Jedro

Toženka je v zvezi z uvedbo aplikacije E. poleg tehnološkega navajala tudi organizacijski odpovedni razlog, saj je v obrazložitvi odpovedi izrecno zapisala, da bo imela po pričetku uporabe te aplikacije potrebo po omejeni koordinaciji med bencinskimi servisi in pogodbenimi partnerji ter da bo delovne naloge v zvezi s tem prevzel drug delavec. Okoliščina, da potreba po delu na področju vzdrževanja s trenutkom uvedbe aplikacije še ni povsem prenehala, zato ne utemeljuje zaključka o nezakonitosti odpovedi.

Za presojo zakonitosti odpovedi ni bistveno, ali bi lahko toženka tožniku še nekaj mesecev zagotavljala delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v zmanjšanem obsegu, če do reorganizacije ne bi prišlo. Po pravilnem stališču toženke sodišče tega niti ni pristojno ugotavljati, saj gre v tem delu za njene organizacijske poslovne odločitve, v katerih smiselnost se sodišče ne more spuščati.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2020, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki iz poslovnega razloga, in za ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 24. 1. 2021, temveč je trajalo do 22. 10. 2021. II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja 24. 1. 2021 do vključno 22. 10. 2021, jo prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji obračunati plačo v bruto znesku 2.751,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneskov tečejo od vsakega 10. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (v III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2020, ki jo je toženka podala tožniku iz poslovnega razloga, in da delovno razmerje med njima ni prenehalo 24. 1. 2021, temveč je trajalo do 22. 10. 2021, ko se pogodba o zaposlitvi z dne 20. 12. 2013 na podlagi sodbe razveže (I. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 24. 1. 2021 do vključno 22. 10. 2021, ga prijavi v obvezna zavarovanja ter mu obračuna plačo v bruto znesku 2.751,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneskov tečejo od vsakega 10. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 22. 10. 2021 dalje (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.511,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi uveljavlja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje na podlagi okoliščin, da je star 52 let, da je delo pri toženki opravljal več kot 15 let, da je trenutno brez zaposlitve in da bo tudi v prihodnje težje zaposljiv, ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prisoditi denarno povračilo v višini 12 bruto plač. Nasprotuje višini prisojenega nadomestila plače iz naslova reparacije, saj mu na podlagi aneksa z dne 11. 4. 2019, ki ga prilaga pritožbi, pripada nadomestilo v bruto znesku 3.219,83 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se zoper I. in II. točko izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe prav tako pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču očita, da pri presoji zakonitosti odpovedi ni upoštevalo kumulativnega učinka vseh zatrjevanih odpovednih razlogov in da je neutemeljeno ugotavljalo, koliko časa bi lahko tožnik še opravljal posamezne naloge, če do reorganizacije ne bi prišlo. Delodajalec lahko v okviru pravice do svobodne gospodarske pobude prosto organizira delovni proces, tudi sicer pa ugotovitve o tem, da bi lahko tožniku v primeru neizvedbe reorganizacije še krajši čas zagotavljala delo v manjšem obsegu, ne utemeljujejo zaključka o nezakonitosti odpovedi. Vztraja, da že v času podaje odpovedi ni imela potrebe po delu tožnika. Glede zatrjevanega ekonomskega razloga sodišče ni upoštevalo njenih navedb, da je bilo zaradi omejitve vzdrževanja na nujen obseg potrebno bistveno manj načrtovanja. Zaradi upada prometa v letu 2020 je morala preučiti možnosti za racionalizacijo poslovanja, kar je izrecno navedla v obrazložitvi odpovedi. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do ključne okoliščine, da je delovni proces na oddelku investicij in vzdrževanja tudi po odpovedi tožniku tekel nemoteno, čeprav ni zaposlila nobenih novih delavcev. Ker je prišlo do zmanjšanja obsega dela na celotnem oddelku, sta lahko A. A. in B. B. kljub prevzemu tožnikovih nalog še naprej opravljala vse svoje delovne naloge. Ne drži, da je krčenje sredstev za vzdrževanje in investicije na obseg dela preostalih sodelavcev vplivalo bolj kot na obseg dela tožnika. Logično je, da je v času daljše odsotnosti tožnika njegove delovne naloge prerazporedila na sodelavce. S sklicevanjem na izpovedi B. B. in C. C. nasprotuje ugotovitvam sodišča glede trajanja projektov fotovoltaike in paketomatov. Ne drži, da je potreba po delu tožnika na področju protieksplozijske zaščite prenehala šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz obrazložitve odpovedi, je bila odločitev o prenosu teh odgovornosti na zunanjega izvajalca sprejeta pred njeno podajo, elektronsko sporočilo z dne 5. 