Jedro

Nejasna pogodbena določila je potrebno razlagati v korist tiste stranke, ki ni predlagala oziroma pripravila pogodbe (100. člen ZOR).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v stroškovnem delu (3. točka izreka) ter v obrestnem delu (del 2. točke izreka), ki se glasi: "z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2005 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 6.095,65 EUR od 19.6.2005 do 21.6.2007".

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna izpolniti pogodbo št. 927006/11-53-76403-6 z dne 15.6.2000 v skladu z 2. in 5. členom tako, da poveča obrestne mere za depozit v korist tožeče stranke na 4,50 % letno za obdobje med 17.6.2002 in 18.6.2005, zaradi česar mora tožeči stranki plačati še znesek 149,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2005 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 6.095,65 od 19.6.2005 do 21.6.2007, v roku 15 dni in pod izvršbo. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 994,53 EUR pravdnih stroškov, po preteku 15 dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP), ter predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne v celoti oziroma podrejeno, naj zadevo vrne v nov postopek. V svoji pritožbi navaja, da v pogodbi št. 927006/11-53-76403-6 z dne 15.6.2000 (v nadaljevanju pogodba), med njo in tožečo stranko, vsaka varčevalna doba predstavlja svoj depozit in da je obrestna mera znotraj posameznega obdobja fiksna, ob obnovitvi pa se spreminja. Tožena stranka izrecno izpostavlja, da so pogodbeno določene obrestne mere višje glede na ostale vezave oziroma depozite, z možnostjo naraščanja v vsakokratnem naslednjem obdobju. Navedba v 5. členu, da se po prvih 6-ih obnovitvah vezave realna obrestna mera poveča, velja glede na trenutno veljavno ponudbo in ne v primerjavi z obrestno mero, ki je veljala pri predhodni vezavi oziroma obnovitvi. Banka je nedvomno, po izteku roka, glavnico obrestovala po obrestni meri, določeni ob vsakokrat veljavnem sklepu o višini obrestnih mer banke na dan obnovitve vezave in tako izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti. Tožena stranka posebej poudarja, da je tožeča stranka vezala sredstva za dobo 7 let in z možnostjo prekinitve pogodbe po izteku vsakega leta vezave ter v zvezi s tem izpostavlja, da je tožeča stranka namenoma pustila denar v vezavi, kljub temu, da bi lahko med tem pogodbo prekinila. Do izplačila 5.946,00 EUR dne 21.6.2007 s strani tožene stranke, in posledično umika tožbe za ta del zneska, je prišlo, ker se je tega dne iztekla vezava, zato gre za očitno nerazumevanje dejanskega stanja s strani tožeče stranke. Tožeča stranka se je očitno strinjala s pogoji vezave, zato je popolnoma nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je banka oziroma tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki obresti za ves čas vezave.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in obrazložitev sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki v skladu s 1. členom pogodbe za prvo obdobje vezave denarnega depozita dogovorili za realno obrestno mero v višini 3,50 %, skladno z zadnjo alinejo 5. člena pogodbe pa, da se pri prvih šestih obnovitvah vezave realna obrestna mera poveča. V skladu s pogodbo je tožnik pooblastil toženo stranko, da obnovi vezavo glavnice skupaj z obračunanimi obrestmi za rok vezave 366 dni, s tem, da se po preteku prvega obnovitvenega obdobja poveča realna obrestna mera. Pritožbeno sodišče prav tako v celoti sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bilo povečanje obrestne mere ob vsakokratni obnovitvi dogovorjeno glede na navadne depozite. Upoštevajoč navedeno in v skladu s 100. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/79 in nasl., v nadaljevanju ZOR), ki določa, da je potrebno nejasna pogodbena določila razlagati v korist tiste stranke, ki ni predlagala oziroma pripravila pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi morala biti realna obrestna mera višja za vsako obnovitveno obdobje, in sicer v višini 4,5 % za vsa vtoževana obnovitvena obdobja (od 17.6.2002 do 18.6.2005), kar znaša skupaj 149,56 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede zgoraj navedenega, tožena stranka v svoji pritožbi zgolj ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, na katere ni mogoče odgovoriti drugače oziroma bolj utemeljeno, kot je to storilo že sodišče prve stopnje. V zgoraj navedenem obsegu torej pritožbeni razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, niso podani. Ker v zgoraj navedenem obsegu niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ne glede na povedano, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba v delu, v katerem je bilo odločeno o zamudnih obrestih in stroških postopka, pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve, da je terjatev zapadla v plačilo 19.6.2005. Iz pogodbe res izhaja, da so bila dogovorjena obnovitvena obdobja enega leta in da ima tožeča stranka kot varčevalec možnost razpolagati s sredstvi na koncu vezave, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar pa se sodišče prve stopnje nikjer ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je terjatev zapadla 21.6.2007 in da je tožena stranka tožniku 21.6.2007 izplačala 5.946,00 EUR, ker je bila ta znesek sicer dolžna izplačati, toda šele po izteku pogodbe o vezanem depozitu. Kot izhaja iz spisa, je tožena stranka sicer od vložitve tožbe 15.11.2005 do izplačila 21.6.2007 vztrajala tudi na tem, da celotna terjatev še ni zapadla. Ob zgoraj navedenem, pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da v skladu s pogodbo, konec obnovitvenega obdobja še ne pomeni avtomatičnega konca vezave in da obe pravdni stranki vztrajata, da ni prišlo do odstopa od pogodbe. Ker je tako za odločitev o stroških postopka kot tudi za odločitev glede teka zamudnih obresti v konkretni zadevi odločilnega pomena, kdaj je vezava potekla in so razlogi izpodbijane sodbe glede tega odločilnega dejstva nejasni, je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek, in sicer na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje jasneje opredeliti do tega, kdaj je vezava potekla, upoštevajoč pravočasne ter pravno relevantne navedbe obeh pravdnih strank, in potem na podlagi tega odločiti o stroških postopka ter o teku zamudnih obresti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. v povezavi s 3. odst. 165. člena ZPP.