Jedro

Izvedba glavne obravnave je kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi neposredni učinek določb Procesne direktive in Uredbe Dublin III ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu oziroma izvedbe tega procesnega dejanja v zadevah mednarodne zaščite niti v Republiki Sloveniji niti v drugih državah članicah Evropske unije.

Če pa so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, mora sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti. Iz te obrazložitve mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna Razlogi sodišča prve stopnje za opustitev izvedbe glavne obravnave so nejasni in v določeni meri kontradiktorni. Poleg tega je sodišče prve stopnje brez izvedbe glavne obravnave zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika, kar je v očitnem nasprotju s stališči Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o pomenu ustavne pravice do glavne obravnave in njeni vsebini. Tudi razlog za zavrnitev tega dokaza je utemeljilo na ustavno nedopustnem razlogu, kot to pravilno uveljavlja pritožnik, saj je ovrednotilo (ne)uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo in s tem izhajalo iz nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.

Izrek

Pritožbi se ugodi, 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1446/2023-5 z dne 23. 10. 2023 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-3361/2023/11 (1221-11) z dne 3. 10. 2023, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 3. 10. 2023 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje poudarilo, da je ključno sporno vprašanje med strankama, ali je tožnik podal utemeljene razloge za to, da bi lahko bil sporen njegov učinkovit dostop do azilnega postopka in sprejema na Hrvaškem v skladu s pravom EU. Presodilo je, da je razlogi, ki jih je v zvezi s tem tožnik uveljavljal v tožbi niso utemeljeni. Ob tem je navedlo, da v zadevi glede na 59. člen ZUS-1 in predpise Evropske unije glavne obravnave ni bilo treba izvesti, zato je odločilo na seji.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in I. točko izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbi tožeče stranke ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo in sklep v I. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje presoji Upravnega sodišča, da dejansko stanje med strankama ni sporno, ter sodišču očita kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je odločilo brez izvedbe glavne obravnave, prav zaradi tega ravnanja pa je prišlo do dvoma v pravilnost in celovitost ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja tudi na razloge, ki jih je sodišče navedlo v zvezi z zavrnitvijo predloga za njegovo zaslišanje. Prav tako sodišču očita, da z navedbo razlogov za neizvedbo glavne obravnave (tj. prvega odstavka 59. člena ZUS-1) ni zadostilo standardu obrazložene sodbe. Pri tem se sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020. Opozarja na "spornost" pravne podlage, na katero se sodišče sklicuje v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in na podlagi katere naj bi lahko sodno presojo opravilo le na podlagi spisovne dokumentacije. Ne da bi za to obstajala ustrezna pravna podlaga oziroma da bi bilo to v konkretnem primeru predaje po Dublin III to sploh relevantno, pa je sodišče opravilo tudi delno vsebinsko presojo (ne)utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je pritožnik vložil v Republiki Sloveniji.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Za odločitev bistvene pritožbene navedbe se nanašajo na ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obravnavani zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave, ne da bi bili za to podani dopustni zakonski razlogi.

7. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni izvedlo glavne obravnave, kljub temu, da je v tožbi pritožnik z namenom podrobnejše obrazložitve razmer na Hrvaškem in osebne stiske, kot jih je opisal na osebnem razgovoru v upravnem postopku, predlagal svoje zaslišanje. Pri tem se je sodišče glede pravne podlage za opustitev glavne obravnave oprlo na določbe Uredbe Dublin III, Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2023 (v nadaljevanju Procesna direktiva) ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) z njo povezano prakso Sodišča EU, kot tudi na določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 8. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja,1 da je izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tudi neposredni učinek določb Procesne direktive in Uredbe Dublin III ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu oziroma izvedbe tega procesnega dejanja v zadevah mednarodne zaščite niti v Republiki Sloveniji niti v drugih državah članicah Evropske unije.

9. Pritožnik se torej utemeljeno sklicuje na pravico do glavne obravnave iz 22. člena Ustave, kot je bila razložena tako s strani Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-360/16 z dne 18. 6. 20202 kot tudi v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, na katero se sklicuje pritožnik.3

10. Pravica do glavne obravnavne je tudi v upravnem sporu samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Ta pravica sicer ni absolutna, vendar pa Upravno sodišče lahko opusti njeno izvedbo samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavnoskladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.4 Vrhovno sodišče je tako že poudarilo, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Če pa so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, mora sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti. Iz te obrazložitve mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.5

11. Poleg tega je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da je glavna obravnava v upravnem sporu namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi. Presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi, po izrecnem stališču Ustavnega sodišča tako ni dopustni izjemni razlog, da bi Upravno sodišče odreklo izvedbo glavne obravnave.6 Ob tem je potrebno poudariti, da sodišču sicer ni treba izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi,7 vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo glavne obravnave.8

12. Dalje je Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 60/2021 z dne 10. 11. 2021 pojasnilo, da se lahko na seji nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).

