Jedro

Po stališču pravne teorije in sodne prakse gre za medicinsko napako v primeru ravnanja oziroma opustitev ravnanj v nasprotju s strokovnimi, poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.

V novejši sodni praksi je utrjeno stališče, da gre pri odgovornosti za škodo zaradi medicinske napake (z izjemo, ko gre za nujen medicinski poseg) za pogodbeno odškodninsko odgovornost. Pri tožnici je bila glede na simptome in znake obolenja podana tako majhna verjetnost, da bi zdravnik že na kontrolnem pregledu prepoznal pri njej septično dogajanje, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nevestnega zdravljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati 3.490,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2016 do plačila. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti 19,90 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče za odločitev v zadevi uporabilo neustrezno pravno podlago. Za odškodnino zaradi zdravniških napak je treba zahtevke presojati po pravilih o pravici do povračila škode, nastale zaradi kršitve pogodbenih razmerij in ne po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Iz dejanskega stanja zadeve je nesporno, da odgovorni zdravnik ni pregledal tožnice, kar predstavlja opustitev profesionalne skrbnosti zavarovanca toženke. Izvedenec je v izvedenskem mnenju zapisal, da je zdravnik specialist odgovoren za opravo kontrolnega pregleda bolnika po operaciji krčnih žil. Ker zdravnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, saj je bila organizacija pregledov pri zavarovancu v nasprotju s profesionalno skrbnostjo, je zavarovanec ravnal protipravno. Medicinska sestra bi morala glede simptomov, ki jih je navajala tožnica, obvestiti zdravnika. Tega ni storila niti naslednji dan po dodatnem pogovoru s tožnico po telefonu. Ker ni obvestila zdravnika o simptomih, je dokazana ponovna kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Zaradi opustitev zdravnika in medicinske sestre je zavarovanec kršil pogodbene obveznosti, zaradi česar odgovarja tožnici za škodo. Toženka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila, če bi dokazala, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih zavarovanec pogodbe ni mogel izpolniti in so bile zanj nepremagljive oziroma neodvrnljive, kar pa presega trditveno podlago toženke. Podrejeno tožnica graja tudi odločitev sodišča, sprejeto na podlagi pravnih pravil o splošni odškodninski odgovornosti. Po mnenju pritožbe izvedenec v mnenju zgolj dopušča dvom, da morda kirurg, ki bi bolnico pregledal, ne bi ugotovil, da gre za septično stanje pritožnice, kar pomeni, da ni izključil možnosti, da bi zdravnik morda to vseeno ugotovil. Sodišče je napačno zapisalo, da so bile odločitve zdravstvenih delavcev skladne z doktrino, saj je izvedenec nedvomno povedal, da bi pregled moral opraviti zdravnik in ne medicinska sestra. Ugotovitev sodišča, da tudi zdravnica v ZD pri tožnici ni ugotovila sepse, je po mnenju pritožbe nepomembna. V celotni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je napačno interpretiralo ugotovitve izvedenca in druge dokaze ter na tej podlagi sprejelo napačne zaključke.

3. Toženka1 v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine temelji na trditvah o nestrokovnem zdravljenju tožnice po operaciji krčnih žil v X. Tožnica zavarovancu toženke očita, da je kljub očitnim težavam na prvem kontrolnem pregledu ni pregledal zdravnik, ampak zgolj medicinska sestra, ki znakov sepse ni prepoznala, zaradi česar je prišlo do zakasnele postavitve diagnoze in zdravljenja. Tožnica zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker je zaradi zdravniške napake trpela več bolečin, neugodnosti in strahu, kot bi jih ob pravočasni oskrbi pri zavarovancu toženke.

6. Glede podlage odškodninske odgovornosti toženke je treba pritrditi pritožbi, da je v novejši sodni praksi utrjeno stališče, da gre pri odgovornosti za škodo zaradi medicinske napake (z izjemo, ko gre za nujen medicinski poseg) za pogodbeno odškodninsko odgovornost in podlago zanjo predstavlja določba 243. člena v zvezi z 246. členom Obligacijskega zakonika (OZ)2. Vendar drugačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje na pravilnost odločitve ni vplivalo. Pogodbena in deliktna dolžnostna ravnanja ter predpostavke obeh podlag odgovornosti se namreč prekrivajo. Odgovornosti za nepogodbeno škodo po pravilih krivdne odgovornosti se zdravnik razbremeni, če dokaže, da ni kriv za škodo (prvi odstavek 131. člena OZ), odgovornosti za pogodbeno škodo pa, če dokaže, da pogodbe ni mogel izpolniti ali da je zamudil z izpolnitvijo zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe in jih ni mogel preprečiti, odpraviti, ali se jim izogniti (240. člen OZ). Tako v primeru deliktne kot v primeru pogodbene odškodninske odgovornosti so za razbremenitev odgovornosti ključne trditve in dokazi o tem, da zdravstveno osebje ni zagrešilo strokovne napake in da ne obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo.

