodatnih poškodb, kar se je pri tožniku tudi zgodilo. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, ko se je oprlo na mnenje invalidske komisije prve stopnje toženke z dne 18. 11. 1997, ko je pri tožniku ugotovila I. kategorijo invalidnosti od 18. 12. 1997 dalje in ocenjevala tudi, ali pri tožniku obstaja telesna okvara ali ne ter ugotovila, da telesna okvara ne obstaja. Toženka v letu 1997 o telesni okvari in pravici tožnika do invalidnine ni odločila z upravno odločbo, tako da tožnik ni imel nobenih možnosti izpodbijati mnenje komisije, ki je bilo napačno. Ne strinja se s stališčem sodišča, da gre pri izvedenskem mnenju invalidskih komisij za javno listino. Gre zgolj za mnenje, ki pa ne more biti neodvisno izvedensko mnenje. Pritožbi prilaga listine, iz katerih izhaja, da je v času služenja kadrovskega roka v JLA doživel poškodbo pri topu na kazalcu in sredincu leve roke in so mu zaradi tega amputirali ta dva prsta v členku, kar utemeljuje zahtevek iz naslova telesne okvare. Prilaga tudi poročilo o delu Varuha človekovih pravic RS v letu 2009, iz katerega izhaja, da je družba E. obravnavana kot slovenski davčni rezident, česar pa Okrožno sodišče v Kopru ni upoštevalo, ko je odločalo o plačilu odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

Popravek pritožbe tožnika z dne 28. 3. 2014, oddanega priporočeno na pošto dne 9. 4. 2014 pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj je prispelo na sodišče po poteku pritožbenega roka, ki se je iztekel za tožnika 27. 3. 2014, saj iz vročilnice izhaja, da je bila tožniku sodba sodišča prve stopnje vročena dne 12. 3. 2014. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu, kot ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navaja pritožnik v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 20. 9. 2012, s katerim se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enotes F. z dne 17. 4. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu in zaslišanja tožnika ugotovilo, da je tožnik po odločbi toženke št. ... z dne 30. 12. 1997 delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 18. 11. 1997. Odločba je postala pravnomočna in izvršljiva 20. 1. 1998. Invalidska komisija prve stopnje toženke je dne 18. 11. 1997, ko je ugotavljala pri tožniku I. kategorijo invalidnosti, ugotovila, da pri tožniku ne obstaja telesna okvara, kar je navedla v 13. točki izvedenskega mnenja. Iz zaključka izvedenskega mnenja pod številko 16-utemeljitev in obrazložitev izvedenskega mnenja - je razvidno, da je invalidska komisija prve stopnje delovala v sestavi specialista internista, specialista medicine dela, prometa in športa ter specialista pulmologa in ugotovila, da telesna okvara pri tožniku ne obstaja. Iz izpovedi tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se mu je nezgoda zgodila pred letom 1997 in sicer kakšnih 8 let pred upokojitvijo, ko so se mu pojavile hude bolečine v hrbtu od padca na ladji. Tožnik je 20. 3. 2012 po osebnem zdravniku podal predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine. Iz predloga je razvidno, da tožniku gibala nagajajo več let nazaj, hodi k številnim specialistom zaradi hrbtenice, kolen, gibi v vseh sklepih so omejeni in boleči, na gibalih pa ni bilo operacij. Toženka je z odločbo z dne 17. 4. 2012 odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Odločitev je oprla na izvedensko mnenje invalidske komisije prve stopnje, ki je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialista kirurga dne 12. 4. 2012 podala mnenje, da pri tožniku ni telesne okvare po Seznamu telesnih okvar. Po pritožbi tožnika je toženka z odločbo z dne 20. 9. 2012 pritožbo zavrnila. Odločitev je oprla na izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki je v sestavi specialista medicine dela in specialista ortopeda dne 10. 9. 2012 podala mnenje, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar. Iz obrazložitve izvedenskega mnenja je razvidno, da iz novejše medicinske dokumentacije izhaja, da ima tožnik omejeno in bolečo gibljivost hrbtenice, ki je posledica obrabnih sprememb vratne in ledvene hrbtenice. MR vratne hrbtenice dne 14. 8. 2009 je pokazala stenozo spinalnega kanala v nivoju C5-C6 in degenerativne spremembe. Februarja 2010 je opravil EMG preiskavo ramen, stegna in goleni. Izvid je bil normalen. Funkcionalno slikanje vratne hrbtenice in ledvene hrbtenice dne 1. 6. 2011 je prikazalo le osteohondrozo segmenta C5-C6, brez premikov v skrajnih legah in normalen obseg gibov v ledveni hrbtenici brez statičnih funkcionalnih motenj ali premikov med segmenti. Invalidska komisija druge stopnje pri tožniku ni ugotovila telesne okvare, saj glede na zdravstvene izvide pri njem ne gre za nepremičnost funkcionalnega segmenta hrbtenice, ki je glede na kriterije veljavnega seznama pogoj za priznanje telesne okvare. Iz izvidov ustreznih specialistov, predvsem izvidov C. z dne 9. 5. 2012 (priloga A/17) je razvidna omejena gibljivost vratne hrbtenice pri vseh gibih; funkcionalna rigidnost spodnjih segmentov, funkcionalna motenost v višini C3-C4 pri fleksiji in ekstenziji, kar ne kaže, da bi bila izkazana telesna okvara v skladu z VIII. poglavjem Seznama telesnih okvar. Glede vtoževanega vzroka telesne okvare je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vzrok izgube delovne zmožnosti tožnika že pravnomočno ugotovljen in sicer je to bolezen.

