Jedro

Priča je bila že v vabilu na zaslišanje opozorjena, da mora zahtevati povračilo stroškov takoj po zaslišanju, sicer to pravico izgubi. Ker navedenega ni storila, ji povračilo stroškov ne pripada.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep z dne 16. 5. 2019, s katerim je odločilo, da se zahteva za refundacijo plače zdravstvenega doma A. za pričo B.B., zavrže. 2. Priča B.B. je vložila laično pritožbo in navedla, da podaja pritožbo v zvezi s predlogom povrnitve nadomestila plače priči I Pd 766/2017, pri čemer je navedla, da je bila dne 8. 4. 2019 zaslišana kot priča. Delodajalec zdravstveni dom A. je zanjo zaprosil za refundacijo plače, pri čemer je bila zahteva zavržena, ker je priča na obravnavi izjavila, da stroškov ne priglaša. Navedla je, da ker nima tovrstnih izkušenj, je mislila, da zavrača stroške prevoza, prosila je za potrdilo o prisotnosti na sodišču, za katerega je menila, da je dovolj za refundacijo plače. Glede na to, da je bila zahteva za refundacijo zavržena zaradi njenega napačnega mišljenja, je pritožbeno sodišče zaprosila, da ugodi njeni prošnji za refundacijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnica neutemeljeno podaja pritožbo zoper sklep z dne 12. 5. 2019 glede refundacije plače, s katerim je bila refundacija plače zanjo zavržena zaradi njenega napačnega mišljenja, ker je mislila, da zavrača stroške prevoza, prosila pa je za potrdilo o prisotnosti na sodišču za katerega je menila, da je dovolj za refundacijo plače. ZPP v 242. členu določa, da ima priča pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka (prvi odstavek), pri čemer pa mora priča zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Sodišče jo je dolžno na to opozoriti (drugi odstavek). Pritožbeno sodišče poudarja, da iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 8. 4. 2019 izhaja, da priča stroškov ne priglaša, prosi le za potrdilo o prisotnosti na sodišču (l. št. 353), pri čemer iz vabila priči na zaslišanje izhaja, da je bila priča opozorjena na to, da ima pravico do povračila dejanskih stroškov in do povračila za izgubljeni zaslužek, ki ji bo nastal zaradi prihoda na sodišče. Povračilo pa mora zahtevati takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Priča je bila torej že v vabilu na zaslišanje opozorjena, da mora zahtevati povračilo stroškov takoj po zaslišanju, sicer to pravico izgubi. Ker navedenega ni storila, ji povračilo stroškov ne pripada.

6. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo priče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena ZPP.