Jedro

Obstaja zakonska domneva, da sta oba deleža zakoncev enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. Prav to tožnik zahteva s tožbo, ko uveljavlja 60 % delež na skupnem premoženju. Takšnega zahtevka toženka ni pripoznala, saj je navedla, da tožniku priznava zgolj 40 % delež. Sodišče je njeno izjavo napačno štelo kot delno pripoznavo tožbenega zahtevka. Delež na skupnem premoženju je enotna materialnopravna kategorija in pritožba utemeljeno opozarja, da ga ni mogoče ugotavljati po fazah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka, kolikor se nanaša na ugotovitev deležev strank na skupnem premoženju, in v II. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sicer se pritožba zavrne ter v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank ter odločilo, da znaša delež tožnika na tem premoženju 4/10, delež toženke pa 6/10. Toženki je naložilo, da v tožnikovo korist izstavi zemljiškoknjižno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, na podlagi katere bo mogoč bremen prost prenos solastninske pravice na nepremičnini, ID znak ... Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper I. in II. točko sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Opozarja, da ni mogoče izdati delne sodbe glede ugotovitve deleža na skupnem premoženju. Ta ne more biti ugotovljen različno po fazah postopka, saj je lahko delež samo eden. Delna sodba je po učinkih pravnomočnosti in izvršljivosti izenačena z navadno sodbo, s katero sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. Če bi sodišče s končno sodbo odločilo o drugačnem deležu na skupnem premoženju, bi s tem poseglo v že pravnomočno ugotovljeni delež. Sodišče je napačno uporabilo določila ZPP glede sodbe na podlagi pripoznave in kršilo 7. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je zmotno uporabilo določilo 314. člena ZPP in določila ZZZDR. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Predmet obravnavanega pravdnega postopka je razmejitev premoženjskih razmerij izvenzakonskih partnerjev po razpadu njune partnerske zveze, ki je po določilu 12. člena ZZZDR izenačena z zakonsko skupnostjo. Premoženje, ki sta ga stranki z delom ustvarili v času trajanja izvenzakonske skupnosti, je njuno skupno premoženje (51. člen ZZZDR). Toženka je na naroku 12. 11. 2014 soglašala z obsegom skupnega premoženja, kot ga je v tožbi navedel tožnik, ter mu na njem priznala 40 % delež. Po določilu prvega odstavka 314. člena ZPP lahko sodišče v primeru, če je zaradi pripoznave ali obravnavanja del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo, o njem odloči z delno sodbo. Pritožbeno sodišče ne vidi ovir, zakaj sodišče takšne odločitve ne bi moglo sprejeti glede obsega skupnega premoženja pravdnih strank, pritožba pa ta del odločitve izpodbija zgolj pavšalno, brez vsebinske opredelitve pritožbenih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče, v delu, ki se nanaša na ugotovitev obsega skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev, pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi določila 353. člena ZPP.

5. Po določilu 60. člena ZZZDR se zakonca (enako velja tudi za izvenzakonska partnerja, česar sodišče v nadaljevanju ne bo ponavljalo) lahko sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa zahtevata, da ta delež določi sodišče. Obstaja zakonska domneva, da sta oba deleža zakoncev enaka (prvi odstavek 51. člena ZZZDR), zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. Prav to tožnik zahteva s tožbo, ko uveljavlja 60 % delež na skupnem premoženju. Takšnega zahtevka toženka ni pripoznala, saj je navedla, da tožniku priznava zgolj 40 % delež. Sodišče je njeno izjavo napačno štelo kot delno pripoznavo tožbenega zahtevka. Delež na skupnem premoženju je enotna materialnopravna kategorija in pritožba utemeljeno opozarja, da ga ni mogoče ugotavljati po fazah. Odločitev o deležu enega partnerja pomeni hkrati tudi odločitev o deležu drugega, pri čemer je delna sodba po svojih učinkih izenačena z običajno sodbo. Sodišče je tako zmotno uporabilo določilo 314. in 316. člena ZPP, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz omenjenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP.

6. Na strankah je dokazno breme, da izkažejo nadpolovični delež na skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče toženko opozarja, da to velja tudi zanjo, saj skladno z novejšo sodno prakso višjega deleža ni mogoče uveljavljati zgolj z ugovorom, ker gre za oblikovalni zahtevek (primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS II Ips 376/2011, II Ips 98/2013, pa tudi II Ips 50/92). Če toženka torej meni, da ima na skupnem premoženju višji delež od tožnika, bo morala vložiti nasprotno tožbo, na kar naj jo sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva še posebej opozori.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.