Jedro

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto predsednika uprave tožene stranke. Ker ga je nadzorni svet tožene stranke s te funkcije razrešil, posledično ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela predsednika uprave in mu je zato tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da že sama razrešitev oziroma odpoklic (ki ni predmet delovnega spora) z vidika pogodbe o zaposlitvi pomeni utemeljen razlog za odpoved.

Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve (odpoklica) z mesta direktorja oziroma predsednika uprave ne gre za predhodno vprašanje v predmetnem sporu, saj odločitev o zakonitosti odpoklica ne predstavlja vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje v smislu 13. člena ZPP, od katerega bi bila odvisna odločitev sodišča v sporu glede zakonitosti odpovedi. Tudi, če bo tožnik uspel v gospodarskem sporu, ki se nanaša na zakonitost oziroma ničnost sklepov nadzornega sveta tožene stranke v zvezi z odpoklicem tožnika z mesta predsednika uprave, to ne more vplivati na obstoj razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, podane 16. 6. 2016, ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 20. 11. 2016 z vsemi pravicami po individualni pogodbi o zaposlitvi, priznanje delovne dobe in vpis zavarovalne dobe, plačilo nadomestil plač za obdobje od 7. 7. 2016 do 20. 11. 2016 ter tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 42.000,00 EUR neto in stroške postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 28.000,00 EUR neto ter obračun pripadajočih davkov in prispevkov na ta neto znesek (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške v višini 2.791,13 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je vzporedno s predmetnim postopkom pred pristojnim Okrožnim sodiščem v Kranju sprožil tudi spor za ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu tožnika, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo predmetni postopek prekiniti do odločitve o predhodnem vprašanju zakonitosti oziroma ničnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke o odpoklicu tožnika z mesta predsednika uprave. Graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki kljub prvotno prekinjenemu postopku ni počakalo na odločitev v gospodarskem sporu niti ni skladno s 13. členom ZPP samo rešilo predhodnega vprašanja, od rešitve katerega je odvisna odločitev o zakonitosti odpovedi. Glede na navedeno zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s 13. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku zaradi odločanja brez rešitve predhodnega vprašanja ni bila dana možnost obravnavanja. Navaja, da zaradi navedenega, tudi če bo v gospodarskem sporu uspel, odločitve v gospodarskem sporu ne bo mogel uveljavljati v predmetni pravdi. Meni, da se zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta tožene stranke odpoklican z mesta predsednika uprave tožene stranke, lahko presoja le tako, da se presodi tudi zakonitost samega sklepa o odpoklicu. Sklicuje se na argumentacijo v tožbi, zakaj je sklep o odpoklicu tožnika z mesta predsednika uprave nezakonit. Ker se sodišče prve stopnje v vprašanje zakonitosti sklepa o odpoklicu tožnika ni spuščalo, je po njegovem mnenju nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo (89. člen in 73. člen ZDR-1). Meni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi odpoklica z mesta predsednika uprave lahko zakonita le, če je zakonit sklep nadzornega sveta o odpoklicu z mesta predsednika uprave. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je odpoved zakonita zgolj na podlagi dejstva, da sklep o odpoklicu tožnika z mesta predsednika uprave obstaja, kar je materialnopravno zmotno. Podaja obsežne pritožbene navedbe v zvezi z nezakonitostjo odpoklica tožnika z mesta predsednika uprave tožene stranke. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri mora biti sklep o odpoklicu članov oziroma predsednika uprave delniške družbe ustrezno utemeljen že ob njegovi izdaji in se sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča VIII Ips 204/2014 z dne 8. 6. 2014. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil imenovan za predsednika uprave le za dobo dveh mesecev. Nadaljnjo kršitev materialnega prava zatrjuje v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo treba tožnika odpoklicati zaradi zahtev ZBan-2. Meni, da pogodba o zaposlitvi tožnika predčasno ni mogla prenehati na podlagi imenovanja nove uprave ali primopredaje poslov z novo upravo, temveč le z zakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča, da se zavrne njegov zahtevek za plačilo odpravnine. Meni, da politika prejemkov v hranilnici A. predstavlja splošni akt delodajalca, ki določa minimum pravic oziroma obseg pravic delavcev (članov uprave), ki so ugodnejše od zakonskih in sta ga skladno s prvim odstavkom 9. člena ZDR-1 dolžna upoštevati delavec in delodajalec (podobno kot npr. sistemizacijo, pravilnik o plačah). Navaja, da gre za zavezujoč pravni akt, s katerim morajo biti prejemki članov uprave usklajeni, kar