Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski upravni organ prvo tožnico kot lastnico sosednje nepremičnine in služnostno upravičenko, drugega tožnika pa kot služnostnega upravičenca, štel za stranska udeleženca v postopku. Kljub takemu statusu tožnikov pa jima prvostopenjski organ pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ki bi bile relevantne z vidika njunih pravic, zaradi varstva katerih sta se udeleževala postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, izpostave Vič-Rudnik, št. 351-1156/2012-12 z dne 6. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala dovoljenje za gradnjo – legalizacijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 46/3 k.o. ... s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. VM03-2100 iz aprila 2010, izdelovalca ... d.o.o. in pod v nadaljevanju navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja med drugim izhaja, da je prva tožnica lastnica zemljišča parc. št. 46/4 k.o. ..., drugi tožnik pa lastnik zemljišča parc. št. 46/1 k.o. ..., in da imata na zemljišču gradnje služnostno pravico prevoza z vsemi vozili. Poleg tega sta s sodno poravnavo I P 214/2008 z dne 1. 6. 2009 dovolila vsakokratnemu lastniku nepremičnine parc. št. 46/3 k.o. ..., da ob meji z zemljiščem parc. št. 46/4 k.o. ... zgradi oporni zid (škarpo) do višine temeljev hiše na zemljišču parc. št. 46/3 vse do meje med parcelama, in soglašala, da pristojni upravni organ investitorju na zemljišču parc. št. 46/3 izda potrebna dovoljenja za gradnjo v skladu s tem soglasjem.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da v postopku na prvi stopnji nista sodelovala, čeprav bi morala. Poleg tega je investitor na južni strani zgradil teraso s kletnim prostorom v oddaljenosti 0,5 m od parcelne meje, za tak odmik pa ni imel soglasja, ki bi ga tožeča stranka dala v času izdaje odločbe. Ker gre za gradnjo bližje sosednji parceli, kot dovoljuje predpis, bi se morala tožnika udeleževati postopka. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zavrne zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, toženki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega upravnega postopka in upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na tožbo ugovarja aktivni legitimacijo drugega tožnika, saj njegovo zemljišče (z razliko od zemljišča prve tožnice) ne meji na zemljišče gradnje in je med njima več kot 4 m oddaljenosti. Zato njegovo soglasje za gradnjo bližje meji ni potrebno. Pojasnjuje, da je oporni zid zgradil v skladu s sklenjeno sodno poravnavo do višine temeljev hiše in na tej višini uredil teraso. Da bi bila pod njo klet, pa so le domneve tožnikov. V pravice tožnikov ni posegel in gre z njune strani le za šikaniranje. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožnikoma pa naloži povračilo stroškov za sestavo odgovora na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče do vprašanja, ali mora upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo preveriti skladnost že izvedene gradnje s projekti in s prostorskim aktom. V zadevi I Up 483/2006 (enako v sklepu X Ips 487/2011) je navedlo: da je z gradbenim dovoljenjem legalizirana že prej obstoječa gradnja le toliko, kolikor je to vsebina dovoljenja in projektov, na katerih temelji; če gradbeno dovoljenje za legalizacijo temelji na projektih, ki niso v skladu z dejanskim stanjem že zgrajenega objekta, je to stvar inšpekcijskega postopka in postopka izdaje uporabnega dovoljenja, ne pa postopka izdaje gradbenega dovoljenja; da se gradbeno dovoljenje za že obstoječi objekt izda pod enakimi pogoji kot gradbeni dovoljenje za objekt, ki je šele načrtovan, in da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v določbah 66. člena določa, kaj mora pristojni upravni organ preveriti, preden izda gradbeno dovoljenje.

Glede na navedeno je neutemeljeno tožbeno stališče, da naj bi upravni organ v postopku t. i. legalizacije preverjal dejansko stanje zgrajenega objekta (torej njegovo skladnost s projekti, ki so podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja).

