Jedro

Ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov podana iz razloga, določenega v 1. alineji četrtega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, en dan odsotnosti z dela za odpoved ne zadošča, ker pogodba določa kot krivdni razlog neopravičen izostanek z dela več kot en delovni dan. Pri tem ni sprejemljivo stališče revidentke, da se k neopravičenim izostankom morajo šteti tudi izostanki z dela, ki so bili ugotovljeni predhodno in na podlagi katerih je revidentka tožnici dala pisno opozorilo. Zato teh izostankov (29.12. in 30.12.2003) ni mogoče upoštevati kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila dana 24.5.2004. V primeru odsotnosti z dela delavcu še ni mogoče dodatno očitati, da ne izpolnjuje delovnih obveznosti, saj ta razlog vsebinsko zajema že odsotnost z dela (neupravičena odsotnost pomeni neizpolnjevanje delovne obveznosti). Neizpolnjevanje delovnih obveznosti je enako kot neredno izpolnjevanje ali nevestno ali malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti mogoče v načelu ugotoviti takrat, kadar je delavec prišel na delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 24.5.2004 nezakonita in da se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za nazaj priznati pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prva stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je pritožbeno sodišče drugače ugotovilo dejansko stanje kot sodišče prve stopnje glede neupravičene odsotnosti tožnice, nato pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je glede na njeno vsebino, odsotnost z dela več kot en delovni dan, kar pa še ne pomeni, da bi morala biti odsotnost podana več kot en delovni dan zaporedoma ob vsaki posamezni kršitvi. Upoštevati je treba tudi odsotnost, ki je bila zajeta s predhodnim pisnim opozorilom. Tako je tudi v primeru tožnice, ki je skupaj izostala več kot en delovni dan. Zmotno je tudi tolmačenje sodišča v zvezi z 2. alinejo četrtega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, saj je sodišče izpustilo bistven del, da je namreč mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga tudi, če delavec ne izpolnjuje delovnih obveznosti. Ker je bila tožnica 29.4.2004 neopravičeno odsotna, to pomeni, da tega dne ni izpolnjevala delovnih obveznosti, kar je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Zmotno je prepričanje revidentke, da sta sodišči prve in druge stopnje različno ugotovili dejansko stanje v zvezi z neupravičenim izostankom z dela, saj gre v sodbi sodišča prve stopnje za uporabo materialnega prava (kaj se lahko šteje za neupravičen izostanek z dela), v sodbi sodišča druge stopnje pa gre res za ugotovljeno dejansko stanje (za odsotnost brez opravičila). Pri tem obe sodišči glede razpoložljivih dejstev ugotavljata enako dejansko stanje. Revizija ne pove, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka sodišču očita, dejanskega stanja pa v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati, zato sicer očitane kršitve določb pravdnega postopka, ni ugotoviti.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 3. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov s strani delodajalca, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja. Zakon tudi določa v drugem odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V petem odstavku 88. člena ZDR pa je še določba, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 29.4.2004 neupravičeno izostala z dela. Ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov podana iz razloga, določenega v 1. alineji četrtega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, en dan odsotnosti z dela za odpoved ne zadošča, ker pogodba določa kot krivdni razlog neopravičen izostanek z dela več kot en delovni dan. Pri tem ni sprejemljivo stališče revidentke, da se k neopravičenim izostankom morajo šteti tudi izostanki z dela, ki so bili ugotovljeni predhodno in na podlagi katerih je revidentka tožnici dala pisno opozorilo. Zato teh izostankov (29.12. in 30.12.2003) ni mogoče upoštevati kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila dana 24.5.2004. V primeru odsotnosti z dela delavcu še ni mogoče dodatno očitati, da ne izpolnjuje delovnih obveznosti, saj ta razlog vsebinsko zajema že odsotnost z dela (neupravičena odsotnost pomeni neizpolnjevanje delovne obveznosti). Neizpolnjevanje delovnih obveznosti je enako kot neredno izpolnjevanje ali nevestno ali malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti mogoče v načelu ugotoviti takrat, kadar je delavec prišel na delo.

Sicer sta pa sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da tožnici ni mogoče očitati neizpolnjevanja oziroma nevestnega izpolnjevanja delovnih obveznosti. Ni torej dokazan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.