Jedro

Iz izreka ni razvidno, v kolikšnem delu se terjatve zaprejo oziroma kolikšen del dolgovanega zneska je bil izterjan pred potekom zastaralnega roka, tak izrek pa je nedoločen in nepopoln. Ker pa ne iz odločbe ne iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, kdaj je absolutno zastaranje nastopilo, je v obravnavani zadevi ostalo tudi dejansko stanje v bistvenih okoliščinah nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku ... SIT v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep o prisilni izterjavi dolga z dne 16.6.2004, s katerim je Carinski urad A. ustavil prisilno izterjavo zoper tožečo stranko, razveljavil vsa opravljena dejanja v postopku, del izterjanih terjatev zaprl, neizterjani carinski dolg pa zaradi neizterljivosti odpisal. V obrazložitvi tožena stranka povzema dosedanji potek postopka, v katerem je Carinarnica A. po uradni dolžnosti izdala odločbe z dne 15.12.1994, s katerimi je tožeči stranki obračunala carinski dolg zaradi neizpolnitve obveze izvoza na dan poteka enoletnega roka (to je na dan 9.4.1994, 26.3.1994, 25.3.1994, 23.3.1994, 10.5.1994, 7.5.1994, 8.5.1994, 30.4.1994, 27.4.1994). Nadalje navaja, da so odločbe o pritožbah zoper navedene odločbe o obračunu carinskega odloga bile tožeči stranki vročene dne 23.2.1996 in 26.2.1996 ter da je prvostopni organ dne 21.5.1996 dovolil odlog izvršbe do pravnomočno končanega upravnega spora. Ta se je pravnomočno zaključil dne 19.2.2003 in 20.2.2003, dne 21.2.2003 pa je bil tožeči stranki poslan opomin na plačilo neporavnanih obveznosti z opozorilom, da bo sicer sprožen postopek prisilne izterjave. Dne 6.3.2003 je bil izdan sklep o prisilni izterjavi dolga. Med postopkom pa je prvostopni organ ugotovil, da je na podlagi 3. odstavka 157. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 49/99 - CZ) pravica do izterjave zastarala, zato je postopek ustavil, del dolga, ki je bil izterjan v izterjanem delu zaprl, neizterjani preostanek dolga pa odpisal. Sklicujoč se na določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99 - ZDavP), kot pravilno ocenjuje odločitev, da se opravljena dejanja ob ustavitvi postopka razveljavijo, terjatev pa se v delu že izterjanega dolga zapre, v preostalem delu pa odpiše. Na podlagi izdanega sklepa o prisilni izterjavi, je namreč prvostopni organ imel vso pravico, da prisilno izterja zapadli dolg, ki ga tožeča stranka tudi po prejetih opominih ni poravnala. V času izterjave je zato obstajala pravna podlaga zanjo. Po preteku absolutnega zastaralnega roka pa je pravica do izterjave ugasnila. Tožena stranka nadalje razlaga, da je pravni učinek razveljavitve takšen, da se z razveljavitvijo ne odpravljajo pravne posledice, ki so nastale pred njo, ampak ne morejo nastati iz razveljavljenega postopka nobene nadaljnje pravne posledice. Ustavitev postopka in s tem razveljavitev opravljenih dejanj zato pravno učinkujejo od dneva, ko je bil sklep o ustavitvi vročen stranki. Glede na vse navedeno zaključuje, da v tej zadevi ne more biti sporno, da se je sklep o prisilni izterjavi utemeljeno izvrševal vse dokler z nastopom absolutnega zastaralnega roka ni prenehala pravica do izterjave.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da nista ne prvostopenjski organ niti tožena stranka navedla datuma, ko je pretekel absolutni zastaralni rok, na katerega se sicer sklicujeta v svojih o odločbah. Ne strinja se z navedbo, da je bil dolg v višini 1.145.753,57 SIT izterjan zakonito, saj je bil izterjan prisilno in po preteku zastaralnega roka. Na zastaranje je namreč tožeča stranka opozarjala že v pritožbi zoper sklep o uvedbi prisilne izterjave. Tožena stranka ni imela pravice izterjati dolga. Obe odločbi sta zato nezakoniti, upravni organ ni popolno ugotovil dejanskega stanja in je posledično nepravilno uporabil materialni predpis o zastaranju oziroma o ugasnitvi obveznosti plačila carinskega dolga. Sodišču zato predlaga, da prvostopenjski sklep spremeni tako, da se del izreka, ki se glasi "del izterjanih terjatev zapre" tako, da toženi stranki naloži plačilo zneska izterjanih terjatev v višini 1.145.753,57 SIT na račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne prisilnega plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Podredno pa predlaga, da sodišče obe odločbi razveljavi v delu, ki se nanaša na zaprtje izterjanih terjatev in zadevo vrne v ponovno obravnavanje na prvo stopnjo. Predlaga pa tudi, da sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in v celoti vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem postopku ni priglasil. Tožbi je sodišče ugodilo iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka je v pritožbenem postopku pri toženi stranki izpodbijala sklep o ustavitvi postopka prisilne izterjave z dne 16.6.2004 v delu, s katerim je prvostopenjski organ določil, da se del že izterjanih terjatev zapre. Kot razlog za zaprtje tega dela terjatev tožena stranka in prvostopenjski organ navajata dejstvo, da je bil del terjatev izterjan pred potekom zastaralnega roka, ki je sicer razlog za ustavitev postopka prisilne izterjave. Tožeča stranka pa tudi v tožbi vztraja pri zatrjevanju, da je bil tudi izterjani del terjatev izterjan po preteku absolutnega zastaralnega roka, torej neupravičeno.

