Jedro

Sodišče je glede na postavljeni tožbeni zahtevek moralo najprej ugotoviti, ali je v obravnavani sporni zadevi sploh dopusten upravni spor, ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva iz 2. odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 1. in 2. odstavkom 4. člena ZUS-1. Tožnici je skladno z določili 142. člena Družinskega zakonika na voljo sodno varstvo v okviru sodnega postopka pred pristojnim rednim sodiščem, v katerem odloča pristojno okrožno sodišče (1. odstavek 14. člena DZ). Sodišče je zato moralo tožbo tožnice zavreči, ker izpodbijani akt oziroma dejanje ni akt oziroma dejanje, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak je zanje predvideno drugo učinkovito sodno varstvo.

Izrek

I. Tožba se zavrže

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je ob sklicevanju na določila 2. odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 4. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) priporočeno po pošti dne 15. 6. 2016 vložila tožbo v upravnem sporu zoper obe uvodoma navedeni toženi stranki (v nadaljevanju CSD in Osnovna šola).

2. V tožbenem zahtevku tožnica predlaga, da naj sodišče razsodi, kot sledi: „1. Ugotovi se, da je prepoved prevzema mladoletnega A.A. odrejena s strani CSD B. in Osnovne šole C. odrejena dne 16. 5. 2016 v nasprotju z 8. členom EKČP (pravica do družinskega in zasebnega življenja) in 53. členom Ustave (pravica do družine) in je bilo s tem dejanjem CSD B. in Osnovne šole C. poseženo v pravici tožnice iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS. 2. Ugotovi se, da je prepoved prevzema mladoletnega A.A. odrejena s strani CSD B. in Osnovne šole C. dne 16. 5. 2016 v nasprotju z 22. členom Ustave RS (enako varstvo pravic) in 25. členom Ustave RS (pravica do pravnega sredstva) in je bilo s tem dejanjem CSD B. in Osnovne šole C. poseženo v pravici tožnice iz 22. in 25. člena Ustave RS. 3. Toženi stranki sta tožeči stranki dolžni povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

3. Tožnica je hkrati s tožbo vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe s predlogom, da naj sodišče odloči, kot sledi: „1. Toženi stranki CSD B. in Osnovna šola sta se dolžni vzdržati vseh dejanj, s katerimi bi lahko prišlo do posega v tožničini ustavni pravici do družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena EKČP in do družine iz 53. člena Ustave in tožeči stranki takoj omogočiti redni prevzem mladoletnega A.A. v šoli. 2. Toženi stranki sta tožeči stranki dolžni povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“. Sodišče je tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo s sklepom I U 881/2016-32 z dne 27. 6. 2016, ki je bil potrjen tudi s sklepom Vrhovnega sodišča št. I Up 2013/2016 z dne 11. 1. 2017, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper navedeni sklep Upravnega sodišča, ki je ocenilo, da tožnica ni na predpisani preverljiv način določno navedla, v čem konkretno je izkazana grozeča škoda za samo tožnico, niti ni zatrjevala, da bi bila navedena škoda za tožnico težko popravljiva, prav tako pa ni zatrjevala, da v primeru uspeha s tožbo vzpostavitev v prejšnje stanje ne bi bila več mogoča, niti ni navedla morebitnih drugih težko popravljivih posledic, ki grozijo sami tožnici oziroma ki bi lahko nastale zaradi navedenega spornega dejanja, ki ga tožnica očita obema toženima strankama. Pri tem je Vrhovno sodišče kot posebej pomembno poudarilo vprašanje izpolnjevanja procesnih predpostavk za ta upravni spor na podlagi 4. člena ZUS-1 in kot primarno izpostavilo vprašanje, ali je tožnici na voljo drugo učinkovito sodno varstvo ter ali je mogoče vsebinsko opredelitev tožbenih zahtevkov razumeti kot uveljavljanje pravic, o katerih odloča pristojno (družinsko) sodišče (kot na primer pravica do stikov), kot sodišče, ki je pristojno za reševanje sporov med tožnico (babico) in starši mladoletnega otroka.

