Jedro

Pogodba, sklenjena pod odložnim pogojem, deluje od trenutka sklenitve, če se pogoj izpolni, razen, če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo, da polovica nepremičnin vl.št... k.o... in polovica nepremičnin vl.št... k.o... ne spadata v zapuščino po pok. P. S. st., ampak je njihov lastnik tožnik. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in prvi toženki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke. Proti tej sodbi je vložila pritožbo prva tožena stranka. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je pok. P. S. st. podaril tožniku svoj solastninski delež na navedenih nepremičninah.

Materialnopravno pa je presodilo, da je takšna pogodba veljavna, ker je bila izvršena. Ugotovilo je še, da je bil tožnik od leta 1972 v zakoniti in dobroverni posesti spornih nepremičnin in da je zato prišlo tudi do priposestvovanja na podlagi 2. odstavka 28. člena ZTLR.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka zaradi vseh revizijskih razlogov iz 1. odstavka 385. člena ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču. V reviziji trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje premalo kritično upoštevali izpovedbe prič tožeče stranke, ki so vse v sorodstvenem ali prijateljskem razmerju z njo. Poudarja predvsem dejstvo, da ni bila zapisana ustrezna darilna pogodba. Navaja listine, ki so bile v zvezi s tem sestavljene po letu 1972, ter pravdne zadeve, ki so bile med tožnikom in drugo toženko, kakor tudi med tožnikom in pok. očetom P. S.. Meni, da je sodišče zmotno razlagalo pravico dosmrtnega gospodarstva na obeh celotnih vložkih kot lastninsko pravico. Končno poudarja še vsebino oporoke, ki je pravno veljavna. Ne glede na spor med tožnikom in njegovim očetom je treba poudariti, da je bil pokojni poštenjak in da je v oporoko zapisal resnično voljo že zato, da bi prihranil nepotrebna vznemirjanja prvi toženki. Do darilne pogodbe tako ni prišlo. Tožnik jo je začel uveljavljati šele v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident sicer v reviziji uveljavlja vse revizijske razloge po 1. odstavku 385. člena ZPP, vendar pa teh razlogov opredeljeno ne navede.

Kar zadeva revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče ugotavlja, da jih mora stranka, ki vlaga revizijo, opredeljeno navesti, sicer jih revizijsko sodišče ne upošteva. Po uradni dolžnosti mora ugotavljati le bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. eh kršitev ni bilo.

Še bolj omejeno je revizijsko sodišče pri ugovorih zoper dejanske ugotovitve ali dokazno oceno na prvi in drugi stopnji. Ti ugovori zaradi izrecne prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP niso dovoljeni. Z večino revizijskih ugovorov pa tožena stranka izpodbija prav ugotovljeno dejansko stanje. S svojimi ugovori želi doseči drugačno dokazno oceno izpovedi prič ter listinske dokumentacije v spisu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je zaradi že navedene prepovedi vezano na ugotovitve, ki so rezultat dokazovanja oz.

ugotavljanja dejanskega stanja. Zato odgovori na posamične trditve, ki posegajo na to področje, niti niso potrebni.

Sodišči druge in prve stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da sta tožnik in njegov oče sklenila veljavno darilno pogodbo. Za veljavnost darilne pogodbe je zadoščala izražena volja darovalca in obdarjenca ter izročitev v posest. Prva tožena stranka neutemeljeno izpodbija pravilnost navedene odločitve s sklicevanjem na poznejše listine v zvezi s spornim solastninskim deležem F. S. st. Razmerja med bratom in sestro niso mogla ogroziti že sklenjene veljavne darilne pogodbe. Še posebej zato ne, ker so se nanašala ali na njen solastninski delež do 1/4 ali na izpolnitev nekaterih obveznosti, ki jih je oče z darilno pogodbo naložil obdarjencu. Tudi če je šlo za odložni pogoj, je bil ta izpolnjen, saj so se obveznosti nanašale na drugo toženko, ki je ves čas postopka priznavala, da jih je tožnik že izpolnil. V 2. odstavku 74. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je namreč določeno, da pogodba, sklenjena pod odložnim pogojem, deluje od trenutka sklenitve, če se pogoj izpolni, razen, če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega. Noben zakon za takšne primere ne določa kaj drugega, prva tožena stranka pa v reviziji ne zatrjuje ničesar takšnega, kar bi lahko vplivalo na drugačno presojo spora.

Prva tožena stranka ima sicer prav, da izročitve v uživanje in gospodarjenje ne gre izenačevati z izročitvijo v last. Vendar pa je prav to vprašanje bilo središčno vprašanje pravdnega postopka.

Sodišči sta morali na podlagi vrste okoliščin ugotavljati, kaj se je v letu 1972 dejansko zgodilo. Na podlagi dokazne presoje, na katero je revizijsko sodišče vezano, sta prišli do prepričanja, da je oče tedaj svoj delež sinu res podaril. Materialnopravno takšni presoji ni kaj očitati.

Končno na pravilnost materialnopravne presoje ne more vplivati zgolj dejstvo, da je P. S. st. dne 24.10.1990 napravil oporoko v korist prve toženke. V tej oporoki izrecno ni navedeno sporno premoženje, tedanji spor med očetom in sinom ter pomanjkanje vpisa darilne pogodbe v zemljiško knjigo pa sta sodišči proučili v povezavi z drugimi dokazi v spisu in tako tudi ta dogodek dokazno ocenili.

Ponovno je treba poudariti, da bi drugačna dokazna ocena na revizijski stopnji pomenila nedovoljen poseg v dokazno oceno na prvi in drugi stopnji.

Ker so bila v tem postopku vsa pravno odločilna dejstva ugotovljena, pravna pravila ODZ (par. 938 in naslednji) in 73. člen ZOR pa niso bila uporabljena v škodo revidentke, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).