izhaja tudi iz šestega odstavka 294. člena ZGD-1, dejstva, da sta jo sprejela uprava in nadzorni svet tožene stranke ter iz navedbe v splošnem delu politike prejemkov, da je uprava tožene stranke dolžna enkrat letno opraviti celovit pregled dejanskih prejemkov in skladnost s politiko prejemkov. Pove, da mora biti vsebina individualne pogodbe za člane uprave usklajena s politiko prejemkov (točka 6.1.1.), v primeru neusklajenosti pa se jo neposredno uporabi (prvi odstavek 9. člena in 32. člen ZDR-1). Meni, da ne gre zgolj za smernice in da iz politike prejemkov ne izhaja, da bi šlo za pravice, ki se zgolj lahko dogovorijo, temveč gre za točno določene pravice članov uprave, ki jim pripadajo že na podlagi same politike prejemkov kot splošnega akta ne glede na njihovo ureditev pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na 12. točko politike prejemkov, ki zavezuje toženo stranko, da uskladi pogodbo o zaposlitvi s to politiko v roku treh mesecev po potrditvi na nadzornem svetu tožene stranke, kar pomeni, da določa minimum pravic. Trdi, da je nezakonita tudi odločitev sodišča o zavrnitvi podrednega zahtevka. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, je po njegovem mnenju utemeljen tudi zahtevek za plačilo odškodnine, saj mu je tožena stranka z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi povzročila škodo v višini podrednega zahtevka. Ker mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje 7. 7. 2016, čeprav bi mu glede na pogodbo o zaposlitvi oziroma mandat prenehalo 20. 11. 2016, mu je po njegovem mnenju nastala škoda najmanj v višini izgubljenih mesečnih plač v skupni višini 28.000,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov tožene stranke v plačilo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožniku tožena stranka podala 16. 6. 2016 na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1), in posledični reparaciji ter o denarnih tožbenih zahtevkih tožnika: tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine v višini 42.000,00 EUR neto in podrednem zahtevku za plačilo odškodnine v višini 28.000,00 EUR neto, na oba zneska pa je tožnik zahteval tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil na 42. seji nadzornega sveta 20. 5. 2016 tožnik imenovan za začasnega predsednika uprave tožene stranke z mandatom največ šest mesecev z dnem 21. 5. 2016, - da je 24. 5. 2016 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto predsednika uprave za določen čas od 20. 5. 2016 do 20. 11. 2016, - da je bil 8. 6. 2016 na skupščini delničarjev tožene stranke sprejet sklep o imenovanju novih članov nadzornega sveta, - da je nadzorni svet v novi sestavi 10. 6. 2016 na svoji prvi seji sprejel sklep o odpoklicu tožnika z mesta člana uprave, ta sklep pa je bil 15. 6. 2016 dopolnjen in popravljen, - da je bila tožniku na podlagi navedenega sklepa nadzornega sveta 16. 6. 2016 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2016 iz razloga nesposobnosti, - da je tožniku delovno razmerje prenehalo 7. 7. 2016. 8. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo za ugotovitev zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti presojati zakonitost odpoklica tožnika z mesta predsednika uprave tožene stranke, je neutemeljena. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim tudi neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenim z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto predsednika uprave tožene stranke. Ker ga je nadzorni svet tožene stranke s te funkcije razrešil, posledično ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela predsednika uprave in mu je zato tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da že sama razrešitev oziroma odpoklic (ki ni predmet delovnega spora) z vidika pogodbe o zaposlitvi pomeni utemeljen razlog za odpoved (prim. s sodbo vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 114/2014 z dne 29. 9. 2014, VIII Ips 187/2009 z dne 24. 5. 2011, VIII Ips 474/2009 z dne 7. 3. 2011, VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007). Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve (odpoklica) z mesta direktorja oziroma predsednika uprave ne gre za predhodno vprašanje v predmetnem sporu, saj odločitev o zakonitosti odpoklica ne predstavlja vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje v smislu 13. člena ZPP, od katerega bi bila odvisna odločitev sodišča v sporu glede zakonitosti odpovedi (prim. tudi sodbo pritožbenega sodišča Pdp 919/2013 z dne 5. 2. 2014 ter Pdp 391/2015 z dne 17. 12. 2015). Tudi, če bo tožnik uspel v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Kranju, ki se nanaša na zakonitost oziroma ničnost sklepov nadzornega sveta tožene stranke v zvezi z odpoklicem tožnika z mesta predsednika uprave, to ne more vplivati na obstoj razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano nezakonitost sodbe sodišča prve stopnje zaradi neprekinitve postopka oziroma zaradi neobravnavanja vprašanja odpoklica tožnika kot predhodnega vprašanja v predmetnem individualnem delovnem sporu.

9. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni obravnavalo vprašanja odpoklica tožnika kot predhodnega vprašanja niti ni prekinilo postopka do odločitve v gospodarskem sporu, v katerem se odloča o tem, ni kršilo določb pravdnega postopka, tožniku pa tudi ni onemogočilo dostopa do sodišča. Ker ne gre za pravno pomembna dejstva pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se obravnava v tem individualnem delovnem sporu, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo s tem vprašanjem, pritožbeno sodišče pa na obsežne pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev nebistvenem vprašanju ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča, da je bil odpoklican s funkcije predsednika uprave, zaradi česar so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita. Ker je bil tožnik pred tem odpoklican s funkcije predsednika uprave, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 16. 6. 2016 zakonita, kar je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Drugačne pritožbene navedbe je treba zavrniti.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine v višini 42.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da dokument Politika prejemkov v hranilnici A. d. d., (listina A 10, v nadaljevanju: politika prejemkov), ni takšen predpis tožene stranke, ki bi se lahko neposredno uporabil za nastanek pravice do odpravnine, saj bi morala biti odpravnina med strankama izrecno dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, pa ni bila. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na vsebino politike prejemkov v povezavi s prvim odstavkom 9. člena ZPP, saj ne gre za splošni akt delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1. Iz same določbe 6.1.1. točke politike prejemkov izhaja, da se ti prejemki izplačujejo na podlagi sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi, tožnikova individualna pogodba o zaposlitvi z dne 25. 4. 2016 pa ne vsebuje določbe o tem, da bi tožniku pripadala odpravnina po izteku 6-mesečnega obdobja niti v primeru prenehanja zaposlitve iz kateregakoli razloga pred tem obdobjem. Nič drugega ne izhaja niti iz poglavja 1 Splošno, saj iz njega izhaja, da je namen politike prejemkov določitev strategij prevzemanja in upravljanja s tveganji z namenom izboljšati obvladovanje tveganj v hranilnici in uskladiti plačne spodbude z vzdržno rastjo hranilnice ter učinkovito obvladovanje tveganj in uskladitev osebnih ciljev ključnih zaposlenih z dolgoročnimi interesi hranilnice. Iz tega namena ne izhaja, da bi zaposlenim samodejno brez posebnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi šli v politiki prejemkov navedeni prejemki, pač pa programska usmeritev, kolikšni (najvišji) prejemki se lahko dogovorijo z zaposlenimi v njihovih pogodbah o zaposlitvi. Tega ne spremeni dejstvo, da je politiko prejemkov sprejel in preveril njeno ustreznost nadzorni svet tožene stranke, niti nalog upravi tožene stranke, da mora enkrat letno opraviti celovit pregled dejanskih prejemkov v hranilnici in skladnost s to politiko, načeli in prakso. Če bi bil v primeru odsotnosti pogodbenih določil glede posameznega prejemka zaposleni upravičen do tega prejemka neposredno na podlagi politike prejemkov, takšna zahteva upravi niti ne bi bila smiselna. Tudi iz določila politike prejemkov 12 Prehodne določbe, da se pogodbe o zaposlitvi uskladijo s tem dokumentom najkasneje v treh mesecih po njeni potrditvi na nadzornem svetu, ne izhaja, da bi tožniku šli prejemki, omenjeni v politiki, če niso hkrati tudi dogovorjeni v individualni pogodbi o zaposlitvi. Kot že zapisano, taka uskladitev sploh ne bi bila potrebna, če bi bila politika prejemkov tak splošni akt delodajalca, na podlagi katerega bi delavcem neposredno šle pravice do določenih prejemkov. Politike prejemkov tako ni mogoče šteti za splošni akt delodajalca, s katerim je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar bi se štela za sestavni del pogodbe o zaposlitvi tožnika, zato določba 32. člena ZDR-1 v predmetni zadevi ni uporabljiva. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta tožbeni zahtevek tožnika, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne podredni zahtevek, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 28.000,00 EUR, ki ga je tožnik uveljavljal zato, ker mu je delovno razmerje prenehalo več kot štiri mesece prezgodaj glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pritožba veže navedeno pravico na nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Glede na to, da pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 16. 6. 2016 skladna z zakonom, je posledično tudi ta tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožena stranka namreč s tem, ko je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker je bil predhodno odpoklican s funkcije predsednika njene uprave, ni ravnala protipravno.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, odgovor na pritožbo tožene stranke pa k odločanju pritožbenega sodišča ni pripomogel, zato ne gre za potreben strošek pritožbenega postopka in ga krije tožena stranka sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).