4. Tožbo tožnica utemeljuje z navedbo, da je bil njen vnuk (mladoletni A.A., roj. ... 9. 2007, v nadaljevanju otrok), na podlagi sklenjene sodne poravnave št. P 428/2014-IV z dne 15. 10. 2014 med otrokovo materjo Č.Č. in očetom D.D. zaupan v varstvo in vzgojo materi. Slednja je zatem dne 12. 4. 2016 nastopila prestajanje (eno in polletne) zaporne kazni v zaporih na Igu na podlagi pravnomočne sodbe št. I K 42690/2012 z dne 30. 9. 2015, otrok pa je tedaj že vse od konca leta 2013 živel skupaj z mamo, dedkom in babico (sedaj tožnico), ko se je skupaj z mamo odselil od očeta D.D. Tako je otrok živel na naslovu E., vse do 16. 5. 2016, tako da naj bi tožnica domnevno de facto izvajala rejništvo v obdobju od 14. 4. 2016 do 16. 5. 2016 ter skrbela za otroka na podlagi soglasja otrokove matere in CSD, nato pa dne 6. 5. 2016, po nasvetu CSD, vložila pisno vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti. Vendar pa tožnica dne 16. 5. 2016, ko je ponj prišla v osnovno šolo (sedaj drugo toženo stranko), otroka ni mogla več prevzeti, saj jo je učiteljica seznanila, da na podlagi tožnici predočenega dopisa CSD namreč otroka lahko prevzame izključno otrokov oče D.D., brez da bi pred tem tožnica prejela pisno kakršnokoli obvestilo oziroma odločbo, iz katere bi bili razvidni razlogi za navedeno prepoved. Po poizvedovanju ji je CSD ustno pojasnil, da je sedaj oče tisti, ki po zakonu edini lahko skrbi za otroka. Na njen poziv, da bi ji CSD predložil odločbo, s katero se ji prepoveduje prevzemanje otroka v šoli, pa je prejela pojasnilo, da ni v pristojnosti CSD odločanje o prepovedi prevzema otroka v šoli, kar sicer urejajo šolski predpisi. Ko se je glede razlogov za navedeno prepoved ponovno pozanimala v Osnovni šoli, pa so ji odgovorili, da je vsa ustrezna dokumentacija pri CSD. Toženima strankama tožnica očita, da si prelagata odgovornost druga na drugo in da tožnici, kljub pozivom, nista posredovali dokumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, kakšna je dejanska in pravna podlaga za navedeno prepoved prevzema otroka. Zato tožnica zoper obe toženi stranki vlaga tožbo, ker meni, da sta posegli v pravico tožnice do pravnega sredstva in sodnega varstva z netransparentnim in tajnim delovanjem, ker o navedeni prepovedi ni bilo odločeno z upravno odločbo, zoper katero je dopustno pravno sredstvo.

5. Tožnica navaja, da sta obe toženi stranki skupaj posegli v njen pravni položaj in pravice ter korist, ki zadeva varovanje družinskih odnosov v razmerju do vnuka, češ da je bila tožnica kot oseba, pri kateri je bil otrok v varstvu in oskrbi, obravnavana vse do 16. 5. 2016, ko je bilo z navedeno prepovedjo prevzema otroka v šoli poseženo v družinsko življenje tožnice in otroka, kot je do tedaj potekalo. Toženima strankama očita, da sta tožnici z navedeno prepovedjo prevzema otroka v šoli samovoljno onemogočili njegovo varstvo in oskrbo, kot se je izvajala pred spornim posegom, s čimer sta po mnenju tožnice vzpostavili protiustavno in nezakonito stanje, ki ga otrokov oče sam ne bi mogel vzpostaviti brez ustrezne odredbe sodišča oziroma drugega ustreznega izvršilnega naslova, češ da otrokov oče nima nobene odločbe, na podlagi katere bi lahko utemeljil kakršnekoli pravice do varstva in vzgoje otroka, ker so bili z uvodoma omenjeno sodno poravnavo določeni le stiki z mladoletnim otrokom, ki pa jih otrokov oče ni nikoli izvajal. 6. Dodatno tožnica navaja, da vse do vložitve predmetne tožbe še ni bilo odločeno o njeni vlogi z dne 6. 5. 2016 pri CSD za izvajanje rejniške dejavnosti zaradi začasne zadržanosti matere, in sicer do odpusta otrokove matere iz zapora, kljub vloženi nadzorstveni pritožbi, ki naj bi jo CSD domnevno namerno spregledal in jo obravnaval kot prvo oziroma novo vlogo, s čimer naj bi tožnici onemogočal pravno varstvo.

