Jedro

Okoliščina, da stranki nista za skupaj, da ne moreta živeti skupaj, prav gotovo ne more iti samo v tožnikovo korist oziroma v škodo samo toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Kljub temu, da se je tožbeni zahtevek I.P. pri prvostopenjskemu sodišču obravnaval na podlagi nasprotne tožbe, je zanjo, glede na združitev obeh pravdnih zadev (po tožbi in po nasprotni tožbi) in uporabe vodilne opr. št. (P1), v tem sklepu uporabljena zanjo označba tožena stranka oziroma toženka, za A.F. pa tožeča stranka oziroma tožnik.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sežani zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka A.F. dolžna plačati toženi stranki I.P. kot nadomestilo za rabo in koriščenje nepremičnin, stanovanjske stavbe Š., na parc. št. 37/1.S in vrta na parc. št. 2068 k.o. K., za čas od 7.1.1992 do 6.1.1997 v višini 114,15 EUR na mesec, kar znese skupno 6.885,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1997 dalje do plačila, od 7.1.1997 dalje pa nadomestilo v neto višini 172,13 EUR na mesec, ki zapade vsakega desetega v mesecu za pretekli mesec. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka je odločilo tudi, da je tožena stranka I.P. dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 558,96 EUR, v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje. Tako je odločilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da stanovanjske stavbe in vrta ne uporablja proti njeni volji oziroma, da stvari ne uporablja zato, ker bi ji tožnik to preprečil. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, o zadevi odloči samo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odloči pa naj tudi o plačilu stroškov. Pritožba prvostopenjskemu sodišču najprej očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj sodišče ne bi upoštevalo pravila o dokazni oceni. Bistvene kršitve pravdnega postopka pa je po oceni pritožnice sodišče storilo tudi s tem, ker so razlogi sodbe nejasni, nasprotujejo sami sebi, predvsem tisti o odločilnih dejstvih, saj je takoj opaziti nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in vsebini navedb, ki so napisane v zapisniku. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ob oceni izpovedi strank in prič se lahko ugotovi, da tožnik nesporno uporablja stanovanjsko hišo, katere lastnica je toženka, da gre za relativno majhno hišico, v kateri lahko biva le ena družina, da je toženka poskušala svojo hišo uporabljati, vendar ji tega toženec ni dovolil in sam celo izjavil, da je zamenjal ključavnico, da sta obe stranki kot odločilno dejstvo iznesli, da se ne moreta videti, da bi bilo skupno življenje v isti hiši nevzdržno, priča V.P. pa je celo izjavil, da bi bilo bivanje toženke v njeni hiši nevarno, ker je tožnik tudi agresivna oseba. Na presenečenje pritožnice pa je sodišče ocenilo drugače, da bi toženka nekako morala poskusiti bivati v svoji hiši, da ni dokazano, da naj bi toženec zamenjal ključavnico oziroma, da toženki ne bi dovolil bivanja v njeni hiši. Pritožba nadalje poudarja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati vsebino vsaj dveh zapisnikov in sicer zapisnika z dne 26.11.2003 in zapisnika z dne 9.5.2008. Če bi sodišče pazljivo prebralo vsaj citirana dva zapisnika, zagotovo ne bi navedlo, da mora prikrajšanec (toženka) dokazati, da stvari ni uporabljala proti svoji volji ter da stvari ni uporabljala zaradi dejanj okoriščenca (tožnika). Po oceni pritožnice je to dokazano. Prvostopenjsko sodišče je tudi zapisalo, da „za zahtevek po plačilu uporabnine ne zadostuje, da prikrajšani zgolj ne uživa stvari, pač pa je treba dokazati tudi, da stvari ne uporablja proti njegovi volji in da stvari ni uporabljal zaradi dejanj okoriščenega“. Pritožnica ugotavlja, da iz zapisnikov izhaja tudi ta dokaz, saj je želela oziroma hotela svojo stvar uporabljati, vendar ji tožnik tega ni dovolil (po pričanju so obstajali trije ključi: za toženca, njegovo ženo in hčerko (tako priča D.A.)) in da je bila ključavnica zamenjana (priča V.P.). Vse navedeno pomeni, da je sodišče glede na nepravilne ugotovitve oziroma ocene glede odločilnih okoliščin oziroma odločilnih razlogov zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi konkretnih pravil materialnega prava, bi sodišče moralo zahtevku ugoditi. Tožnik namreč, skupaj s številnimi člani svoje družine, uporablja hišo toženke, uporablja jo brez pravnega naslova, toženki pa ne dovoli niti dostopa na dvorišče. Toženka bi svojo hišo lahko uporabljala, če bi hišo tožnik izpraznil oseb in stvari. Tega pa tekom postopka ni bil pripravljen storiti. Iz hiše se še vedno ni pripravljen odseliti, čeprav obstaja za to pravnomočni in izvršljivi pravni naslov.