Jedro

Eden od pogojev za pobot (prim. 336. člen ZOR) je vzajemnost terjatev (stranki morata biti medsebojna upnika in dolžnika). Iz dolžnikovih navedb in predloženih dokazov pa bi lahko izhajalo le, da ima dolžnik terjatev do "posrednika", ne pa do upnika.

Izrek

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor zoper sklep o izvršbi (na podlagi verodostojne listine) za neutemeljen; zato ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

V pravočasnem ugovoru je dolžnik navedel, da je za poplačilo obveznosti do upnika preko posrednika C... d.o.o. Ljubljana izdelal opremo v višji vrednosti. Na dane cene (v ponudbi) je priznal 20% popust zaradi možnosti odkupa terjatve do upnika. Podjetje C...

d.o.o. Ljubljana je opremo odpeljalo; montaže pa do danes ni naročilo, kot je bilo dogovorjeno.

Ugovor ni utemeljen.

Po 2. odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora biti ugovor obrazložen; dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljen.

Iz prve navedbe izhaja, da dolžnik oporeka svoji obveznosti, ker naj bi jo že izpolnil preko posrednika. Vendar pa te navedbe ni mogoče (smiselno) šteti za pobotni ugovor. Eden od pogojev za pobot (prim.

336. člen ZOR) je namreč vzajemnost terjatev (stranki morata biti medsebojna upnika in dolžnika). Iz dolžnikovih navedb in predloženih dokazov (priloge B2 - B4) pa bi lahko izhajalo le, da ima dolžnik terjatev do "posrednika" (C... d.o.o. Ljubljana), ne pa do upnika.

Z drugo navedbo ("da je priznal 20% popust na dane cene v ponudbi zaradi možnosti takojšnjega odkupa terjatve do firme F...") je dolžnik (smiselno) zatrjeval zgolj možnost prehoda obveznosti na tretjega, ne pa, da je obveznost dejansko že prešla nanj (na tretjega).

Dolžnik torej ni navedel nobenega dejstva, s katerim bi dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi se izkazalo za resnično (prim.

načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja, št. II/99).

Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je ugovor neobrazložen (in s tem neutemeljen) in ravnalo po 5. odst. 62. člen ZIZ: ugovor poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Sodišče druge stopnje ob reševanju ugovora tudi ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP/99, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je ugovor kot neutemeljen zavrnilo in sklep o izvršbi potrdilo (2. tč. 365. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ).