Jedro

Tožnik je navedel, kakšna škoda naj bi mu nastala, ta opredelitev je bila tudi povsem konkretna, ni pa nadalje navedel prav ničesar za utemeljitev sklepa, da je škoda, katere povračilo uveljavlja, res nastala v zatrjevani višini.

Tožnik je predlagal dokazna sredstva, pri čemer pa ni podal ustreznih konkretnih trditev o pravno pomembnih dejstvih, ki naj bi se z njimi dokaz(ov)ala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 7. 3. 1998 kot voznik kolesa z motorjem poškodoval v prometni nesreči, v kateri je utrpel nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Z izpodbijano sodbo je odločeno o povračilu premoženjske škode (stroškov za organizacijo začetka opravljanja avtoprevozniške dejavnosti in izgubljenega dobička). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da njegovemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da so razlogi sodb obeh sodišč v očitnem nasprotju z vsebino posameznih izvedenih dokazov, predvsem z mnenjem izvedenke finančne stroke in izpovedbo priče P.. Poleg tega je sodba sodišča druge stopnje v delu, v katerem je obrazloženo, zakaj tožnik ni izkazal svojega zahtevka po višini, nejasna in se je ne da preizkusiti. Stališča pritožbenega sodišča so v nasprotju s stališči in napotili istega sodišča iz prvega sojenja v konkretni zadevi. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v očitnem nasprotju s spisovno dokumentacijo in trditvami tožnika; ne drži, da ta ni podal ustrezne trditvene podlage. V III. točki tožbe je namreč obširno in zelo podrobno – kolikor je pač mogel – pojasnil svoj poslovni načrt. Izrecno je navedel, da bi po njegovem izračunu lahko ob tehtanju prihodkov in odhodkov ustvaril dobiček v višini 15.000 SIT neto na dan, kar pomeni, da je oškodovan za približno 3,000.000 SIT na leto. Natančno je torej opredelil svoje izračune v zvezi s poslom, ki ga je nameraval opravljati, in navedel, da bo uveljavljano premoženjsko škodo natančneje lahko opredelil le izvedenec finančne stroke. Iz v pravdi pridobljenega izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Glede pričetka opravljanja nameravane dejavnosti sta izpovedbi tožnika in priče P. skladni. Stališče izvedenke, da se izračunov izgube, ki jih je napravila, ne da preveriti, je za obravnavano zadevo nepomembno in neuporabno. Večja stopnja verjetnosti oziroma določljivosti izračuna škode v konkretni zadevi ni mogoča. Za zavrnitev tožbenega zahtevka bi glede na to, da sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem finančne stroke, morala tudi izvedenka ugotoviti, da ni mogoče izračunati tožnikove izgube zaradi nemožnosti opravljanja načrtovane dejavnosti. Ta pa je – nasprotno – to izgubo izrazila, in sicer z zadostno stopnjo verjetnosti.

3. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). To pomeni , da v tem postopku nosita trditveno in dokazno breme –

ki sta povezani –

pravdni stranki; sami morata navajati dejstva, ki so jima v prid, in za trditve o teh dejstvih tudi sami ponuditi dokaze .(1)

Tožnik mora torej navesti (vsa) tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se izražajo v tožbenem zahtevku, ter za ta dejstva predlagati dokaze. S odišče svoje odločbe (praviloma) ne sme opreti n a d ejstva, ki jih ni navedla nobena od strank. Z dokazi pa se ugotavlja obstoj samo (pravočasno) zatrjevanih dejstev.(2) Gl

ede na revizijske navedbe je treba posebej poudariti, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne p ostavitev izvedenca ustrezne stroke (in pridobitev njegovega izvida in mnenja) ali zaslišanje stranke oziroma priče –

to je del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti.

Dokazi s postavitvijo izvedencev ali z zaslišanjem strank (prič) so namenjeni (zgolj) ugotavljanju obstoja (že prej pravočasno zatrjevanih) spornih (pravno relevantnih) dejstev (primerjaj 243. in 257. člen ZPP), ne pa (šele) njihovemu odkrivanju.

Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz , pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.

Sodišče mora torej na podlagi navedb strank ugotoviti, katera (pravno relevantna) dejstva so med njima sporna (to je predmet razpravljanja v pravdnem postopku), in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odločiti, ali so ta dejstva dokazana ali ne.

6. Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (155. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR(3)). Pri oceni izgubljenega dobička se po tretjem odstavku 189. člena ZOR upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Vrhovno sodišče se s trinja s presojo sodišč nižjih stopenj, da je bila tožnikova trditvena podlaga v zvezi z uveljavljanjem povračila izgubljenega dobička (močno) pomanjkljiva in presplošna, da bi lahko pripeljala do odločitve o tem tožbenem zahtevku. Tožnik (ki je v času obravnavane nezgode opravljal delo električarja monterja) bi moral natančno opredeliti izgubljeni dobiček (ki je poslovno finančna kategorija) zaradi opustitve (načrtovanega) začetka opravljanja (zanj nove) avtoprevozniške dejavnosti, in sicer tako, da bi navedel prihodke, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodke (stroški idr.), ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, oziroma glede na to, da je zatrjeval zaposlitev v skupni obratovalnici z očimom (priča P.)

