Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škodni dogodek ni posledica nobene od sicer ugotovljenih opustitev ukrepov za varno delo s strani tožnikovega delodajalca, temveč izključno tožnikovega neskrbnega ravnanja oziroma kršenja osnovnih načel in pravil varstva pri delu. Zaradi izostanka vzročne zveze, kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Bistveno za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka je pravilno ugotovljeno dejstvo, da do spornega dogodka sploh ni prišlo pri neposrednem delu razkladanja ali nakladanja mesa iz dostavnega vozila, ampak pri pomikanju tožnika iz hladilnice v dostavno vozilo, brez tovora, ko se je obesil na mesarski kavelj na način, da se je z obema rokama držal na kavlju s celotno svojo težo ter se pognal in z zaletom dosegel, da se je na kavlju zapeljal proti tovornemu vozilu. Padec tožnika je torej neposredna posledica dejstva, da je tožnik delovno sredstvo samovoljno uporabil v nasprotju z njegovim namenom, saj je bilo delovno sredstvo namenjeno transportu kosov mesa in ne transportu ljudi, s čimer je bil tožnik, kot izkušen in usposobljen delavec, seznanjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in prvotožena stranka krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 44.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2021 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.092,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, drugotoženi stranki pa v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je dokazna ocena sodišča očitno pristranska in nekritična. Sodišče v škodo tožniku ugotavlja dejstva, ki iz dokaznega gradiva ne izhajajo. Tako nepravilno razlaga določila pogodbe o zaposlitvi in posledično nepravilno zaključuje, da je tožnik opravljal delo skladno z njo. Toženka tožnika ni usposobila za delo, ki ga je dejansko opravljal. Ugotovitev sodišča, da je tožnik delovno sredstvo uporabljal v nasprotju s svojim namenom, je pristranska in predstavlja zaključek, ki temelji na povsem pavšalni izpovedi priče A. A. Sodišče ne pojasni razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, neutemeljeno ne sledi in se ne opredeli do izpovedi tožnika, ki je pojasnil, da mu nikoli ni bilo predstavljeno varno delo pri nakladu/razkladu mesa. Dokazna ocena je pristranska in nekritična. Ker tožena stranka ni podala trditvene podlage o tem, kako bi moral tožnik opraviti navedeno opravilo, da bi bilo varno, se sodišče s tem v zvezi ne more sklicevati na izvedene dokaze. Ker je to storilo, je podana kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP. Pri nakladu/razkladu mesa je predvideno sodelovanje dveh delavcev, kar toženka ni zagotovila in je to eden od dejanskih vzrokov za škodo. Ker sodišče ne vidi celote enotnega opravila, neutemeljeno zanika obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in varnostnimi opustitvami tožene stranke, ki jih je ugotovila izvedenka. Tožnik je s kljuko manipuliral zgolj zato, ker varen prehod iz tovornega vozila v hladilnico ni bil mogoč. Hoja po stopnicah ni bila varna, saj stopnice niso bile fiksirane, zunanji podaljšek ni bil priključen. 70-80 kg mesa ni mogoče prenesti preko stopnic. Oceno o seznanitvi tožnika o namenski rabi delovnih sredstev sodišče neutemeljeno izvede iz zaslišanja priče A. A., iz katere to ne izhaja. Tožnik kljuke ni uporabil za lasten prevoz. Tožnik je pojasnil, zakaj je prijel za kljuko in razloge, zakaj je to spodneslo, njegovi razlogi so povsem prepričljivi. Šlo je za nepredvidljivo situacijo. Prenašanje bremena je regulirano z določbami Pravilnika, vendar se sodišče do tega ni opredelilo in je tožniku kršilo pravico do izjave. Sodišče tudi ni navedlo nobenega materialnega predpisa, na podlagi katerega je presojalo dejstva. Sodba ima že s tega vidika pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženi stranki v odgovorih na pritožbo obrazloženo predlagata njeno zavrnitev. Prvotožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena niti z očitanimi, niti z ostalimi bistvenimi kršitvami postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati jasne razloge za odločitev o odškodninskem zahtevku, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Odškodninski zahtevek tožnika je sodišče prve stopnje pravilno presojalo na podlagi določbe 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-11) in 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ2). Pravno podlago je citiralo v 5. točki obrazložitve, zato ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega materialnega predpisa, na podlagi katerega je presojalo spor.

6. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje vse izvedene dokaze tudi skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Izpodbijana sodba ne temelji na pristranski, nekritični in enostranski dokazni oceni, kot to pavšalno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedi vseh zaslišanih in se do njih tudi ustrezno argumentirano opredelilo. Prav tako se je ustrezno opredelilo do preostalih izvedenih dokazov, ki so bili bistveni za presojo.

