Jedro

Naknadno vzpostavljeno delovno razmerje s sodno odločbo ne more spremeniti dejstva, da je nastopil primer, ki sta ga stranki s pogodbeno prepovedjo konkurenčne dejavnosti predvideli in prav za takšen primer opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Zato je delavec lahko upravičen do nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (ker je spoštoval konkurenčni dogovor, itd.). In obratno - delodajalec bo od delavca, ki ne spoštuje konkurenčne klavzule, lahko zahteval dogovorjeno odškodnino ne glede na to, ali pride do spora o zakonitem prenehanju delovnega razmerja in ne glede na odločitev v takšnem sporu (ter pravici do nadomestila plače).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za spoštovanje konkurenčne klavzule v neto znesku 11.629.177 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 126.422 SIT, v osmih dneh.

Ugotovilo je, da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi z dne 1.6.2001 določili konkurenčno klavzulo. Nato je zaključilo, da je pravica delavca do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule po 38. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) vezana na prenehanje delovnega razmerja, kar pa se v tej zadevi ni zgodilo. Tožena stranka je dne 14.10.2002 tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, ki je bil potrjen s sklepom komisije za varstvo pravic z dne 2.12.2002. Po tem sklepu mu je prenehalo delovno razmerje dne 3.1.2003. Tožnik je takšno odločitev izpodbijal in v sodnem sporu (s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 273/2002 z dne 18.6.2003, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1310/2004-4 z dne 7.10.2004) uspel z zahtevkom za razveljavitev obeh sklepov, reintegracijo in obračun ter izplačilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal od 4.1.2003. Z izvršitvijo navedene sodbe je po stališču sodišča odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, saj tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi zaključki in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje. Med drugim je ugotovilo, da za isto časovno obdobje tožnik ne more uveljavljati nadomestilo plače v polni višini in odškodnino zaradi nezmožnosti pridobivanja dohodka zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Do nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule bi bil upravičen le v primeru, če bi se v spornem obdobju zaposlil pri drugem delodajalcu, pri katerem ne bi konkurenčno deloval proti toženi stranki, torej bi spoštoval omejitve do proste izbire poklica. Ker pa tožnik v spornem obdobju ni bil zaposlen in bo po pravnomočni sodbi sodišča prejel celotno nadomestilo plače (kot če bi delal pri toženi stranki), mu ni nastala škoda in zato ni upravičen do odškodnine oziroma nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Tudi v primeru, če bi bil upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, za isto obdobje ne bi bil upravičen do polnega nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč le do razlike.

Zoper pravnomočno sodbo sodišče druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sklicuje se na 38. in 39. člen ZDR in pogoje za denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule po teh določbah. Kljub temu, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo (kar je naknadno odločilo sodišče v delovnem sporu), je prevzel obveznosti iz konkurenčne klavzule in jih spoštoval, zaradi česar je bil prikrajšan pri pridobivanju dohodka. Imel je možnost zaposlitve v konkurenčni družbi ali celo ustanoviti lastno podjetje, vendar tega ni storil zaradi spoštovanja prevzetih obveznosti. Zato je bil prikrajšan in je njegov zahtevek utemeljen. Zmotno je stališče sodišča, da mu ni nastala škoda - če bi delal v lastnem podjetju ali pri konkurenci, bi namreč zaslužil bistveno več, kot je prejel s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 273/2002. Nenazadnje tožena stranka tudi ni izpolnila te pravnomočne sodbe v celoti. Zato pred sodiščem uveljavlja še izplačilo obresti od pripadajočih plač, pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in plačilo zneskov za dodatno pokojninsko oziroma starostno zavarovanje. Pravna podlaga za odškodninski zahtevek je določena v 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.), podlaga za zahtevek za plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule pa je druga in določena v 38. in 39. členu ZDR. Nadomestilo plače, kot če bi delavec delal, in nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, se ne kumulirata. Tega ne predvideva noben predpis.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija se uvodoma sklicuje na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, vendar v nadaljevanju o tem razlogu ne navede ničesar. Zaradi tega revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Izpodbijana sodba temelji le na zaključku, da je bilo s citirano pravnomočno sodbo odločeno o razveljavitvi sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku, o obstoju delovnega razmerja in reparaciji (tožena stranka je bila za čas od 4.1.2003 dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo, kot če bi opravljal delo), prav zato pa tožnik za isto časovno obdobje ni upravičen tudi do odškodnine oziroma denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Takšno pravno stališče ni pravilno. Dejanska in pravna podlaga za izplačilo nadomestila plače delavcu, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, in podlaga za plačilo denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, sta drugačni. Revizijsko sodišče pri tem izhaja predvsem iz pogodbene določbe o konkurenčni klavzuli med strankama (saj v času podpisa te pogodbe posebne zakonske opredelitve in ureditve konkurenčne klavzule oziroma opredelitve konkurenčne klavzule v kolektivnih pogodbah, razen dopuščanja takšnih določb v pogodbah o zaposlitvi, ni bilo), razlage Ustavnega sodišča v odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-51/90-22 z dne 14.5.1992 in delno tudi določb novega ZDR - glede na to, da se uveljavljanje te klavzule nanaša že na obdobje veljavnosti tega zakona.