, (vsaj to) kakšen obseg poslovanja (poslov) je ta imel pred škodnim dogodkom, kakšen je bil njegov (skupen) dohodek in kolikšen je bil njegov dobiček.(4)

7. Tožnikova trditvena podlaga ne vsebuje ničesar od navedenega. Tožnik je v

III. točki tožbe, na katero se sklicuje v reviziji, v zvezi z uveljavljanim povračilom izgubljenega dobička navedel zgolj to, da je meseca maja leta 1998 kot samostojni podjetnik nameraval začeti z opravljanjem dejavnosti v skupni obratovalnici z E. s. p.; da je iz tega razloga opravil ustrezne vozniške izpite in vložil finančna sredstva v nakup tovornega avtomobila; da je moral zaradi dolgotrajnega zdravljenja in posledic poškodb načrtovano dejavnost opustiti in kamion prodati; da je zaradi navedenega oškodovan za približno 3,000.000 SIT letno oziroma 15.000 SIT neto na dan, pri čemer bo premoženjsko škodo lahko natančneje opredelil samo izvedenec finančne stroke. Tožnik je torej res navedel, kakšna škoda naj bi mu nastala, ta opredelitev je bila tudi povsem konkretna (3,000.000 SIT letno oziroma 15.000 SIT neto na dan), ni pa nadalje navedel prav ničesar za utemeljitev sklepa, da je škoda, katere povračilo uveljavlja, res nastala v zatrjevani višini. Manjkajo (konkretne) trditve o nadaljnjih dejstvih, ki bi izkazovala (verjetni) nastanek takšnega (pozitivnega) poslovnega izida načrtovanega podjema, to so navedbe o zgoraj opisanih premoženjskih kategorijah, ki so podlaga za izračun izgubljenega dobička.

Tožnik je torej predlagal dokazna sredstva (postavitev izvedenca finančne stroke, zaslišanje stranke in priče), pri čemer pa ni podal ustreznih konkretnih trditev o pravno pomembnih dejstvih, ki naj bi se z njimi dokaz(ov)ala.(5)

8. Revizijski očitek, da je sodba sodišča druge stopnje v delu, kjer je obrazloženo, zakaj naj tožnik ne bi izkazal svojega zahtevka po višini, nejasna ter tako pomanjkljiva, da se ne more preizkusiti, je glede na povedano očitno neutemeljen.

Sodišči prve in druge stopnje sta natančno pojasnili, katerih dejstev, ki bi bila potrebna za ugotavljanje škode, tožnik ni navedel, ko je trdil, da so mu posledice poškodb preprečile načrtovani začetek opravljanja avtoprevozniške dejavnosti , zaradi česar naj bi imel izpad dobička.(6) Če tožnika v izpodbijani sodbi navedeni razlogi niso prepričali, zaradi tega ta ni nejasna ali procesno pomanjkljiva.

Prav tako ne drži, da

naj bi bili razlogi v sodbah sodišč nižjih stopenj v očitnem nasprotju z vsebino posameznih izvedenih dokazov.

Ta procesna kršitev (tako imenovana protispisnost)

je namreč podana (zgolj) takrat, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb (prič in strank), torej tedaj, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razume (tolmači) drugače kot stranka (jim pripiše drugačen dokazni pomen)(7) ali presodi, da je šlo (zgolj) za (nedovoljen) dokaz informativne narave (ki se je izpeljal zato, da je tožnik na njegovi podlagi lahko oblikoval svoje trditve /konkretno o izgubljenem dobičku/). Revidentu velja tudi pojasniti, da (morebitna) s ukcesivna sprememba pravnega stališča pri odločanju pritožbenega sodišča sama po sebi ne predstavlja revizijsko relevantne kršitve določb pravdnega postopka.(8)

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Navedeno

pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Op. št. (2): V skladu z omenjenim načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je namreč namen dokazovanja ugotavljanje resničnosti trditev strank.

Op. št. (3): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (4): V takšnem primeru o normalnem poteku poslovanja v prihodnosti sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju (in gibanju posameznih kategorij, ki vplivajo na izid poslovanja) v preteklosti; primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 234/2005 z dne 10. 5. 2007, II Ips 881/2007 z dne 2. 12. 2010 ter II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007 z dne 13. 12. 2007. Op. št. (5): M anjkajo trditve (pojasnila), ki jih sodna praksa zahteva v okviru tako imenovanega substanciranja, to je zahteve po konkretizaciji zakonskega abstraktnega dejanskega stanu .

Op. št. (6): S odišče druge stopnje je to svojo presojo jasno in izčrpno argumentiralo na skoraj dveh straneh obrazložitve sodbe; p rimerjaj tretjo in četrto stran njegove sodbe.

Op. št. (7): V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, katere

pa v tej fazi sojenja ni (več) moč izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP) .

Op. št. (8): S

odišče (druge stopnje) na svojo prejšnjo odločbo ni vezano in v novem (pritožbenem) postopku odloča ne glede na stališča, ki jih je zavzelo v svoji prvi sodbi.