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj obravnave z dne 21.5.2008 ni opravilo, zaslišalo naj bi tožnika na naslovu Š., v hiši toženke. Dejansko stanje bi se v primeru zaslišanja tožnika zagotovo popolno ugotovilo. Tudi glede tega pritožnica meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka po ZPP. Pritožnica še opozarja, da je sodišče v Kopru v nekem drugem primeru, in sicer primeru P2, odločilo drugače. Opredelilo je, da je bistvo v posesti. Posest v konkretnem primeru pa ni sporna. Pritožnica še predlaga, naj pritožbeno sodišče tožniku naloži, da toženki poravna še stroške pritožbenega postopka v višini 458,85 EUR v 15-ih dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma sodne odločbe pritožbenega sodišča dalje do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej opozarja na nejasno pritožbeno trditev, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj obravnave z dne 21.5. 2008 ni opravilo. Nenazadnje je celo iz uvoda izpodbijane sodbe razvidno, da je bil narok dne 21.5.2005 opravljen, iz podatkov spisa pa, da je bil narok opravljen v Š. in da je bil na naroku zaslišan tožnik F.A. Izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, da se je ne bi dalo preizkusiti, obrazložitev je jasna in skladna ter vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Zato uveljavljeni, a nekonkretizirani, pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odst. 14. tč. 339. čl. ZPP ni podan. Zato pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče nepopolno oziroma pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Prvostopno sodišče je namreč izvedlo dokaze glede spornih oziroma odločilnih dejstev (vpogledalo je v sklep istega sodišča opr. št. N1, zaslišalo obe pravdni stranki in priče), vendar po tem teh dokazov ni ocenilo oziroma jih ni uporabilo. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na pravilo o dokaznem bremenu, po katerem sodišče odloči v škodo tiste stranke, ki se je sklicevala na nedokazano trditev in ki je zato nosila tudi dokazno breme za njeno resničnost. Vendar pa pri tem ni upoštevalo določila 8. čl. ZPP, po katerem odloči sodišče (po svojem prepričanju) na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako prvostopenjsko sodišče ni ocenilo okoliščine, da je tožena stranka že leta 1992 predlagala razdružitev solastnine, da je nepravdni postopek tekel vse od leta 1992 dalje in se zaključil leta 2007 s tem, da je sodišče v nepravdnem postopku dodelilo predmetne nepremičnine s parc. št. 37/1.S in 2068 k.o. K. v izključno last toženi stranki I.P. Prav tako prvostopenjsko sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi strank oziroma prič, da bi bilo skupno življenje pravdnih strank nemogoče. Dejstvo je, da je sam tožnik izpovedal, da ne bi mogla živeti skupaj, da sta skregana že od prej in da nista za skupaj. Okoliščina, da stranki nista za skupaj, da ne moreta živeti skupaj, pa prav gotovo ne more iti samo v tožnikovo korist oziroma v škodo samo toženi stranki. Pri tem ni nepomembno poudariti, da toženec ni navajal in niti izpovedoval, da je uporabljal predmetno nepremičnino sorazmerno svojemu solastniškemu deležu. Tožena stranka ni uživala posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, zato ker je tožnik uporabljal in še uporablja in uživa celotno nepremičnino. V tem je po presoji pritožbenega sodišča bistvo prikrajšanja toženke, saj tožnikova uporaba stanovanjske hiše in vrta v celoti predstavlja poseg v pravico toženke do souporabe nepremičnine v skladu z njenim solastniškim deležem. O uporabi solastnih stvari načeloma sklenejo solastniki pogodbo, če pa soglasja ne morejo doseči, se način uporabe solastnih stvari ureja v nepravdnem postopku. Dokler ta razmerja niso urejena, je potrebno na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža in na drugi strani obogatitev tistega, ki uporablja solastno stvar preko sorazmernega deleža. Prvostopenjsko sodišče bo torej v ponovljenem postopku moralo dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri, šele nato pa bo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje lahko tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče še opozarja, da bo tožbeni zahtevek v vsakem primeru neutemeljen v delu, kjer se zahteva plačilo uporabnine za vnaprej. Gre za bodoče nezapadle terjatve. Sodišče sme naložiti stranki, naj opravi določeno dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (1. odst. 311. čl. ZPP). Zahtevki, ki do konca glavne obravnave ne bodo zapadli, so zato neutemeljeni, ker ne gre za izjemi, ko lahko sodišče ugodi zahtevku za dajatve, ki še niso zapadle (2. in 3. odst. 311. čl. ZPP). Poleg tega pa tak zahtevek tudi ne more biti utemeljen po 198. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), na podlagi katerega se lahko zahteva nadomestitev koristi, ki jo je nekdo imel od uporabe tuje stvari. Za nadomestitev koristi, ki jo bo nekdo šele imel, pa ni zakonske podlage. Tak zahtevek tudi ni utemeljen iz naslova varstva lastninske pravice. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.