7. Tožnica še dodaja, da je otrokov oče pri pristojnem sodišču vložil predlog za začasno predodelitev otroka, o katerem še ni bilo odločeno. Ker je po mnenju tožnice otrok pri očetu domnevno ogrožen, je tožnica dokazila o navedenem posredovala CSD. Slednjemu še očita, da naj na to sploh ni reagiral, vse do vložitve predmetne tožbe, zato naj bi le takojšnja vrnitev otroka k tožnici lahko preprečila nadaljnje škodljive posledice, ki bodo domnevno nastale po daljšem bivanju otroka pri očetu. Kar zadeva vprašanje, kakšne pravice gredo kateremu od upravičencev glede varstva in oskrbe otrok z vidika 119. člena ZZZDR, sicer CSD po stališču tožnice lahko izvaja potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otrok ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi, vendar tožnica meni, da na navedeni pravni podlagi CSD nima nobenih pristojnosti poseganja v družinska razmerja. Posebej poudarja, da mora CSD tudi pri izvajanju navedenih ukrepov iz 119. člena ZZZDR spoštovati pravila postopka ter odločitev sprejeti z ustreznim aktom, ki omogoča uporabo predpisanih pravnih sredstev, vendar le tedaj, kadar je ogrožena korist otrok in nikakor ne samovoljno. Prav slednje tožnica očita v obravnavanem primeru, češ da ji je bila s sporno prepovedjo prevzema otroka brez pravne podlage samovoljno odvzeta pravica do varstva in oskrbe otroka, ki jo je dotlej dejansko izvajala, ne da bi bila tožnica seznanjena z razlogi za odrejeno prepoved, niti ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku s tem, da bi se lahko izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, s čimer gre za poseg v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

8. Prvotožena stranka (CSD) v svojih odgovorih na zahtevo za izdajo začasne odredbe in na tožbo, kot tudi v svojih nadaljnjih pripravljalnih vlogah izpostavlja, da CSD ni nikoli izdal dopisa, iz katerega bi izhajalo, da lahko otroka v šoli prevzema le oče, kar navaja tožnica, saj CSD nima nikakršne podlage za izdajanje takih dopisov, ker odločanje o prevzemanju otrok (po pouku) v šoli sodi v izvrševanje roditeljske pravice staršev. Dodatno še pojasnjuje, da je v konkretnem primeru izvrševanje roditeljske pravice, zaradi začasne zadržanosti otrokove matere med njenim prestajanjem zaporne kazni po samem zakonu (5. odstavek 113. člena ZZZDR) prešlo na otrokovega očeta. Zato meni, da ni podlage za izdajo upravnih aktov ali dejanj prvotožene stranke, da bi z aktom odločala ali urejala prevzem otroka v šoli, saj roditeljska pravica očetu otroka ni bila odvzeta ali omejena z ukrepi po 54. členu Ustave, po katerem se roditeljska pravica in dolžnost staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Nadalje zavrača tožničine navedbe, da oče ni nikoli izvajal stikov z otrokom, in poudarja, da ima otrok tudi med bivanjem pri očetu redne stike z babico in dedkom ter da teh stikov oče ne prepoveduje ali ovira, tožnica pa ima varstvo svoje (in vnukove) pravice do stikov zagotovljeno v postopku pred družinskim sodiščem. Zato meni, da so za ta postopek navedbe tožnice o stikih nerelevantne. Poudarja, da je v teku tudi upravni postopek ugotavljanja ogroženosti otroka, kar je v pristojnosti prvotožene stranke, v katerem je dne 23. 6. 2016 razpisana ustna obravnava kot sklepno dejanje navedenega postopka. Zato kot nerelavantne za predmetni postopek upravnega spora označuje tudi navedbe tožnice o ogroženosti otroka, kar ni predmet sodne presoje v konkretnem postopku v upravnem sporu. Posebej poudarja, da tudi v zvezi z obravnavanjem tožničine vloge za izdajo dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, ki je v pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), ni bilo poseženo v njene ustavne pravice, ker je v navedenem postopku odločilna ugotovitev, ali je otrok ogrožen in zato potrebuje tovrstno varstvo države, vendar do takšne ugotovitve ni prišlo. Zato kot brezpredmetne zavrača tudi navedbe tožnice, da je de facto izvajala rejništvo otroka na podlagi soglasja otrokove matere. Prav tako zavrača tudi tožbeni očitek glede prekoračitve roka za izdajo odločbe o vlogi tožnice za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, pri katerem se upoštevajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Glede roka enega tedna, ki je bil omenjen zgolj informativno, še pojasnjuje, da se le-ta nanaša zgolj na posamezna dejanja v postopku, ne pa na celoten postopek. Posebej poudarja, da tožnica navaja tudi več neresničnih dejstev, saj prvotožena stranka ni nikoli podala soglasja, da za otroka lahko skrbi tožnica, niti ji ni svetovala, naj odda vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti. Kar zadeva s strani tožnice izpostavljeno sodbo in sklep Upravnega sodišča št. II U 127/2016 z dne 11. 5. 2016 pa poudarja, da se citirana sodba nanaša na bistveno drugačno dejansko stanje, kakršno je v predmetnem postopku. Zato meni, da je sklicevanje tožnice na navedeno sodno prakso v konkretnem primeru neutemeljeno.

9. Drugotožena stranka (Osnovna šola) v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pojasnjuje, da z njene strani ni nobenih zadržkov glede rednega prevzemanja otroka s strani tožnice v Osnovni šoli, s čimer ji je omogočen takojšen prevzem. Poudarja, da je Osnovna ravnala skladno s pisno izjavo otrokovega očeta D.D., ki jo tudi prilaga (priloga B1), da se od 20. 5. 2016 dalje otroka v šoli izroča izključno njemu, o čemer je bil dne 13. 6. 2016 pisno obveščen odvetnik tožnice po elektronski pošti, ki jo prav tako prilaga (priloga B2).

10. Sodišče je v skladu z določili 19. člena ZUS-1 ob upoštevanju 3., 7. in 9. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah v povezavi z 8. členom Ustave, o vloženi tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe obvestilo oba otrokova starša otroka in zakonita zastopnika, in sicer mamo Č.Č., ki na tožbo ni odgovorila, ter očeta D.D. Slednji je v danem roku dne 6. 7. 2016 vložil svoj odgovor na navedbe v tožbi, v katerem kot neresnične in zavajajoče označuje navedbe tožnice v tožbi in nadaljnjih vlogah, češ da sta otrok in otrokova mati več let živela na istem naslovu kot tožnica, četudi sta na navedenem naslovu imela zgolj prijavljeno stalno prebivališče, dejansko pa sta živela na več drugih naslovih, ki jih navaja v nadaljevanju, v najemniških stanovanjih lastnikov, ki jih poimensko našteva. Dodatno pojasnjuje, da je skrb za otroka prevzel po nastopu zaporne kazni otrokove matere. Posebej poudarja, da nikoli ni bil odvisen od alkohola, za kar prilaga zdravniško potrdilo in mnenje CSD, da otrok s strani očeta ni ogrožen. V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2017 opisuje način izvajanja stikov otroka z obema staršema od meseca decembra 2016 dalje, odkar mati otroka prestaja le še t.i. vikend zapor. Tožeči stranki očita, da se ne zaveda, da je vse, kar se je dogajalo, otroku prej v škodo, kot v otrokovo korist, še zlasti njena dejanja in lažne izjave.