Glede na datum vložitve zahtevka je pravna podlaga v predmetni zadevi podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki določa pogoje, pod katerimi je mogoče priznati invalidnino za telesno okvaro kot pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V skladu s 143. členom ZPIZ-1 je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po tretjem odstavku 143. člena ZPIZ-1 vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar, določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenje ministra, pristojnega za zdravstvo. Na podlagi te določbe ni bil izdan Seznam telesnih okvar, zato je potrebno pri presoji upoštevati Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89 - v nadaljevanju: Seznam telesnih okvar). Pri upravičencu do invalidnine za telesno okvaro mora torej biti podano stanje, kakor ga določa prvi odstavek 143. člena ZPIZ-1, sočasno pa mora biti ugotovljena tudi telesna okvara, kakor jo določa Seznam telesnih okvar. V kolikor je torej podano zgolj stanje iz prvega odstavka 143. člena, to stanje pa ni opredeljeno kot ena izmed vrst telesnih okvar določenih v Seznamu telesnih okvar, zavarovanec ne pridobi pravice do invalidnine za telesno okvaro. Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, v primeru bolezni ali poškodbe izven dela, pa če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne.

Pri tožniku bi bilo glede na to, da je vzrok njegove invalidnosti bolezen, kar je ugotovljeno z izdano odločbo o tem, da je tožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 18. 11. 1997 dalje (odločba št. ... z dne 30. 12. 1997), morala biti ugotovljena telesna okvara, najmanj v višini 50 %.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz vseh izvidov v spisu izhaja (po opravljeni obsežni diagnostiki), da gre pri tožniku za obrabne spremembe vratne in ledvene hrbtenice, z MR preiskavami cervikalne hrbtenice, je ugotovljena stenoza spinalnega kanala na nivoju C5-C6 ter degenerativne spremembe cervikalne hrbtenice. Nadalje so bile prav tako z MR slikanjem na LS hrbtenici ugotovljene izrazite degenerativne spremembe lumbosakralnega prehoda, ki so najbolj izrazite v nivoju L3-L4, kjer je manjša levo stranska diskushernija, ki se širi tudi v področje i.v. foramna na levi strani. Tožnik ima še artrozo obeh kolen in degenerativne spremembe ramen in mehkih obramenskih tkiv. S pomočjo igelnega EMG-ja je bila diagnosticirana blaga kronična nevrogena sprememba v mišici miotoma L5 levo, kar je znak, ki kaže na starejšo okvaro korenine L5 levo. Drugačno dejansko stanje ne zatrjuje tudi tožnik v pritožbi. Takšno dejansko stanje pri tožniku pa ne pomeni stanje, ki bi bilo opredeljeno kot ena izmed telesnih okvar po Seznamu telesnih okvar.

