Jedro

Ne gre za absolutno bistveno kršitev po 11. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, če je sodišče v novem sporu odločilo o zahtevku tožnika po vrnitvi nazaj na delovno mesto, če v pravnomočno končani zadevi o razveljavitvi disciplinskih odločitev delodajalca ni izrecno odločeno tudi o reintegracijskem zahtevku. Sodna izvršba zato tudi ni bila dovoljena in izvršilni naslov po 20. členu ZIP-a ni bil primeren za izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo na delovno mesto vodja skladišča, na oddelku p. in mu povrniti tudi nastale stroške postopka v znesku 57.725,00 tolarjev.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka 1. odstavka 353. člena, v zvezi z 11. točko 2. odstavka 354. člena ZPP). Po mnenju pritožiteljice je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zadevi med istima strankama, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega razloga bistvene kršitve pravil postopka po 11. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ter ugotovilo, da uveljavljana bistvena kršitev ni podana, saj sodišče prve stopnje ni razsodilo o zadevi, o kateri bi bilo že prej pravnomočno razsojeno. V pravnomočno končani zadevi je sodišče z odločbo opr. št. S 63/94 z dne 31. 3. 1994 razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke, s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in postopek ustavilo, ker je ugotovilo, da je disciplinski postopek zoper delavca zastaran, ni pa odločilo o reintegraciji delavca k delodajalcu.

Delavec je uveljavljal sodno izvršbo na podlagi pravnomočne odločbe, vendar je Temeljno sodišče v M ... predlog za izvršbo upnika v delu, ko predlaga, da sodišče po pravnomočni in izvršljivi odločbi Sodišča združenega dela v M., opr. št. S 63/94, z dne 31. 3. 1994 dovoli in opravi izvršbo s tem, da dolžniku naloži, da sprejme upnika nazaj na delo, zavrnilo, ker je ugotovilo, da izvršilni naslov ni primeren za izvršbo v smislu določila člena 20/1 ZIP-a. Z navedenim razlagovanjem sodišča prve stopnje se je strinjalo tudi Višje sodišče v M., ko je potrdilo tak sklep, pri tem pa zavzelo stališče, da je po 20. členu ZIP-a izvršilni naslov primeren za izvršbo le, če je v njem poleg upnika in dolžnika naveden tudi predmet, vrsta, obseg ter čas izpolnitve obveznosti. Tega, razen navedbe strank, pa izvršilni naslov - že navedena pravnomočna odločba Sodišča združenega dela v M. ne vsebuje, saj sta s to odločbo, tako kot je pravilno ugotovilo že izvršilno sodišče, zgolj razveljavljena odločba disciplinske komisije, s katero je bil upniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in sklep delavskega sveta z dne 24. 12. 1993, s katerim je bil zavrnjen njegov ugovor ter disciplinski postopek zaradi zastaranja ustavljen. Ker pač iz izvršilnega naslova ne izhaja niti to, na katerem delovnem mestu je upnik delal pred izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, tak izvršilni naslov ni primeren za izvršbo.

Ker delavec ni uspel niti s sodno, niti s prostovoljno izvršitvijo pravnomočne sodne odločbe, saj v njej ni bilo odločeno o njegovi vrnitvi nazaj na delo, je vložil tožbo, s katero zahteva, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto vodje skladišča na oddelku p.. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, saj je ugotovilo, da tožena stranka ni vzpostavila stanja, kot je bilo pred izdajo razveljavljenih disciplinskih sklepov. Sodišče združenega dela je v sporu o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa ustavilo disciplinski postopek zaradi zastaranja, ni pa odločilo o reintegraciji tožnika na delo, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča v danem sporu ne gre za odločanje o že pravnomočno razsojeni zadevi. Res je, da pomeni razveljavitev nezakonitih sklepov delodajalca vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo razveljavljenih sklepov, vendar pa lahko, če izrek pravnomočne odločbe sodišča v delovnem sporu ne vsebuje tudi odločitve o reintegracijskem zahtevku, delavec v novem sporu zahteva odločitev o njegovi vrnitvi nazaj na delo, ki ga je opravljal pred izrečenim disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja. Delavec v primerih, ko sodišče kot nezakonite zgolj razveljavi odločitve delodajalca, lahko računa s prostovoljno delodajalčevo izvršitvijo sodne odločbe, saj poslovodni organ ali pooblaščeni delavec stori hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se celo obligatorno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja po 4. odstavku 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije), če ni izvršil pravnomočne sodne odločbe, izdane v postopku za varstvo pravic delavcev, v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena.

Ker v pravnomočni odločbi sodišča združenega dela ni bilo odločeno tudi o reintegracijskem zahtevku delavca, poslovodni organ, oziroma od njega pooblaščeni organ pa ni prostovoljno izvršil pravnomočne sodne odločbe, je bil tožnik primoran vložiti novo tožbo, s katero je zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delovno mesto vodje skladišča. Sodišče prve stopnje je zahtevku za reintegracijo ugodilo, s tem pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni storilo uveljavljene bistvene kršitve pravil postopka po 11. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, saj v tem sporu ne gre za odločanje o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.