11. Tožnica v svojih pripravljalnih vlogah z dne 21. 6. 2016, z dopolnitvama z dne 23. in 24. 6. 2016, ter z dne 25. 7. 2016 in 30. 1. 2017 kot zmotno označuje materialno-pravno stališče CSD, da do zatrjevanega posega v človekove pravice tožnice ni prišlo na podlagi akta ali dejanja javne oblasti. Prav tako meni, da je zmotno stališče CSD glede pomena 3. in 5. odstavka 113. člena ter 3. odstavka 4. člena in 115. člena ZZZDR v povezavi s 54. členom Ustave, češ da 5. odstavek 113. člena ZZZDR sam po sebi ne izključuje pravic drugega starša oziroma starih staršev, ob dejstvu, da je bil v konkretnem primeru otrok dodeljen materi v varstvo in vzgojo s sodno poravnavo št. P 428/2014 z dne 15. 10. 2014, tako da zgolj začasna materina odsotnost po mnenju tožnice naj domnevno ne bi mogla biti podlaga za spremembo vseh pravic, ki izvirajo iz roditeljske pravice, niti za spremembo prebivališča otroka. Z ravnanjem CSD naj bi bil otrok domnevno nasilno iztrgan iz dotedanjega okolja, v katerem ni bil ogrožen, ter premeščen v okolje, za katerega je sedaj v teku postopek ugotavljanja ogroženosti otroka. Citirana določba ZZZDR namreč ne določa avtomatičnega prehoda roditeljske pravice, niti ne upravičuje posegov brez izdaje odločbe, tako da drugi od staršev odtegne otroka samovoljno iz dotedanjega okolja. Četudi ni bila izdana nobena odločba, ki bi prepovedala tožnici prevzemanje otroka v šoli po zaključku pouka, tožnica poudarja, da je do sporne prepovedi prišlo prav zaradi dejanja CSD s sestavo zapisnika CSD, zato tožnica očita CSD zlorabo postopka. Tožnica izrecno nasprotuje tudi stališču CSD, da ugotavljanje ogroženosti otroka za predmetni postopek ni relevantno, kakor tudi trditvi, da je pri ugotavljanju pogojev za rejništvo vedno potrebno ugotavljati ogroženost otroka ob upoštevanju določil 155. člena ZZZDR ter ZIRD, po katerem je rejništvo posebna oblika varstva in vzgoje otrok in je namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v biološki družini, za kar gre po mnenju tožnice tudi v obravnavani zadevi, češ da se starša domnevno ne moreta sporazumeti, pri kom naj otrok živi v času materine začasne odsotnosti oziroma zadržanosti. Kot nevzdržno označuje stališče, da bi morala pravico do stikov z otrokom tožnica uveljavljati od očeta otroka, češ da ji v postopku pred družinskim sodiščem ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, zaradi česar meni, da lahko svoje pravice tožnica varuje le v (tem) upravnem sporu.

K točki 1:

12. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

13. V upravnem sporu skladno s 1. odstavkom 157. člena Ustave odloča pristojno (Upravno) sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za določeno zadevo z zakonom ni predvideno drugo sodno varstvo. V skladu z določbo 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo. če tako določa zakon (1. odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi 2. odstavka 2. člena ZUS-1 so upravni akti po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastni in posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov glede na navedene določbe ZUS-1 je tako, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje tega akta. Po 3. členu ZUS-1 pa upravni akti niso take odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. Ob upoštevanju načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki imajo vsaka svojo funkcijo, v jedro katere druga oblast ne sme poseči, so v določbah ZUS-1 tako postavljene meje možnosti preverjanja zakonitosti aktov in dejanj s strani neodvisnih sodnih organov (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 197/2008 z dne 4. 6. 2008).

