Jedro

(Delno) ustavitev davčne izvršbe lahko doseže samo tisti solastnik, katerega solastniški delež na zarubljenih premičninah je enak ali večji od ene polovice. Višina solastniškega deleža pa ni ovira za uveljavljanje pravice do poplačila solastnika, če pride do prodaje zarubljenih premičnin.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe (I. točka izreka) se zavrže. II. Pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe (II. točka izreka) in zoper sodbo (III. in IV. točka izreka) se zavrne in se v tem obsegu potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej dovolilo spremembo tožbe, nato pa je zavrglo tožbo s prvotnim zahtevkom, da ni dopustna izvršba na zarubljene premičnine (tri osebna vozila), ki jo vodi Davčna uprava RS, na polovičnem solastninskem deležu, ki pripada tožnici, in da se izvršilni postopek v tem obsegu ustavi, opravljena izvršilna dejanja pa razveljavijo. Tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 78.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2014 dalje, je zavrnilo in tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 1.987,50 EUR stroškov postopka z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Prvenstveno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sklepa, zavrženje celotne tožbe in povrnitev vseh stroškov postopka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zavrženje tožbe povzročila toženka, ki je v davčnem postopku izdala nezakonit sklep. Tožnici je v upravnem sporu uspelo doseči njegovo razveljavitev, zato ni dolžna plačati stroškov postopka. Sodišče bi moralo zavreči tudi dajatveni zahtevek, ki je bil vezan na ugotovitveni zahtevek, da je izvršba nedopustna. Tožnica bo zdaj lahko zahtevala od toženke povračilo tistega, kar je prejela na podlagi nezakonite in nedopustne izvršbe. Ugotovitveni zahtevek je bil prejudicialen dajatvenemu. Ker bo o nedopustnosti izvršbe ponovno odločeno v davčnem postopku, dovolitev spremembe tožbe očitno ni bila smotrna, saj se s tem razmerje med strankama ne ureja. Sodišče spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti. Ker je opustilo materialnoprocesno vodstvo in tožnice ni opozorilo, da bo ločeno odločalo o dajatvenem zahtevku, jo je prikrajšalo, da bi ustrezno dopolnila svoje navedbe. Nezakonita in nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je z zavrženjem tožbe v postopku dejansko uspela. Tožbo je morala vložiti v skladu z napotitvenim sklepom, ki se je v upravnem sporu izkazal za nezakonitega. Pravdne stroške je torej zakrivila toženka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno nedopustna, delno pa neutemeljena.

5. Tožničine pritožbene trditve so večinoma perpleksne in protislovne, deloma pa tudi protispisne(1), kar v znatni meri otežuje odgovor nanje. Ne glede na to pa je pritožbeni preizkus pokazal, da tožnica, upoštevaje dejansko podlago spora, drugačne odločitve s pritožbo ne more doseči. O spremembi tožbe:

6. Tožnica je med pravdo razširila tožbo z denarnim zahtevkom za plačilo 78.500,00 EUR z obrestmi. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dovolilo spremembo tožbe. S tem je sledilo tožničinemu predlogu in tožnici kljub toženkinemu nasprotovanju omogočilo obravnavanje dodatnega tožbenega zahtevka. Tožnica zato nima pravnega interesa za pritožbo zoper navedeni sklep. Na dejstvo, da sprememba tožbe ni bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, bi se torej lahko sklicevala le toženka in ne tožnica. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo v tem delu na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena istega zakona kot nedovoljeno zavrglo.

O glavni stvari:

7. Tožnica je tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe vložila na podlagi sklepa davčnega organa z dne 2. 1. 2014, ki jo je napotil na pravdo, ker je ugovarjala, da ima na predmetu davčne izvršbe (spornih treh osebnih vozilih) polovični solastniški delež. Ko je tožnica v upravnem sporu dosegla odpravo navedenega sklepa, pa ji je sodišče prve stopnje odreklo pravni interes za nadaljevanje pravde in tožbo v tem delu zavrglo. Tožnica se s takšno odločitvijo očitno strinja, saj še v pritožbi poudarja, da je „odpadla podlaga za vodenje te pravde“. Po oceni sodišča druge stopnje pa tožnica nima niti materialnega upravičenja za tožbo, da je izvršba nedopustna. Po 190. členu Zakona o davčnem postopku je prodaja zarubljenih premičnin dovoljena le, če je dolžnikov solastniški delež enak ali večji od ene nerazdelne polovice na vsaki premičnini; v primeru prodaje ima solastnik, ki ni dolžnik, pravico do poplačila svojega solastniškega deleža iz zneska, dobljenega s prodajo teh premičnin, pred plačilom davka in stroškov davčne izvršbe. Potemtakem zakonec s svojim zakonitim (idealnim) deležem do ene polovice na skupnem premoženju v postopku davčne izvršbe sploh nima statusa udeleženca oziroma tretjega in zato tudi nima pravice zahtevati, naj se izvršba glede njegovega deleža izreče za nedopustno. Za napotitev tožnice na pravdo torej ni bilo zakonske podlage in tudi napotitveni sklep ni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu(2). To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ob pravilni uporabi materialnega prava, zavrniti. Ker pa se pritožuje samo tožnica, izpodbijanega sklepa o delnem zavrženju tožbe ni mogoče spremeniti v njeno škodo (359. člen ZPP).