7. Tožnik zatrjuje krivdno odškodninsko odgovornost prvotoženke. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Če ni podana že ena od teh predpostavk, ni podana krivdna odškodninska odgovornost. Tožnik prvotoženki očita, da mu je odredila delo izven opravil, predvidenih v pogodbi o zaposlitvi, da ga ni usposobila iz varnosti in zdravja pri delu ter mu ni zagotovila varnih delovnih pripomočkov (nepričvrščena kovinska stopnica) ter pomoči sodelavca pri delu. Pri teh očitkih, za katere navaja, da so vzrok za škodni dogodek, in glede katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo predpostavk odškodninske odgovornosti, tožnik vztraja tudi v pritožbi.

8. Osnovno pravilo odškodninskega prava temelji na ideji, naj krije škodo tisti, ki jo je povzročil, ter da nikomur ni mogoče naložiti bremena odškodnine za škodo, ki je posledica neodgovornega, neskrbnega ravnanja drugega - v tem primeru oškodovanca. Tudi delodajalec je (izven meja objektivne odgovornosti) dolžan povrniti škodo le v primerih, ko ni izvedel ustreznih ukrepov varstva pri delu, posledica teh opustitev pa je poškodba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škodni dogodek ni posledica nobene od sicer ugotovljenih opustitev ukrepov za varno delo s strani tožnikovega delodajalca, temveč izključno tožnikovega neskrbnega ravnanja oziroma kršenja osnovnih načel in pravil varstva pri delu. Zaradi izostanka vzročne zveze, kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.

9. Pri delovnih nesrečah je relevantno merilo skrbnosti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Ob izkazani stopnji tožnikove usposobljenosti in načinu organizacije dela pri prvotoženi stranki je utemeljeno zaključiti o povsem neskrbnem ravnanju tožnika, ki je po pravilnem zaključku prvostopenjskega sodišča, izključen vzrok za škodni dogodek. Bistveno za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka je pravilno ugotovljeno dejstvo, da do spornega dogodka sploh ni prišlo pri neposrednem delu razkladanja ali nakladanja mesa iz dostavnega vozila, ampak pri pomikanju tožnika iz hladilnice v dostavno vozilo, brez tovora, ko se je obesil na mesarski kavelj na način, da se je z obema rokama držal na kavlju s celotno svojo težo ter se pognal in z zaletom dosegel, da se je na kavlju zapeljal proti tovornemu vozilu. Padec tožnika je torej neposredna posledica dejstva, da je tožnik delovno sredstvo samovoljno uporabil v nasprotju z njegovim namenom, saj je bilo delovno sredstvo namenjeno transportu kosov mesa in ne transportu ljudi, s čimer je bil tožnik, kot izkušen in usposobljen delavec, seznanjen. Tožnik ne bi smel dostopati na dostavno vozilo na ugotovljen način, kar je lahko jasno vsakemu odraslemu človeku in ne zgolj povprečno ustrezno usposobljenemu delavcu. Način, na katerega se je lotil prehoda iz hladilnice v dostavno vozilo tako kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca in po pravilni presoji prvostopnega sodišča predstavlja kršenje pravil varnega dela.

10. Zgornje ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno napravilo na podlagi povsem nedvoumnih pojasnil tako izvedenke dr. B. B. kot izpovedi A. A., pa tudi vpogleda v fotografije in videoposnetke. Tako ne drži, da bi sodišče te zaključke sprejelo zgolj na podlagi izpovedi A. A., ki tudi sicer ni bila pavšalna, kot to povsem nekonkretizirano izpostavlja pritožba. Iz izvedenskega mnenja, ki ga v bistvenem povzema tudi prvo sodišče, povsem jasno izhaja, da je tožnik kljub postavitvi dostavnega vozila postrani lahko s prehodom preko dostopa/sestopa na zunanji strani dostavnega vozila in kovinskih stopnic (ki jih je uporabil pri vstopu v hladilnico, njihov premik pa je posledica padca tožnika nanje in ne njihove uporabe pri izhodu iz hladilnice) varno prehajal med dostavnim vozilom in hladilnico. Resda iz mnenja izhaja, da bi morala biti kovinska stopnica praviloma pričvrščena, vendar slednja ni bila vzrok škodnega dogodka in tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni trdil, da se je s kavljem transportiral v tovorno vozilo iz razloga, ker stopnica ni bila pritrjena. Glede na navedeno ter ob dejstvu, da do nezgode ni prišlo pri neposrednem nakladu oz. razkladu mesa niti pri uporabi stopnice, so brezpredmetna pritožbena razglabljanja o tem, kakšno je bilo stanje stopnice, kolikšna je bila teža mesa, ki jo je bilo potrebno prenesti preko stopnic, kakšno delo je bil sicer tožnik dolžan opravljati po pogodbi o zaposlitvi3 ter koliko delavcev bi moralo, a ni sodelovalo pri delovnem opravilu. Vse te okoliščine nimajo nikakršne vzročne zveze s škodnim dogodkom, kar sodišče prve stopnje pravilno zaključuje in pritožba ne ponuja razlogov, ki bi te zaključke uspeli omajati. Iz istega razloga je nerelevantno tudi izpostavljanje pritožbe, da je prenašanje bremena regulirano z določbami Pravilnika ter je posledično neutemeljen očitek o kršitvi pravice do izjave, ker se sodišče do tega ni opredelilo.