Po določbi 47. člena Zakona o davčnem postopku, ki se v carinskih postopkih uporablja, če s Carinskim zakonom ni drugače določeno (6. člen CZ), carinski organ s sklepom ustavi postopek prisilne izterjave po uradni dolžnosti, če je pravica do izterjave dolga zastarala. Po 2. odstavku istega člena se s sklepom o ustavitvi prisilne izterjave odpravi oziroma razveljavi vsa opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave. Po določbi 3. odstavka 87. člena ZDavP se davčni dolg šteje za neizterljivega, če je pravica do izterjave dolga zastarala. Dolg, ki se šteje za neizterljivega, se odpiše, če ni z zakonom določeno drugače (4. odstavek 87. člena ZDavP).

V izreku odločbe, ki je na takšni pravni podlagi izdana, mora biti navedeno, katera dejanja se odpravijo oziroma razveljavijo (če se ne razveljavijo vsa), predvsem pa višina dela terjatve, ki se zapre in ne odpiše. Tega pa izrek prvostopenjske odločbe ne vsebuje. Iz izreka namreč ni razvidno v kolikšnem delu se terjatve zaprejo oziroma kolikšen del dolgovanega zneska je bil izterjan pred potekom zastaralnega roka. Tak izrek pa je nedoločen in nepopoln, kot tak pa v nasprotju z določbo 6. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06; ZUP-UPB2), ki določa, da mora biti izrek odločbe kratek in določen. Ker je to edini sestavni del odločbe, ki postane dokončen oziroma pravnomočen in izvršljiv, pa na njeno izvršljivost ne more vplivati znesek izterjanega dela terjatve, ki je naveden v obrazložitvi prvostopenjske odločbe. Ker pa ne iz odločbe ne iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, kdaj je absolutno zastaranje nastopilo, je v obravnavani zadevi po presoji sodišča ostalo tudi dejansko stanje v bistvenih okoliščinah nepopolno ugotovljeno. Po mnenju sodišča je za oceno pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa bistveno ugotoviti, kdaj je nastopil trenutek zastaranja, ter kdaj so bile terjatve, ki se z navedenim sklepom zapirajo, izterjane. Brez teh podatkov, ki vplivajo na oceno zakonitosti prisilne izterjave, pa sodišče tudi ni moglo oceniti tožbenih navedb tožeče stranke in se zato v njihovo nadaljno presojo niti ni spuščalo.

Ker tožena stranka glede na navedene pomanjkljivosti ni ravnala v smislu določbe 251. člena ZUP in navedenih pomanjkljivosti ni odpravila, je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ki bo v ponovljenem postopku morala v skladu s 3. odstavkom istega člena izdati novo odločbo. V upravnem sporu o zakonitosti posamičnega upravnega akta lahko stranke izpodbijajo samo dokončen posamični akt, zoper katerega ni možna pritožba v upravnem postopku (2. odstavek 1. člena ZUS), zato je sodišče smiselno štelo, da tožeča stranka izpodbija samo drugostopenjsko odločbo in ni posebej odločalo o zavrženju tožbe zoper upravni akt prvostopenjskega organa.

Sodišče je o stroških odločilo v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUS in je tožeči stranki, ki je v tem upravnem sporu uspela, priznalo stroške na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03, 2/04, 36/04 - ZPP). Sodišče je te stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 - OT), po kateri gre odvetniku za sestavo tožbe v upravnem sporu ... SIT (tar. št. 30 OT - 500 točk x 110 SIT), za materialne stroške ... SIT (3. odst. 13. člena OT), povečano za 20% DDV (... SIT) ter stroški sodne takse za tožbo (...SIT). Sodišče je tako tožeči stranki priznalo stroške v skupnem znesku ... SIT in jih naložilo v plačilo toženi stranki v roku 15 dni, upoštevajoč določbo 2. odstavka 313. člena ZPP. Ostalih stroškov (opomin za plačilo sodne takse) sodišče ni priznalo, ker za postopek niso bili potrebni.