14. V konkretnem primeru je sodišče, glede na nujnost obravnavane sporne zadeve zaradi domnevnega posega v navedene ustavne in konvencijske pravice tožnice in zahteve za izdajo začasne odredbe o slednji že odločilo, še preden je pridobilo upravne spise in prejelo odgovor na tožbo, po ugotovitvi, da je bila tožba pravočasno vložena pred iztekom tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe (2. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), saj je bila priporočeno po pošti vložena 15. 6. 2016, medtem ko je bilo sporno dejanje, s katerim je bilo domnevno poseženo v ustavne pravice tožnice iz 8. člena EKČP ter 22., 25. in 53. člena Ustave, izvršeno dne 16. 5. 2016. Vendar tedaj sodišče ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe še ni presojalo o utemeljenosti tožbe v obravnavani zadevi, ampak je zgolj presojalo verjetnost nastanka težko popravljive škode v odsotnosti izdaje zahtevane začasne odredbe in izrecno poudarilo, da je svojo presojo, ali je stvarno pristojno za odločanje o vloženi tožbi, opravilo zgolj za potrebe odločanja o zahtevani začasni odredbi, o kateri je odločilo s sklepom št. I U 881/2016-32 z dne 27. 6. 2016 ter jo zavrnilo. Pravilnost navedene odločitve je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 203/2016 z dne 11. 1. 2017, saj začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih bodisi začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (2. odstavek 32. člena ZUS-1), bodisi na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje (3. odstavek 32. člena ZUS-1), kar je v konkretnem primeru od sodišča terjala tudi tožnica, ki v tem primeru očita obema toženima strankama, češ da sta ji domnevno nezakonito posegli v navedene ustavne in konvencijske pravice. Sodišče je tako pri svojem odločanju o začasni odredbi po uradni dolžnosti najprej presojalo obstoj verjetnosti, ali je bilo, glede na navedbe v tožbi, nezakonito poseženo v človekove pravice tožnice in v ta namen, zgolj v okviru odločanja o začasni odredbi, ne da bi prejudiciralo odločitev o tožbi, tedaj ugotovilo, da gre glede na pravno naravo ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave za ustavne pravice procesne narave in da tudi če bi morebiti šlo za tak poseg v obe omenjeni pravici, ta poseg ne traja več, saj je bilo obema toženima strankama očitano dejanje izvršeno že dne 16. 5. 2016, predmetna tožba pa je bila (kasneje) vložena dne 15. 6. 2016. Ker gre pri navedenih ustavnih pravicah iz 22. in 25. člena Ustave RS za ustavni pravici procesnega značaja, je sodišče štelo, da je kršitev teh pravic lahko storjena v samem postopku in v konkretnem primeru torej ne gre več za kršitev, ki traja, zato je poseg v ti dve pravici omejen le na ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka; kar pa se tiče zatrjevanega posega v konvencijsko pravico iz 8. člena EKČP in ustavno pravico iz 53. člena Ustave, pa sodišče meni, da ima tožnica glede teh pravic na voljo drugo sodno varstvo v postopku pred družinskim sodiščem, ki je tudi učinkovito in je bilo po navedbah same tožnice v konkretnem primeru tudi že zahtevano v postopku, ki je bil pred pristojnim družinskim sodiščem že sprožen s strani otrokovega očeta, čemur otrokov oče ne nasprotuje v nobeni izmed dveh pripravljalnih vlog in teh tožničinih navedb nikakor ne izpodbija, temveč jim izrecno pritrjuje. To pa z drugimi besedami implicitno pomeni, da je tožnici na voljo drugo učinkovito sodno varstvo pred drugim pristojnim (družinskim) sodiščem, ki ji na njeno zahtevo nudi tudi začasno sodno varstvo z izdajo začasne odredbe, seveda kolikor jo tožnica zahteva in če pristojno (družinsko) sodišče presodi, da je to v največjo otrokovo korist, v skladu z določilom 1. odstavka 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah, ki otrokovo korist opredeljuje kot glavno vodilo pri odločanju pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki.

15. Sodišče je po povedanem moralo tožbo zavreči, ker je že ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi določil 1. in 2. odstavka 36. člena ZUS-1 ugotovilo, da niso podane vse taksativno določne procesne predpostavke iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ki morajo biti za vsebinsko presojo tožbe kumulativno izpolnjene in na kar mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, skladno z določilom 2. odstavka 36. člena ZUS-1. 16. Sodišče je namreč, glede na postavljeni tožbeni zahtevek, na katerega je vezano v skladu s 1. in 2. odstavkom 40. člena ZUS-11, s katerim tožnica zahteva: 1. Ugotovi se, da je prepoved prevzema otroka, odrejena 16. 5. 2016 s strani CSD in Osnovne šole, v nasprotju z 8. členom EKČP in 53. členom Ustave in je bilo s tem dejanjem CSD in Osnovne šole poseženo v pravici tožnice iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave. 2. Ugotovi se, da je prepoved prevzema otroka, odrejena s strani CSD in Osnovne šole dne 16. 5. 2016 v nasprotju z 22. in 25. členom Ustave in je bilo s tem dejanjem CSD in Osnovne šole poseženo v pravici tožnice iz 22. in 25. člena Ustave", moralo najprej ugotoviti, ali je v obravnavani sporni zadevi sploh dopusten upravni spor, ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva iz 2. odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 1. in 2. odstavkom 4. člena ZUS-12. Na podlagi 4. člena ZUS-13 lahko sodišče v upravnem sporu odloča, seveda ob upoštevanju načela subsidiarnosti zagotavljanja sodnega varstva v upravnem sporu, izhajajočega iz 2. odstavka 157. člena Ustave4, tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le v primeru in pod pogojem, če tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

