Jedro

Če sodišče postopek po prejemu ugovora litispendence nadaljuje, pomeni, da je zavzelo stališče, da ugovor ni utemeljen, ki ga bo obrazložilo v končni odločbi.

Ni torej litispendence, če se en zahtevek med istima strankama, vendar na različnih tožbenih temeljih, obravnava v ločenih pravdah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Četrtotožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek, ki je bil prekinjen od 15. 7. 2013 , nadaljuje z dnem 25. 9. 2013 (I. točka), in da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi V Pg 75/2011, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (II. točka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila četrtotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Četrtotožena stranka je priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je postopek prekinilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ker je odločilo, da predstavlja odločitev o ničnosti pogodbe o prodaji poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. z dne 14. 12. 2009, ki se vodi v postopku med tožečo in petotoženo stranko V Pg 75/2011 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, predhodno vprašanje v tem postopku. Pritožba prvostopnemu sodišču očita, da se (pred odločitvijo o prekinitvi) ni opredelilo do ugovorov litispendence, ki so jih uveljavljale tožene stranke v tem postopku in tudi ne do okoliščine, da je tožeča stranka tožene stranke opredelila kot enotne sospornike v smislu 196. člena ZPP.

5. Pritožbeno sodišče v spisu ne najde trditev, s katerimi naj bi tožeča stranka tožene stranke opredelila kot enotne sospornike v smislu 196. čl. ZPP. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo izjavila, da bo morala za obstoj v tej pravdi uveljavljanega zahtevka dokazati vse predpisane elemente odškodninske odgovornosti za vsako toženo stranko posebej, kar vsekakor ne podpira zaključka, da šteje tožeča stranka tožene stranke za enotne sospornike. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so tožene stranke navadni sosporniki. Ker pritožba ne pojasni, s katerimi trditvami naj bi tožeča stranka opredelila tožene stranke kot enotne sospornike in tudi sama ne navaja nobenih razlogov, zaradi katerih naj bi se tožene stranke štele kot enotni sosporniki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbeni ugovor neobrazložen.

6. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku. Tretji odstavek 189. člena ZPP določa, da, če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da sodišče o ugovoru litispendence odloči takoj, t.j. z zavrženjem tožbe, le v primeru, če meni, da je litispendenca podana. Ni pa dolžno izdajati ugotovitvenega sklepa o tem, da litispendence ni. Če sodišče torej postopek po prejemu ugovora litispendence nadaljuje, pomeni, da je zavzelo stališče, da ugovor ni utemeljen, ki ga bo obrazložilo v končni odločbi.

7. Sicer pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne obstaja litispendenca med tožbenima zahtevkoma (med tožečo in petotoženo stranko) v tej pravdi in v pravdi, ki se je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. V Pg 75/2011. Ne gre namreč za isti zahtevek. Tožeča stranka v zadevi V Pg 75/2011 uveljavlja ničnost pogodbe o prodaji poslovnega deleža družbe B. d.o.o., ki sta jo dne 14. 12. 2009 sklenili tožeča stranka kot kupec in petotožena stranka kot prodajalec, v posledici pa uveljavlja tudi kondikcijski dajatveni zahtevek za plačilo zneska 1.100.000,00 EUR iz naslova nične pogodbe. V tem postopku tožeča stranka od petotožene stranke uveljavlja odškodninski zahtevek v višini 1.100.000,00 EUR zaradi škodljivega posla. Res je, da predstavlja dejansko podlago obeh zahtevkov isti historični dogodek, ki omogoča uporabo različnih pravnih norm, in zato v posledici za en zahtevek, saj lahko tožeča stranka na obeh podlagah (kondikcija in odškodnina) terja le enkratni in ne dvakratni znesek.

8. Vendar pa v naši sodni praksi prevladuje ekvivalenčna teorija, po kateri se identiteta zahtevka presoja ne samo glede na tožbeni predlog, pač pa tudi glede na dejanski tožbeni temelj. Zato en zahtevek ne pomeni nujno tudi istega zahtevka, kot bi to veljalo pri procesni teoriji. Ni torej litispendence, če se en zahtevek med istima strankama, vendar na različnih tožbenih temeljih, obravnava v ločenih pravdah. Da gre za en zahtevek (in ne dva) bo treba upoštevati šele po tem, ko bo enemu od njiju pravnomočno ugodeno. Če bi bilo dajatvenem zahtevku v zadevi V Pg 75/2011 pravnomočno ugodeno, ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih mej pravnomočnosti sodne odločbe (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Komentar Dragice Wedam Lukić k 184. členu, stran 197).

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).