11. Na podlagi fotografij, videoposnetkov in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo tudi, da škodni dogodek ni posledica hitrega drsenja kljuke po tirih in torej nepredvidene situacije, kot je to trdil tožnik in pri čemer neutemeljeno vztraja v pritožbi, saj je iz izvedenih dokazov razvidno, da je tožnik z vlečenjem pripeljal kljuko do vrat hladilnice, se oprijel kljuke z obema rokama in se iz hladilnice na kljuki pognal v dostavno vozilo. Tožnikova pojasnila so z navedenimi dokazi povsem izpodbita, zato ne drži, da so prepričljiva. Tožnik že glede na vsebino odškodninskega zahtevka, ki ga je naslovil na drugotoženo stranko in v njem navedenega opisa škodnega dogodka, ki se v bistvenem povsem razlikuje od opisa dogodka v tožbi, v tem sporu s svojo verodostojnostjo ne more prepričati.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bil tožnik, ki je za prvotoženko delo opravljal že vrsto let in je izkušen delavec, usposobljen za svoje delo in je imel ustrezna znanja s področja varstva pri delu. To je med drugim ugotovilo tudi na podlagi dejstva, da že iz njegove izpovedi izhaja, da mu je bil znan pravilen način dela, ter da se je pri izobraževanju, ki ga je bil deležen, obravnavalo tudi dovoljenost uporabe delovnega sredstva za namen, za katerega ni predvideno in o varnem transportu mesa. Da je tožnik vedel, da transporter ni namenjen lastnemu prevozu, temveč izključno prevozu mesa, pritožbeno niti ni sporno. Da bi tožnik pri postopku vračanja iz hladilnice v dostavno vozilo razdaljo pravilno moral premagati enako, kot jo je v smeri iz dostavnega vozila v hladilnico, to je peš, s prestopom, ter da je bil navedeni način postopanja tožniku poznan, je drugotoženka navedla že v vlogi z dne 21. 2. 2022. Zato ne drži niti pritožbeni očitek, da o tem s strani toženih strank ni bilo podanih trditev, ter da je sodišče kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP, ker naj svojo dokazno oceno o tem, kako se pravilno prestopa iz dostavnega vozila v hladilnico, mimo podanih trditev oprlo na izvedenko, pričo A. A. in direktorja prvotoženke. Ker tožnik vzroka za nezgodo ni pripisoval neobstoju stopnice pri tovornjaku, kar sam priznava v pritožbi, za odločitev niso bistvene niti s tem v zvezi podane pritožbene navedbe.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso podani elementi krivdne odgovornosti prvotožene stranke, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožnik in prvotožena stranka krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji. 3 Pritožbeno sodišče sicer soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je tožnik za toženko opravljal delo, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in teh pravilnih razlogov ne ponavlja. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno problematizira dejansko stanje in vprašanja, do katerih se je sodišče prve stopnje že izčrpno in pravilno opredelilo. Ponavljanje navedb, danih v prvostopenjskem postopku, na katere je ustrezno argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje, tako ne more privesti do pritožbenega uspeha tožnika, saj so s tem prezrti odgovori prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve s tem v zvezi pravilno oprlo na opis del in nalog, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, zato zgolj dejstvo, da je v dokazni listini - Seznam delavcev (B5), delovno mesto tožnika navedeno kot voznik in ne mesar-klavec, pri čemer opis del in nalog iz tega seznama ne izhaja, dokaznega zaključka sodišča prve stopnje ne more spremeniti. Nenazadnje pa tudi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A1) izhaja, da je bila sklenjena in odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto mesar-klavec.