7. Dejansko stanje, kot ga je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, je sledeče: tožnica je 3. 4. 2015 pri zavarovancu toženke prestala operacijo krčnih žil; od 3. 4. 2015 do 14. 4. 2015 tožnica ni imela nobenih težav, 15. 4. 2015 pa je imela povišano telesno temperaturo; na kontrolnem pregledu 16. 4. 2015 tožnice ni pregledal zdravnik dr. A. A., ki jo je operiral, pač pa medicinska sestra; glede tožničinega zdravstvenega stanja ni ugotovila nobenih posebnosti, zato ni poklicala zdravnika; tožnica je naslednji dan zaradi slabega počutja obiskala osebno zdravnico v ZD, ki je po opravljenih laboratorijskih preiskavah postavila diagnozo viroze; ponoči je bila tožnica pregledana še na urgenci in nato sprejeta na infekcijsko kliniko; po dodatnih preiskavah je bila postavljena diagnoza stafilokokne sepse in septične pljučne embolije; tožnica se je zaradi zapletov po operaciji zdravila v bolnišnici do 12. 5. 2015. 8. Tožnica v pritožbi vztraja pri očitku, da zdravstveni delavci zavarovanca toženke niso ravnali z ustrezno skrbnostjo, ker medicinska sestra glede simptomov, ki jih je takrat navajala tožnica, ni obvestila zdravnika, tega pa ni storila niti po dodatnem pogovoru s tožnico po telefonu naslednji dan. Zaradi navedenih opustitev zavarovanca toženke je tožnica pričela z zdravljenjem zapletov po operaciji krčnih žil šele naslednji dan oziroma ob sprejemu v infekcijski kliniki 18. 4. 2015. Na povzete očitke je izvedenec odgovoril v izvedenskem mnenju z dopolnitvijo, predvsem pa ob svojem ustnem zaslišanju. Pojasnil je, da zdravniki specialisti večinoma sami pregledujejo bolnika po operaciji krčnih žil, a je izjemoma možno, da kontrolni pregled opravi medicinska sestra pod njihovim nadzorom, v kolikor je zdravnik menil, da je medicinska sestra za pregled dovolj usposobljena. O prisotnosti rdečine na stegnu bi po mnenju izvedenca medicinska sestra morala obvestiti zdravnika, četudi je rdečina res lahko znak, ki se pojavi pri običajnem poteku zdravljenja po radiofrekvenčnem zdravljenju krčnih žil. Navedeno mnenje izvedenca bi sicer lahko pomenilo strokovno napako zdravnika oziroma zdravstvenega osebja3. Vendar je ob zaslišanju izvedenec glede na celoten sklop okoliščin poteka bolezni ocenil, da zavarovancu toženke ni očitati napak. Hkrati je izključil morebitno vzročno zvezo med opustitvijo medicinske sestre in posledico s tem, ko je pojasnil, da je bila glede na prikrit potek bolezni in odsotnost drugih simptomov in znakov, majhna verjetnost, da bi zdravnik že 16. 4. 2015 pri tožnici prepoznal zaplet oziroma obolenje, ki je bilo diagnosticirano 18. 4. 2015 na urgentnem bloku kliničnega centra. Izvedenec je glede tega ob zaslišanju še podrobneje pojasnil, zakaj je glede na potek obolenja bila verjetnost, da je pri tožnici podana kirurška sepsa oziroma da je do nje prišlo po 14 dneh od operacije, tako majhna. Prav gotovo ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila tožnica naslednji dan po spornem kontrolnem pregledu, to je 17. 4. 2015, pregledana tudi v Zdravstvenem domu pri svoji osebni zdravnici, ki je postavila diagnozo viroze, pri čemer je bil klinični pregled osebne zdravnice podprt z osnovnimi laboratorijskimi preiskavami. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, ki sledi mnenju izvedenca, da je bila glede na simptome in znake obolenja pri tožnici podana tako majhna verjetnost, da bi zdravnik že na kontrolnem pregledu prepoznal pri njej septično dogajanje, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nevestnega zdravljenja.

9. Navedeno pa pomeni, da se je zavarovanec toženke razbremenil odgovornosti za morebitno pogodbeno škodo, ker je dokazal, da ni zagrešil strokovne napake in da tudi ne obstaja vzročna zveza med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem in škodo.

10. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb pravdnega postopka (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre za potreben strošek postopka, hkrati pa toženka materialnih stroškov v pritožbi ni ustrezno specificirala (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče je v uvodu sodbe samo popravilo pravilen naziv toženke. A., d. d., je zaradi pripojitve k družbi B., d. d., dne 3. 1. 2020 prenehala obstajati, njen univerzalni pravni naslednik pa je družba B., d. d., ki je vstopil v vsa pravna razmerja in so vse terjatve do A., d. d., na podlagi pravnega nasledstva prešle nanjo, kot izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 17. 1. 2020. 2 Več o tem dr. Ana Božič Penko: Nekatera pravna vprašanja v zvezi z odgovornostjo za zdravniško napako v sodni praksi, Pravni letopis, 2017, ter dr. Maja Ovčak Kos, dr. Ana Božič Penko: Dileme v primerih odškodninskega prava v zvezi z odgovornostjo za medicinsko napako (I.) Odvetnik, 2017 ter odločbe VS RS II Ips 342/2014, II Ips 207/2015, II Ips 297/2015, II Ips 94/2015. 3 Po stališču pravne teorije in sodne prakse gre za medicinsko napako v primeru ravnanja oziroma opustitev ravnanj v nasprotju s strokovnimi, poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.