1. 2021 pa dokazuje, da je družba D. d. o. o. z urejanjem aktivnosti v tej smeri pričela v času, ko tožniku delovno razmerje še ni prenehalo. Neživljenjski je zaključek sodišča, da bi morala aneks z zunanjim izvajalcem skleniti pred podajo odpovedi tožniku. S tem aneksom je bil formalno realiziran predhodno usklajen dogovor, ki za svojo veljavnost ni zahteval pisne oblike, že v času podaje odpovedi pa je bilo gotovo, da bo potreba po delu tožnika na področju protieksplozijske zaščite prenehala (Pdp 1177/2015). Obdobje, ko so se pogodbeni partnerji v zvezi s sistemom E. obračali na A. A. in B. B., je bilo kratko, po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja pa je bilo s tem povezanega dela zanemarljivo malo. Ne drži, da je odpoved tožniku podala zaradi njegove bolniške odsotnosti. Sodišče za ta zaključek ni navedlo razlogov, zato sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede presoje sodišča, da ni dokazala, da bi enako ravnala tudi v primeru, če tožnik pred odpovedjo ne bi bil v dolgotrajnem bolniškem staležu, uveljavlja, da gre za sodbo presenečenja. A. A. in B. B. sta potrdila, da odpoved ni bila povezana s tožnikovo boleznijo, tožnik pa nasprotnega niti ni zatrjeval. Odločitve o uvedbi programa E., o prenosu nejedrnih dejavnosti na zunanje izvajalce in o krepitvi sodelovanja z družbo D. d. o. o. so bile sprejete pred nastopom bolniške odsotnosti tožnika. Sodišče ni štelo za dokazanih pavšalnih navedb tožnika, da je bila odpoved posledica prizadevanj A. A. in B. B., da bi ga izrinila iz delovnega procesa, kar dodatno potrjuje, da je bila odpoved podana iz objektivnih razlogov.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi ne v smeri neobrazloženosti in protispisnosti sodbe (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo v pritožbi uveljavlja toženka, vendar pa je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja v pretežnem delu (v ugodilnem delu odločitve in v odločitvi o stroških postopka) zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen od 20. 12. 2013 dalje na delovnem mestu "projektni vodja v investicijah za vzdrževanje", sodišče prve stopnje pa je v tem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je toženka podala 1. 12. 2020 po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerij (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Toženka je v obrazložitvi odpovedi navedla, da je zaradi drastičnega upada dobičkonosnosti v letu 2020 in posledično zmanjšanja sredstev za redno in investicijsko vzdrževanje prišlo do zmanjšanja obsega del in nalog na področju vzdrževanja bencinskih servisov (ekonomski razlog); da je zaradi uvedbe sistema E. na področju vzdrževanja prišlo do zmanjšanja obsega del in nalog, za katere je bil zadolžen tožnik, pri čemer bo omejeno koordinacijo med bencinskimi servisi in pogodbenimi partnerji prevzel projektni vodja v investicijah za novogradnje in obnove, ki je bil že do tedaj v določenem obsegu zadolžen za investicijsko vzdrževanje (tehnološki in organizacijski razlog); da bo izvajanje vseh zadev glede EX (protieksplozijskih) predpisov na bencinskih servisih in drugih objektih toženke, za katere je bil odgovoren tožnik, preneseno na zunanjega izvajalca (organizacijski razlog). Po zatrjevanju toženke je zaradi vseh navedenih razlogov prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker aplikacija E. v času podaje odpovedi še ni pomembno zmanjšala posredovanja toženkinih delavcev med naročniki in izvajalci del; ker sta se vsaj dva projekta, pri katerih je sodeloval tožnik, zaključila več mesecev po podaji odpovedi; ker je bila pogodba z zunanjim izvajalcem za opravljanje dela protieksplozijske zaščite sklenjena šele dva meseca po odpovedi; ker zmanjšanje sredstev za investicijsko vzdrževanje v letu 2021 ni bilo v neposredni vzročni zvezi s tožnikovim delom na področju vzdrževanja. Kot ključno je izpostavilo še to, da toženka ni dokazala, da bi enako ravnala tudi v primeru, če tožnik pred tem ne bi bil v dolgotrajnem bolniškem staležu. 9. Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev ne utemeljujejo zaključka o nezakonitosti izpodbijane odpovedi.

10. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazane navedbe toženke, da se je 1. 11. 2020 s pričetkom uporabe aplikacije E., ki je avtomatizirala odpravo neskladij na objektih toženke z neposredno povezavo med naročnikom in ponudnikom popravil po predvidenih cenah, potreba po tožnikovem delu na področju vzdrževanja bistveno zmanjšala, neobstoj zatrjevanega (tehnološkega) odpovednega razloga iz tega naslova pa je zmotno utemeljilo na ugotovitvah, da aplikacija v času podaje odpovedi še ni delovala v želenem obsegu in da je bilo zato v določeni meri še vedno potrebno posredovanje delavca toženke. Kot v pritožbi pravilno opozarja toženka, je v zvezi z uvedbo aplikacije E. poleg tehnološkega navajala tudi organizacijski odpovedni razlog, saj je v obrazložitvi odpovedi izrecno zapisala, da bo imela po pričetku uporabe te aplikacije potrebo po omejeni koordinaciji med bencinskimi servisi in pogodbenimi partnerji ter da bo delovne naloge v zvezi s tem prevzel drug delavec. Okoliščina, da potreba po delu na področju vzdrževanja s trenutkom uvedbe aplikacije še ni povsem prenehala, zato ne utemeljuje zaključka o nezakonitosti odpovedi. Za presojo zakonitosti odpovedi je bistveno, da je bila zatrjevana organizacijska odločitev po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi dejansko izvedena in da je po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja preostale naloge v zvezi z aplikacijo E. opravljal B. B., ki je še naprej opravljal tudi vse svoje naloge po pogodbi o zaposlitvi.1 Ob bistvenem zmanjšanju potrebe po delu tožnika zaradi avtomatizacije delovnega procesa opisana prerazporeditev njegovih preostalih delovnih nalog na sodelavca ni nezakonita, temveč predstavlja legitimno poslovno odločitev delodajalca, katere smotrnosti sodišče ni pristojno presojati (prim. npr. sklep VSRS VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016).

11. Sodišče prve stopnje je nadalje štelo za dokazane navedbe toženke, da so bile tožnikove naloge v zvezi s projektoma paketomatov in fotovoltaike že v času njegove bolniške odsotnosti (poleti 2020) prenesene na druge delavce, okoliščina, da teh nalog v sklepni fazi zaključka projektov ni prerazporedila nazaj na tožnika, ko se je ta vrnil na delo, pa predvsem ob odsotnosti ugotovitev, ki bi kazale na to, da je bil v ozadju izpodbijane odpovedi kakšen drug razlog kot poslovni, ne daje podlage za zaključek o nezakonitosti odpovedi. Posledično toženka v pritožbi pravilno navaja, da za odločitev ni pomembno, da sta se projekta paketomatov in fotovoltaike zaključila šele nekaj mesecev po podaji izpodbijane odpovedi, saj to ne pomeni, da potreba po tožnikovem delu pri toženki ni prenehala. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi ni bistveno, ali bi lahko toženka tožniku še nekaj mesecev zagotavljala delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v zmanjšanem obsegu, če do reorganizacije ne bi prišlo. Po pravilnem stališču toženke sodišče tega niti ni pristojno ugotavljati, saj gre tudi v tem delu za njene organizacijske poslovne odločitve, v katerih smiselnost se sodišče ne more spuščati.

12. Toženka v pritožbi nadalje utemeljeno uveljavlja, da odpoved ni nezakonita, ker je tožnikove naloge odgovorne osebe za protieksplozijsko (EX) zaščito na družbo D. d. o. o. formalno (s sklenitvijo aneksa) prenesla šele v času tožnikovega odpovednega roka, in ne že v času pred podajo izpodbijane odpovedi. Bistveno je, da je odločitev o prenosu teh nalog na dotedanjega odgovornega pogodbenega izvajalca sprejela zaradi poslovne strategije oddajanja dela zunanjim izvajalcem že v času pred podajo odpovedi (na kar kaže okoliščina, da je ta odločitev navedena v njeni obrazložitvi), in da je bil zato nastop odpovednega razloga že takrat predvidljiv (prim. sklep pritožbenega sodišča Pdp 1177/2015 z dne 5. 5. 2016). Upoštevaje nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova dela v zvezi s protieksplozijsko zaščito tudi dejansko prevzel direktor družbe D. d. o. o., ni mogoče zaključiti, da organizacijski odpovedni razlog ni bil podan.

13. Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje tudi presoji glede neobstoja ekonomskega razloga za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je ob pravilnih ugotovitvah, da se je obseg predvidenih investicijskih sredstev za vzdrževanje pri toženki v letu 2021 dejansko zmanjšal in da je krčenje teh sredstev vplivalo na tožnikov obseg dela, zmotno štelo kot odločilno, da je na tožnikov obseg dela vplivalo bistveno manj, kot na obseg dela sodelavcev, ki so se ukvarjali z investicijskimi projekti. Čeprav toženka tem delavcem pogodb o zaposlitvi ni odpovedala, to ne pomeni, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala, poleg tega pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje direktorica toženke v izpovedi pojasnila, da je aplikacija E. vplivala le na obseg tožnikovega dela in da je področje investicij tako specifično, da ga toženka ne more niti oddati zunanjim izvajalcem niti avtomatizirati. Sodišče prve stopnje je zaključek o nezakonitosti odpovedi iz tega naslova zmotno utemeljilo tudi na ugotovitvi, da zmanjšanje sredstev na področju vzdrževanja ni bilo v neposredni vzročni zvezi s tožnikovim delom, ker se je vzdrževanje bencinskih servisov v zakonsko predpisanem obsegu izvajalo še do meseca julija 2021.2 Po pravilnem stališču toženke je treba zatrjevano (in dokazano) znižanje razpoložljivih sredstev za vzdrževanje presojati v povezavi z vsemi v odpovedi navedenimi razlogi (med drugim tudi s povečano potrebo po racionalizaciji poslovanja), toženka pa je imela tudi ob znižanju obsega potrebnih del in razpoložljivih sredstev za vzdrževanje za "le" 10 % delo pravico prerazporediti tako, da bo opravljeno z enim delavcem manj.

14. Toženka v pritožbi pravilno opozarja, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je bila izpodbijana odpoved posledica slabega odnosa med tožnikom in nadrejenim A. A. ali tožnikovega opozarjanja na težave v organizaciji dela in komunikaciji v kolektivu, kot je navajal tožnik. Glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera, ki utemeljujejo obstoj objektivnih razlogov za podajo odpovedi iz poslovnega razloga, tudi ni podlage za zaključek, da je bil resničen razlog za njeno podajo zdravstveno stanje tožnika oziroma s tem povezana odsotnost z dela v smislu določbe 90. člena ZDR-1. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je direktorica toženke v izpovedi povezavo med odpovedjo in tožnikovo boleznijo izrecno zanikala. Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala dokazati, da bi enako ravnala tudi v primeru, če tožnik pred odpovedjo ne bi bil v dolgotrajnem bolniškem staležu. Za presojo zakonitosti odpovedi zadostuje, da je dokazala, da so za njeno podajo obstajali utemeljeni poslovni razlogi, pri čemer tudi ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano), da bi toženka na tožnikovih delih zaposlovala nove delavce.3

15. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi materialno pravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu (I. in II. točka izreka) spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, vključno z reparacijskim zahtevkom, zavrne kot neutemeljen (5. alineja 358. člena ZPP). Posledično je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP) - ker tožnik v sporu ni uspel, upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške postopka.

16. Ker tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika, ki odločitvi nasprotuje le po višini, zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu (III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik zaradi neuspeha s pritožbo sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je sicer v začetni fazi delo v zvezi z aplikacijo E. v manjšem obsegu opravljal tudi tožniku nadrejeni A. A., kar pa upoštevaje okoliščino, da je že v času bolniške odsotnosti tožnika prevzel fazo implementacije te aplikacije, na presojo zakonitosti odpovedi nima nobenega vpliva. 2 Ker so določena vzdrževalna dela zakonsko predpisana, se v ta namen predvidena sredstva po višini iz leta v leto ne morejo veliko spreminjati. 3 Kar bi kazalo na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.