Jedro

Sodišče je svojo odločitev predvsem utemeljilo na tem, da ima dolžnik nepremično premoženje, ki ni zanemarljive vrednosti in prav to je tisti razlog, ki opravičuje sklep, da dolžnik ima premoženje. To dejstvo pa izključuje možnost njegove oprostitve plačila stroškov postopka.

Izrek

Pritožbi dolžnika L. d.o.o. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 10.11.2005 v izpodbijanem delu, to je v 1. točki izreka r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba dolžnika S. B. zoper sklep z dne 9.12.2005 pa se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. In 2005/00057 z dne 10.11.2005 pod točko 1 zavrnilo predlog dolžnika L. d.o.o. za oprostitev plačila sodnih taks; pod točko 2 pa je dolžniku S. B. naložilo, da v roku 15-ih dni dopolni svoj predlog za oprostitev plačila sodne takse v skladu s 3. odst. 13. čl. Zakona o sodnih taksah ter predloži potrebna dokazila. S sklepom z dne 9.12.2005 pa je nato predlog tega dolžnika (S. B.) za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo.

Zoper zgoraj navedena sklepa sta se po svojem pooblaščencu pritožila oba dolžnika.

Dolžnik L. d.o.o. v svoji pritožbi izpodbija 1. točko sklepa sodišča prve stopnje z dne 10.11.2005, s katerim je to zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. V pritožbi opozarja, da je predlog za oprostitev plačila sodnih taks vložil na podlagi 168. čl. Zakona o pravdnem postopku in na podlagi 13. čl. Zakona o sodnih taksah. V obeh predpisih je določeno, da lahko sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks pravno osebo, če ta nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Ker ima dolžnik blokiran poslovni račun in ima poslovne težave, ki lahko ob njihovem nadaljevanju predstavljajo tudi stečajni razlog, meni da je izkazal, da nima na razpolago sredstev za plačilo sodnih taks. Sodišče prve stopnje je sklep izdalo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker ni zaslišalo direktorja dolžnika. Upoštevalo tudi ni višine odmerjene sodne takse. Takse v zadevnem postopku, glede na visoko vrednost spornega predmeta, so izredno visoke in jih dolžnik ni zmožen plačati. Izpodbijani sklep pa se tudi ne more preizkusiti, ker v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, v izpodbijanem delu pa sploh ni obrazložen. To pa samo po sebi predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. tč. 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Zato predlaga njegovo razveljavitev.

Tudi drugi dolžnik S. B. v svoji pritožbi zoper sklep z dne 9.12.2005 predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, saj je izpodbijani sklep izdalo na podlagi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Ob dejstvu, da je dolžnik slabega premoženjskega stanja, kar je z listinami tudi dokazal, je sodišču dostavil tudi potrdilo o zadnjih treh mesečnih dohodkih tako zase, kot za D. B. S.. Iz teh potrdil jasno izhaja, da niti on niti oseba, s katero živi v skupnem gospodinjstvu, ne prejemata mesečnih dohodkov. Sodišče prve stopnje se do tega dejstva v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelilo. Ob dejstvu, da plače ne prejema, je popolnoma jasno, da bi bilo s plačilom sodnih taks ogroženo preživljanje dolžnika in njegove družine. Tudi višine odmerjene sodne takse sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Pritožba prvega dolžnika L. d.o.o. je utemeljena, pritožba drugega dolžnika S. B. pa ni utemeljena.

Glede pritožbe dolžnika L. d.o.o.: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima res sklep sodišča prve stopnje z dne 10.11.2005 take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Iz predloga, ki ga je dolžnik podal dne 28.10.2005 je namreč razvidno, da je ta zaprosil za oprostitev plačila vseh sodnih taks, sklicujoč se pri tem na 168. čl. Zakona o pravdnem postopku in 13. čl. Zakona o sodnih taksah. Tudi sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa navedlo, da se zavrne njegov predlog za oprostitev plačila (očitno vseh) sodnih taks. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je taksativno naštelo, na katere vloge se glede na določilo 1. odst. 105.a čl. ZPP oprostitev sodnih taks lahko nanaša, svojo odločitev utemeljilo le s tem, da možnosti oprostitve plačila sodnih taks za ugovor dolžnika zakon ne predvideva. To pa dejansko pomeni, da je sodišče prve stopnje dolžnikov predlog obrazloženo zavrnilo le glede plačila sodne takse za ugovor dolžnika, ne pa tudi glede drugih možnih hipotetičnih oprostitev. Zato ima pritožba prav, ko izrecno izpostavlja, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Glede pritožbe drugodolžnika S. B.: Ne strinja pa se pritožbeno sodišče s trditvami pritožnika S. B., v katerih ta izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni ustrezno upoštevalo dejstva, da dolžnik ne prejema nikakršnih dohodkov, da preživlja mladoletnega otroka in da tudi partnerica dolžnika ne prejema mesečnih dohodkov in nenazadnje tudi višine odmerjene sodne takse. V zvezi s tem sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje res ni izrecno opredelilo, do navedbe, da sta tako dolžnik kot njegova partnerica brez dohodkov, kar pa samo po sebi, na končno odločitev, tudi po oceni pritožbenega sodišča niti nima vpliva. Dejstvo je namreč, da je sodišče svojo odločitev predvsem utemeljilo na tem, da ima dolžnik nepremično premoženje, ki ni zanemarljive vrednosti in prav to je tisti razlog, ki opravičuje sklep, da dolžnik ima premoženje. To dejstvo pa izključuje možnost njegove oprostitve plačila stroškov postopka. Po 1. odst. 168. čl. namreč sodišče oprosti plačila stroškov postopka le tisto stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Ker torej evidentno namen zakonodajalca v tem primeru ni v tem, da se stranki v postopku ohrani premoženje, pač pa zgolj v tem, da se občutno ne zmanjšajo sredstva, s katerimi se preživlja dolžnik oz. družinski člani, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje popolnoma pravilna. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika S. B. zavrnilo.