Jedro

Obdolženčevega zagovora ni mogoče šteti za priznanje samo zato, ker je med drugim v zagovoru povedal, da očitani prekršek priznava in obžaluje, saj je v nadaljevanju izrecno povedal, da za vozilo za seboj ni vedel oz. ni mogel predvidevati in je vzratno zapeljal v prepričanju, da tam ni nikogar.

Izrek

Pritožbi obdolženca S. V. se ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. S. V. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 30.000,00 SIT, 3 kazenske točke in naloženo plačilo stroškov postopka, povprečnina v znesku 10.000,00 SIT.

Proti tej sodbi o prekršku je obdolženec po svojem zagovorniku vložil pritožbo, v kateri je izpodbijal pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, navajal, da prekrška ni priznal, da materialna škoda ni bila točno ugotovljena, da ni bilo telesnih poškodb, da prvostopno sodišče ni uporabilo omilitvenih določil in mu je onemogočilo uporabo osebnega avtomobila, predlagal pa je tudi vrsto novih dokazov.

Pritožba je utemeljena.

Pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. ZP-1 in v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbenim navedbam ni mogoče odreči utemeljenosti v delu, ko napadajo pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji. Prvostopno sodišče namreč sploh ni ugotavljalo, ali je obdolženec lahko videl udeleženca, s čemer tudi ni ugotovilo, ali se je obdolženec sploh lahko prepričal, če premik vozila lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu. Ob tem se ne zastavi zgolj vprašanje obdolženčeve odgovornosti za očitani prekršek, ampak tudi dejansko vprašanje, ki ga je obdolženec izpostavil že v svojem zagovoru in ob načelu, da od nikogar ni mogoče zahtevati več kot zmore, bi prvostopno sodišče moralo proučiti tudi ta vidik zadeve. Materialna škoda, nastala na vozilu obdolženca, ni kazensko pravno relevantna. Ob vsem povedanem tudi pritožbeno sodišče meni, da obdolženčevega zagovora ni mogoče šteti za priznanje samo zato, ker je med drugim v zagovoru povedal, da očitani prekršek priznava in obžaluje, saj je v nadaljevanju zagovora obdolženec med drugim izrecno povedal, da za vozilo za seboj ni vedel oziroma ni mogel predvidevati in je vzratno zapeljal v prepričanju, da za njim ni nikogar. Prvostopno sodišče je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je upoštevalo obdolženčev zagovor, vendar iz vsebine zadeve ni videti tako in se prvostopno sodišče do obdolženčevega zagovora niti ni opredelilo glede na to, da je štelo obdolženčev zagovor za priznanje. Ob upoštevanju povedanega je pritožbeno sodišče na podlagi V. odst. 163. čl. ZP-1 ugodilo pritožbi obdolženca in razveljavilo izpodbijano sodbo o prekršku ter jo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno razsojo, saj bo potrebno dopolniti dokazni postopek, zaradi tega pa se pritožbeno sodišče tudi ni posebej opredeljevalo do drugih pritožbenih navedb.

V ponovnem postopku bo prvostopno sodišče po načelu materialne resnice izvedlo vse potrebne oziroma razpoložljive dokaze v tej zadevi, jih dokazno ocenilo vključno z zagovorom obdolženca in po tako dopolnjenem dokaznem postopku ponovno odločilo o zadevi, pri čemer bo za svojo odločitev tudi navedlo vse razloge o odločilnih pravno relevantnih dejstvih, proučilo pa bo tudi pritožbene navedbe ter odločbo o prekršku Postaje prometne policije C., opr. št. ... z dne 1.3.2006, nato pa bo o zadevi ponovno razsodilo.