13. Sodišče prve stopnje je opustitev izvedbe glavne obravnave v obravnavanem primeru utemeljilo s sklicevanjem na prvi odstavek 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Pri tem je v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa navedlo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, kot tudi, da je v obravnavani zadevi sporno, ali neprerekane okoliščine, ki jih je tožnik doživel tekom policijskega postopka na Hrvaškem, v materialnopravnem smislu dosegajo prag oziroma pomenijo nečloveško ravnanje iz 4. člena Listine, v povezavi s konkretnim in specifičnim zagotovilom, da tožniku v primeru predaje ne bo kršena pravica iz 4. člena Listine. Sicer pa je brez glavne obravnave zavrnilo tudi dokazni predlog za pritožnikovo zaslišanje (glej 50. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa) in pri tem navedlo, da glede na vpogled v opravljen osebni razgovor v upravnem postopku, vsebino tožbe, ki navedbam na osebnem razgovoru ne dodaja nobene podrobnosti, sodišču ni treba na zaslišanju na glavni obravnavi dodatno razčiščevati kakšnih dejstev o ravnanju s tožnikom tekom policijskega postopka na hrvaškem, ali morebiti neka druga dejstva, ki jih tožnik ni omenil v upravnem postopku in ki bi kazala na to, da je bil v času njegovega prečkanja in bivanja na Hrvaškem, preden je prišel v Slovenijo, že žrtev nečloveškega ravnanja v smislu standardov iz sodne prakse ESČP iz 3. člena EKČP oziroma sodne prakse Sodišča EU iz 4. člena Listine, ali da bi se mu kaj takega zgodilo v primeru predaje. Prav tako je opozorilo na dolžino osebnega razgovora in število pritožniku zastavljenih vprašanj na razgovoru.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje za opustitev izvedbe glavne obravnave nejasni in v določeni meri kontradiktorni. Sodišče prve stopnje je tako navedlo, da dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (53. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa), čeprav je v sodbi povzelo navajanje dejstev tako pritožnika kot tožene stranke, ki sta si v navedbah nasprotovala, ter tudi dokazni predlog pritožnika za njegovo zaslišanje, s katerim je želel razmere na Hrvaškem in osebne stiske še podrobneje obrazložiti kot v predhodnem upravnem postopku (21. točka in nasl.). Poleg tega se je v sodbi ukvarjalo z vsebino pritožnikovih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, torej je izvajalo dokaze in svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino (50. točka obrazložitve). Sklepno pa je (v 53. točki obrazložitve) tudi presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem sporu pravilno ugotovljeno in da je presojo opravilo (zgolj) na podlagi podatkov iz spisa. Torej je utemeljen pritožbeni ugovor, da je bilo očitno dejansko stanje (vsaj deloma) sporno in da ga je tudi sodišče prve stopnje presojalo kot takega. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj za opustitev glavne obravnave, na katerega se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicevalo (59. člen ZUS-1).

15. Prav tako je sodišče prve stopnje brez izvedbe glavne obravnave zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika, kar je v očitnem nasprotju s stališči Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o pomenu ustavne pravice do glavne obravnave in njeni vsebini (zgoraj, 11. točka obrazložitve te sodbe). Tudi razlog za zavrnitev tega dokaza je utemeljilo na ustavno nedopustnem razlogu, kot to pravilno uveljavlja pritožnik, saj je ovrednotilo (ne)uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo in s tem izhajalo iz nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene (50. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa).

16. Ker torej sodišče za neizvedbo pritožnikovega zaslišanja in neizvedbo glavne obravnave ni navedlo ustavno in zakonsko dopustnih razlogov, je kršilo pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave ter storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Zato je Vrhovno sodišče 1. točko izpodbijane sodbe in sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek (77. člen ZUS-1). Ker bo moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo in šele na njeni podlagi ponovno zavzeti sklep o pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava nanj, se v tej fazi postopka Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

1 Prim. s sklepom I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 ter I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023. 2 To stališče, ki je bilo potrjeno v več odločbah Ustavnega sodišča (glej npr. odločbe, št. Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019 in Up-685/19 z dne 9. 11. 2021), šteje za ustaljeno v ustavnosodni presoji (glej v zvezi s tem ločeno mnenje predsednika Ustavnega sodišča dr. Accetta k zadevi št. Up-558/19 z dne 12. 1. 2023). Svojo presojo o kršitvi pravice do glavne obravnave pa Ustavno sodišče omejuje na navedbe v posamezni ustavni pritožbi (npr. v zadevi št. Up-794/18 z dne 10.11. 2022). 3 Stališča v zvezi s to pravico so bila dopolnjena in nadgrajena še v več nadaljnjih odločbah Vrhovnega sodišča. Prim. sklepe I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022, X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020 in X Ips 64/2021 z dne 1. 12. 2021. 4 Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020, 14. in 15. točka obrazložitve, in X Ips 64/2021 z dne 1. 12. 2021. 5 Odločba Ustavnega sodišča, št. Up-360/16, 14. točka obrazložitve. 6 Glej citirano odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-360/16, ter odločbo št. Up-1021/19, Up-1035/19 z dne 9. 11. 2021. 7 Npr. sodišče zavrne dokazni predlog, s katerim bi se dokazovala dejstva, ki niso pravno relevantna, dejstva, ki niso predmet dokazovanja ali dejstva, ki so že dokazana, prav tako ni dolžno izvesti dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva, ipd. 8 Glej tudi sklep VS RS X Ips 24/2021 z dne 2. 6. 2021.