Za odločitev v zadevi so z vidika varstva pravic tožnikov nepomembne tudi tožbene navedbe o nezadostno plačanem nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, ker da odločba o omenjenem nadomestilu ni zajela vseh izvedenih posegov. Pogoj, da se gradbeno dovoljenje izda, če so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani oziroma so na drugi zakoniti način izpolnjene investitorjeve obveznosti (5. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), je določen v javnem interesu. Omenjeno nadomestilo je namreč sankcija investitorju nedovoljene gradnje (tudi gradnje brez gradbenega dovoljenja – 12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), ki mora za to, da bo dobil gradbeno dovoljenje, plačati nadomestilo za nezakonit poseg v prostor in s tem za njegovo degradacijo (prim. 157. člen ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da sta tožnika imetnika služnostne pravice prevoza po služnostni poti, ki poteka po zemljišču posega parc. št. 46/3 k.o. ..., in da je tožničino zemljišče parc. št. 46/4 k.o. ... sosednje omenjeni investitorjevi parceli. Zanjo je zato relevantna določba v zadevi uporabljenega Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za planske celote V34 Brezje, V35 Horjul, V36 Koreno, V37 Vrzdenec, V38 Žažar, V44 Butajnova, V45 Šentjošt in V47 Dobrova (Uradni list RS, št. 11/95 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Ta v 5. členu določa, da se za vsa območja urejanja v omenjenih planskih celotah uporabljajo skupna merila in pogoji, ki so določeni v 5. členu Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za planski celoti V7 Kozarje – del in V8 Dobrova (Uradni list RS, št. 9/94 in 83/98), če s posebnimi merili ni drugače določeno. Omenjeni PUP za Kozarje in Dobrovo pa v 10.3. točki 5. člena določa, da mora biti odmik novo zgrajenega objekta vsaj 4 m od parcelne meje soseda, če je ta manjši, pa je treba v lokacijski dokumentaciji izdelati podrobno utemeljitev posega in predložiti predhodno mnenje mejašev.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (7. stran) izhaja, da je prvostopenjski upravni organ na podlagi navedenih okoliščin, to je prvo tožnico kot lastnico sosednje nepremičnine in služnostno upravičenko, drugega tožnika pa kot služnostnega upravičenca, štel za stranska udeleženca v postopku, torej kot osebi, ki se udeležujeta postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi in drugi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Ker je po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, je neutemeljeno stališče prizadete stranke v odgovoru na tožbo, da drugi tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Kljub takemu statusu tožnikov pa jima prvostopenjski organ pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ki bi bile relevantne z vidika njunih pravic, zaradi varstva katerih sta se udeleževala postopka (kršitev 146. člena v zvezi s 43. členom ZUP). Navedeno izhaja tako iz predloženih upravnih spisov kot iz obrazložitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru bi bila opustitev omenjenega zakonita le, če bi investitor med postopkom predložil njuno pisno izjavo, da se strinjata z nameravano gradnjo, pri čemer bi se morala izjava sklicevati na projekt, ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, in bi se jima v tem primeru gradbeno dovoljenje le osebno vročilo (drugi odstavek 65. člena ZGO-1). V tretjem odstavku istega člena je še določeno, da se šteje, da je stranka z gradnjo seznanjena in se z njo strinja, če je z investitorjem sklenila pisno pogodbo iz druge alineje prvega odstavka 56. člena (to je notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi stvarne oziroma obligacijske pravice na določeni nepremičnine v zemljiško knjigo, ki investitorju dovoljuje gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini); tudi v tem primeru se gradbeno dovoljenje stranki le osebno vroči. Da bi bila omenjena pogoja v zvezi s soglašanjem tožnikov za gradnjo izpolnjena, ne iz odločbe ne iz spisov ne izhaja, zato je bila z izdajo gradbenega dovoljenja brez predhodne možnosti, da tožnika v zadevi izjavita, storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral tožnikoma omogočiti, da podata glede predmeta obravnavanja izjavo, pri čemer sodišče dodaja, da pravni položaj tožnikov ni enak, saj se drugi tožnik tega postopka udeležuje le kot služnostni upravičenec, ne pa tudi kot lastnik sosednje nepremičnine, za katero so relevantni v predpisu zahtevani odmiki. V primeru ponovno izdanega gradbenega dovoljenja pa bo moral upravni organ v izreku izrecno navesti vse objekte, na katere se bo dovoljenje nanašalo, in pogoje za njihovo gradnjo (npr. oporni zid, če je ta predmet projektov, gre pa objekt, ki ga ni mogoče graditi brez gradbenega dovoljenja), poleg tega pa morajo biti tudi odmiki jasno določeni oziroma ne sme biti dvoma, na kaj se odmik nanaša. V obravnavanem primeru je namreč iz II. točke izreka izpodbijanega dovoljenja pri odmikih razvidno, da naj bi bila stanovanjska hiša od zemljišča prve tožnice oddaljena 7,5 m, obenem pa tudi 0,5 m. Tožnika sta s tožbo uspela, zato sta upravičena do povračila stroškov upravnega spora (tretji odstavek 25. člena ZUS-1), medtem ko bo o stroških upravnega postopka moral odločiti upravni organ po določbah ZUP.

Ker je tožnika zastopala odvetniška družba, se stroški odmerijo na 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je to v tej zadevi (razvidno iz seznama davčnih zavezancev pri DURS), navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnikoma vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).