17. Čeprav v tožbi tožnica zatrjuje, da v konkretnem primeru nima na voljo drugega učinkovitega sodnega varstva, ker sodno varstvo pred družinskim sodiščem za tožnico ni učinkovito, česar podrobneje ne obrazloži s svojimi argumenti za navedeno golo trditev, pa sodišče v tej zvezi ne more prezreti, na kar utemeljeno opozarja tudi prva tožena stranka CSD, da je tožnici skladno z določili 142. člena Družinskega zakonika5 (v nadaljevanju DZ) na voljo sodno varstvo v okviru sodnega postopka pred pristojnim rednim sodiščem, v katerem odloča pristojno okrožno sodišče (1. odstavek 14. člena DZ6). Na navedeni način bi bilo torej mogoče priti do drugega učinkovitega sodnega varstva na podlagi citiranih določil 1. odstavka 14. člena v povezavi s 142. členom DZ v rednem sodnem postopku pred pristojnim okrožnim sodiščem in zatem po izčrpanju vseh v (nacionalnem) pravnem redu predpisanih pravnih sredstev, vključno z vložitvijo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, pa v primeru kršitve temeljnih človekovih pravic tudi z vložitvijo pritožbe pri Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP). Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je drugo učinkovito sodno varstvo tožnici zagotovljeno na opisani način, tako da zahteva za sodno varstvo pred pristojnim okrožnim sodiščem po določilih DZ na podlagi določil 142. člena v povezavi s 1. odstavkom 14. člena DZ v sodnem postopku, ki vključuje tudi sodno varstvo temeljnih človekovih pravic, v katerem lahko tožnica zahteva tudi izdajo začasne odredbe. Upravno sodišče iz navedenih razlogov ne more pritrditi stališču tožnice, da ji, razen v upravnem sporu, ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, saj ji je le-to (bilo) na razpolago, vendar ga sama tožnica po lastnih navedbah ni želela uveljavljati, temveč je sodno varstvo terjala s predmetno tožbo v upravnem sporu zaradi varstva njenih ustavnih pravic iz 22., 25. in 53. člena Ustave ter 8. člena EKČP. 18. Sodišče je zato moralo tožbo tožnice zavreči, ker izpodbijani akt oziroma dejanje ni akt oziroma dejanje, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak je zanje predvideno drugo učinkovito sodno varstvo pred pristojnim okrožnim sodiščem v rednem sodnem postopku na podlagi določil DZ in ne v subsidiarnem upravnem sporu po določilih 1. in 2. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 157. člena Ustave, kar je razlog za zavrženje tožbe iz razloga po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo.

K točki 2:

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.

1 Prvi odstavek 40. člena ZUS-1 se glasi: "Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge." Drugi odstavek 40. člena ZUS-1 določa: "V primerih iz drugega odstavka 30. člena tega zakona je sodišče vezano na tožbeni zahtevek." 2 Določba 1. odstavka 4. člena ZUS-1 se glasi: “V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo“. 3 Drugi odstavek 4. člena ZUS-1 se glasi: „Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta“. 4 Določba 2. odstavka 157. člena Ustave se glasi: „Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika“. 5 Prvi odstavek 142. člena DZ določa:"Otrok ima pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. Šteje se, da so take osebe predvsem njegovi stari starši, bratje in sestre, polbratje in polsestre, nekdanja rejnica ali rejnik, prejšnji ali sedanji zakonec, zunajzakonski partner enega ali drugega od njegovih staršev." 6 Prvi odstavek 14. člena DZ se glasi:"Za odločanje o zadevah iz tega zakonika, za katere so po tem zakonu pristojna sodišča, so na prvi stopnji stvarno pristojna okrožna sodišča, razen če drug zakon določa drugače."