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo tudi v preostalem delu, torej glede tožničinega denarnega zahtevka. Kot že navedeno, lahko (delno) ustavitev davčne izvršbe doseže samo tisti solastnik, katerega solastniški delež na zarubljenih premičninah je enak ali večji od ene polovice. Višina solastniškega deleža pa ni ovira za uveljavljanje pravice do poplačila solastnika, če pride do prodaje zarubljenih premičnin. Po navedenem zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in denarni zahtevek solastnika nista povezana na tak način, kot poskuša prikazati tožnica v pritožbi. Ugotovitveni del zahtevka v tem primeru ni prejudicialne narave. Za zavrženje tožbe v zvezi z denarnim zahtevkom ni bilo nobene podlage. Sicer pa bi tožnica morala tožbo delno ali v celoti umakniti, če ni želela njenega vsebinskega obravnavanja, a je še na zadnjem naroku vztrajala pri vseh svojih zahtevkih.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno podvomilo o sklepčnosti tožničinega denarnega zahtevka. Samo s trditvijo o polovičnem solastninskem deležu na zarubljenih vozilih in navedbo, da naj bi bila njihova skupna vrednost v davčnem postopku ocenjena na 157.000,00 EUR, tožnica ne more utemeljiti svojega zahtevka, naj ji toženka, ker so bila vozila že prodana na dražbi, plača polovico prej navedenega zneska. Toženka se je temu tožničinemu zahtevku obrazloženo oprla in opozorila na dejanske in pravne okoliščine, ki naj bi izključevale tako tožničin odškodninski kot morebitni povračilni zahtevek. Tožnica se na te toženkine ugovore ni substancirano odzvala in svojega zahtevka ni niti poskušala ustrezno oziroma dodatno utemeljiti. Neupravičen je njen pritožbeni očitek, da bi jo na nesklepčnost tožbe moralo dodatno opozoriti še sodišče prve stopnje. Tožnico v pravdi zastopa odvetnica, v takem primeru pa je obveznost sodišča, da v skladu z 285. členom ZPP zagotovi materialnoprocesno vodstvo, zmanjšana na minimum. Končno tožnica niti v pritožbi ne pove, kako oziroma s katerimi dejstvi bi dopolnila svoje navedbe, če bi sodišče to od nje izrecno zahtevalo. Sicer pa izpodbijana odločitev ne temelji na kakšnem nepričakovanem pravnem naziranju sodišča, s katerim bi morala biti tožnica vnaprej seznanjena.

O stroških postopka:

10. Neutemeljena je tudi pritožba glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je o njihovi povrnitvi pravilno odločilo po kriteriju uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP). Nobenega dvoma ni, da je tožnica v pravdi popolnoma propadla, zato mora toženki povrniti njene pravdne stroške, do povračila svojih pa ni upravičena. Tožničinega uspeha v upravnem sporu ni mogoče enačiti z uspehom v pravdi. Čeprav je bil napotitveni sklep, na podlagi katerega je tožnica vložila tožbo, nezakonit, ni podlage za uporabo pravila, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP). Toženka namreč med pravdo s svojo obrambo ni zakrivila nobenih tožničinih (dodatnih) stroškov. Drugačno stališče, ki ga v pritožbi izpostavlja tožnica, je v sodni praksi osamljeno. Dejstvo, da je davčni organ tožnico napačno napotil na pravdo in s tem izzval nastanek tožničinih pravdnih stroškov, pa bi tožnica lahko uveljavljala le po pravilih o odškodninski odgovornosti državnega organa, seveda ob izpolnjenih predpostavkah za takšen zahtevek.

Sklepno:

11. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, torej niso podani. Dejstva, ki so sodišču prve stopnje zadoščala za odločitev, so bila pravilno ugotovljena. Ob tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere meri pritožba. V postopku na prvi stopnji pa ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 2. točke 365. člena ZPP in 353. člena istega zakona potrdilo sklep in sodbo prve stopnje.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora svoje pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. najprej poudarja, da izpodbija celotno odločbo (prvi odstavek na 3. strani), nato navaja, da se strinja z zavrženjem tožbe (predzadnji odstavek na 3. strani), v nadaljevanju pa očita sodišču prve stopnje, da bi moralo vsebinsko odločiti o ugotovitvenem zahtevku (predzadnji odstavek na 4. strani pritožbe); nadalje navaja, da je Upravno sodišče RS razveljavilo sklep DURS z dne 2. 1. 2014, čeprav ga je s sodbo I U 281/2014 z dne 14. 1. 2015 v resnici odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovno odločanje; dajatveni zahtevek naj bi tožnica postavila podrejeno (četrti odstavek na 4. strani), čeprav ga je v resnici uveljavljala poleg ugotovitvenega zahtevka, kar v nadaljevanju tudi sama navaja; zapiše tudi, da naj bi bila davčna izvršba v upravnem sporu ustavljena, kar ne ustreza resnici (drugi odstavek na 9. strani), itd. Op. št. (2): Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 98/2014 z dne 28. 8. 2014