Seznam telesnih okvar v poglavju VIII - Motnje, zmanjšanje ali izguba funkcije hrbtenice določa v točki 1 pri cervikalnem sindromu pod točko a) 30 % telesno okvaro pri popolni izgubi funkcije enega segmenta. Pri tem pove, da so s popolno izgubo funkcije enega segmenta mišljene posledice vseh procesov, ki povzročijo popolno izgubo funkcije enega segmenta (sanirani spondilitis, fraktura telesa vretenca, morbus Behterev). Navedena izguba se dokazuje s kliničnim pregledom in obveznim standardnimi in funkcijskimi radiografijami. S standardnimi radiografijami se ugotavlja velika zožitev interkorporalnih votlih prostorov, osteohondroza ovojnih površin korpusa, korespodentnih vretenc, ventralna (morebiti tudi dorzalna) osteofitoza in spremljajoča spondilartroza. S funkcijskimi radiografijami (v maksimalni inklinaciji in reinklinaciji) se dokazuje popolna negibljivost v enem segmentu v smislu končne faze. V točki 1 b) poglavja VIII je opredeljen kot telesna okvara cervikobrahialni sindrom z videzom diskartroze in lezijo senzitivnih živcev ali z vaskularnimi motnjami, kar predstavlja telesno okvaro v višini 30 do 40 %. V točki 2 poglavja VIII je kot telesna okvara opredeljen torakalni sindrom (fiksirana totalna torakalna kifoza). S fiksirano totalno torakalno kifozo je mišljena popolna izguba funkcije z arkuarno kifozo deformirane torakalne hrbtenice. Pod točko 3 poglavja VIII je kot telesna okvara določen lumbalni sindrom in sicer v kolikor gre za retropozicijo v enem segmentu, znaša ta okvara 30 %. Retropozicija v enem segmentu je končno stanje prevalence dorzalnih moči v okviru enega dinamičnega vertebralnega segmenta nad ventralnim, zaradi česar se zgornje vretence tega segmenta premakne nad spodnjim nazaj in navzdol. Za dokazovanje tega sindroma so potrebni tile parametri: klinični pregled, standardna rentgenografija z identifikacijo dorzalnega premika; funkcijska rentgenografija, s katero se identificira končni dorzalni premik zgornjega vretenca nad spodnjim. Pri lumbalnem sindromu je določena 40 % telesna okvara v primeru b), ko gre za popolno izgubo funkcije enega segmenta lumbalne regije. Retropozicija ali popolna izguba funkcije (končna faza) segmenta nad segmentom s popolnoma izgubljeno funkcijo (končna faza) povečuje telesno okvaro za 10 %. Ker je hrbtenica v funkcijskem pogledu praktično nedeljiva celota, je upravičeno, da se telesna okvara, ugotovljena po omenjenih merilih, lahko šteje na vseh hrbtenici za enotno telesno okvaro.

Glede na izpoved tožnika, da je telesno okvaro utrpel pred letom 1997 je sodišče prve stopnje relevantno kot enega izmed dokazov upoštevalo tudi izvide in mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 18. 11. 1997, ko je ta že ocenjevala tudi morebitni obstoj telesne okvare pri tožniku in ugotavljala, da ta pri tožniku ne obstaja.

Zdravstvene težave tožnika, kakor izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja ne pomenijo telesne okvare, kakor so določene v VIII poglavju Seznama telesnih okvar.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da pri odločanju ni upoštevalo dokaze, ki jih je tožnik sodišču predložil in sicer: - radiološki izvid C., diagnostičnega dialoškega centra z dne 21. 9. 2009; - izvid UKC D. - ortopedska klinika z dne 22. 9. 2009; - izvedensko mnenje prof. dr. A.A. in primarija prof. dr. B.B. z dne 10. 2. 2009; - sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 495/2011 z dne 13. 7. 2006 ter sodbo opr. št. Ps 1417/2001 z dne 8. 3. 2007; - sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 783/2006-12 z dne 6. 3. 2007 ter opr. št. Psp 520/2007 z dne 8. 11. 2007. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožnik sodišču prve stopnje navedenih dokazov sploh ni predložil in jih v pritožbi prvič navaja, ne pa tudi prilaga, tako da jih sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi moralo postaviti sodnega izvedenca medicinske stroke, ne pa samo ugotavljati, ali je pri tožniku podana telesna okvara, saj sodišče samo nima strokovnega znanja za ugotavljanje, ali je pri tožniku podana telesna okvara. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem šteje, da je sodišče dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme, ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni, oziroma ustavno sprejemljivi.

Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so zato podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, kateri dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razlogi, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.

Iz zapisnika z glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je sodišče že na glavni obravnavi zavrnilo dokazni sklep tožnika, da se postavi izvedenec medicinske stroke iz razloga, ker iz nobenega izvida ne izhaja stanje, kakršno je določeno v VIII poglavju Seznama telesnih okvar - Motnje, zmanjšanje funkcije hrbtenice. Tožnik je pred tem vztrajal, da se postavi izvedenec, ker je invalidska komisija organ tožene stranke in ni neodvisni sodni izvedenski organ, ki ga postavi sodišče. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe dodatno pojasnilo zavrnitev predloga tožnika, da se pridobi izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Pri tem je še povedalo, da ni ugotovilo razhajanj med podanima mnenjema invalidske komisije prve in invalidske komisije druge stopnje tožene stranke in med predloženo medicinsko dokumentacijo.

Takšna obrazložitev sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov je po mnenju pritožbenega sodišča zadostna in ustrezna. Ob skladnosti izvidov z izvedeniškimi mnenji invalidske komisije prve in druge stopnje glede obstoja telesne okvare, in ob sočasni skladnosti obeh mnenj invalidnih komisij med seboj, ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče še posebej postavilo sodnega izvedenca, ki bi na podlagi opravljenih preiskav in izvidov do dneva dokončnosti izpodbijane odločbe tožene stranke ugotavljal, ali je glede na Seznam telesnih okvar pri tožniku sploh podana telesna okvara. Tožnik je želel, da se postavi izvedenec zgolj iz razloga, ker invalidske komisije kot organi tožene stranke, niso neodvisni sodno izvedenski organi. Tako podani dokazni predlog ni v zadostni meri substanciran, saj uveljavlja zgolj nestrinjanje z mnenji invalidske komisije ob tem, da sočasno po vsebini ne pove, zakaj se ne strinja. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev.

Pritožbeno sodišče tudi ne more sprejeti pritožbene graje, da sodišče prve stopnje ni kvalificirano, da bi samo ugotavljalo, ali je pri tožniku podana telesna okvara, ker nima strokovnega znanja za takšno ugotavljanje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem meni, da zdravstveno stanje tožnika izhaja iz izvidov in opravljenih preiskav. Sodišče glede na izvide in podana mnenja v izvidih, kakšno je stanje, v danem primeru hrbtenice pri tožniku, to stanje primerja s stanjem, kakor je za posamezno telesno okvaro določeno v Seznamu telesnih okvar. Gre zgolj za opravljeno pravno kvalifikacijo ali iz ugotovljenega dejanskega stanja - izvida izhaja takšno stanje, kakor jo določa pravna norma. Sodišče prve stopnje tako ni ugotavljalo kakšno je stanje hrbtenice pri tožniku, temveč je zgolj na podlagi izvidov ugotavljalo, ali ti izvidi opredeljujejo stanje, kot je določeno v Sporazumu o seznamu telesnih okvar za posamezno telesno okvaro.

Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da izvedenska mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti, čeprav ne gre za sodno izvedenska mnenja. Gre vendarle za izvide in mnenja, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom (266. člen ZPIZ-1), torej za javne listine po prvem odstavku 224. člena ZPP.

Navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na to, da je tožnik utrpel, ko je služil kadrovski rok pri vojni pošti od ..., dne 15. 6. 1967, med vajami pri topu, poškodbo na kazalcu in sredincu leve roke in so mu zaradi tega amputirali ta dva prsta v členku, so sicer pritožbena novota, ki pa glede dejanskega in pravnega stanja ničesar ne spremenijo. Amputacija dveh prstov v členku je nastala, ko tožnik ni bil zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

V predmetni zadevi posredovano poročilo o delu Varuha človekovih pravic RS v letu 2009, ki naj bi ga Okrožno sodišče v Kopru ne upoštevalo, za predmetno zadevo sploh ni relevantno. Pritožba tudi ne pojasni, kaj želi s temi pritožbenimi navedbami očitati izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega, v skladu s 353. členom ZPP, pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP tožnik, ki v pritožbi ni uspel, trpi sam svoje stroške pritožbe.