Plačilo nadomestila plače delavcu, za katerega se v sodnem postopku ugotovi, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, je povezano z splošno uveljavljenim načelom reintegracije delavca, ki pomeni, da ima delavec pravico vrnitve v delovno razmerje (izjemo sedaj ureja 118. člen ZDR). S tem se z odločitvijo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred protipravnim ravnanjem ali odločitvijo delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. V primeru sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja uveljavljanje nadomestila plače predstavlja uveljavljanje poslovne odškodninske obveznosti delodajalca za povračilo škode, ki jo je z nezakonitim prenehanjem pogodbe povzročil (tudi 239. in naslednji členi OZ). Osnovni namen priznanja nadomestila plače je torej povračilo celotne škode v zvezi z vzpostavitvijo stanja, kot je bilo pred protipravnim ravnanjem delodajalca.

Vsebina in namen določb o konkurenčni klavzuli (pogodbeni obveznosti) ter o denarnem nadomestilu za spoštovanje te klavzule sta drugačna. Gre za poseben dogovor o prepovedi delavčeve konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, ki je posledica upravičene težnje delodajalca po omejevanju konkurence in ima izhodišče v 74. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 - I in nadalj.). Delavec na drugi strani s takšno klavzulo pod določenimi pogoji in prostovoljno pristane na začasno omejitev pravice do proste izbire zaposlitve, zaradi česar mu mora pripadati ustrezno materialno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule na strani delodajalca je torej zaščita njegovih upravičenih interesov in preprečevanje nastanka škode, če bi delavec, ki je pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobil tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in zveze, po prenehanju delovnega razmerja (iz določnih razlogov - 38. člen ZDR) začel opravljati konkurenčno dejavnost. Potencialna nevarnost takšne škode in s tem upravičen interes zaščite delodajalca nastopi takoj po prenehanju delovnega razmerja in ni odvisna od odločitve v morebitnem sporu delavca in delodajalca o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Zaradi takojšnje uveljavitve delodajalčeve zaščite in na drugi strani varstva delavca je dogovorjeno tudi istočasno ustrezno nadomestilo. Tudi izplačevanje nadomestila (ker je delavec prostovoljno omejil svojo pravico do proste izbire zaposlitve) ni vezano na bodoče negotovo dejstvo uspeha delavca v sodnem sporu zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe (ali celo na začetek takšnega spora). Naknadno razveljavljen sklep o prenehanju delovnega razmerja (kot v tem primeru), s priznano pravico do reintegracije in reparacije, ne pomeni, da takoj po prenehanju delovnega razmerja ni nastopil primer možnega konkuriranja delavca (da bi se ta s pridobljenim tehničnim, proizvodnim in poslovnim znanjem oziroma zvezami pri dotedanjem delodajalcu lahko zaposlil pri drugem konkurenčnem delodajalcu oziroma začel sam opravljati konkurenčno dejavnost) in s tem obveznost delodajalca, da bivšemu delavcu zaradi spoštovanja te pogodbene zaveze izplača tudi nadomestilo.

Izplačila denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in izplačila nadomestila plače v primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej ni mogoče mešati. Gre za različni podlagi izplačil - eno ne izključuje drugega. Delavec od delodajalca v času delovnega razmerja sicer ne more uveljavljati istočasno izplačevanje plače in nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, vendar se klavzula ne nanaša na ta čas. Naknadno vzpostavljeno delovno razmerje s sodno odločbo ne spremeni in ne more spremeniti dejstva, da je nastopil primer, ki sta ga stranki s pogodbeno prepovedjo konkurenčne dejavnosti predvideli in prav za takšen primer opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Zato je delavec lahko upravičen do nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (ker je spoštoval konkurenčni dogovor, itd.). In obratno - delodajalec bo od delavca, ki ne spoštuje konkurenčne klavzule, lahko zahteval dogovorjeno odškodnino ne glede na to, ali pride do spora o zakonitem prenehanju delovnega razmerja in ne glede na odločitev v takšnem sporu (ter pravici do nadomestila plače).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči druge in prve stopnje nista presojali ostalih pravnih vprašanj in ugotavljali ostalih pravno pomembnih dejstev, zlasti v zvezi z veljavnostjo konkurenčne klavzule med strankama, ki je bila sklenjena 1.6.2001 (še pred uveljavitvijo ZDR), uporabo te klavzule (že v času veljavnosti ZDR - glede na to, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 3.1.2003 iz razloga nesposobnosti) ter višino nadomestila. Ta dejanska in pravna vprašanja bo potrebno razčistiti in se do njih opredeliti v nadaljnjem postopku.

Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.