Jedro

Sodišče lahko v primeru nične pogodbe zavrne kondikcijski zahtevek nepoštene stranke, vendar le tedaj, ko pogodba po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, poleg tega pa mora sodišče pri odločitvi upoštevati tako poštenost ene oziroma obeh strank ter pomen ogroženih interesov.

Aktivno legitimiran za negatorno tožbo je le lastnik ali domnevni lastnik stvari, kar tožeča stranka kot najemnica sporne nepremičnine ni. Gre za nekvalificirano posestnico, kar velja tudi za užitkarja, zakupnika, shranjevalca ali drugega posestnika, ki izvršuje posest na podlagi pravnega posla

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka terjala ugotovitev, da je toženec dne 1.12.2006 odpovedal pogodbo o parkiranju št. 11/2006, sklenjeno med pravdnima strankama dne 30.1.2006, za uporabo parkirnega mesta št. 1 na parkirišču ob uvozni rampi iz Z izpodbijano sodbo pa je tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki vrne elektronsko parkirno kartico št. Txxx, tožbeni zahtevek na opustitev parkiranja na zgoraj navedenem parkirnem mestu, pa je zavrnilo.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe (3. točka izreka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da sklep o izvršbi tožeči stranki nalaga, da tožencu omogoči dostop do spornega parkirnega mesta s ponovnim priklopom elektronske kartice za dvig avtomatizirane zapornice. Tožeča stranka je zahtevek na opustitev parkiranja postavila prav zaradi izvršilnega postopka, kajti sicer bo sodišče njen ugovor zavrnilo. Napačno je uporabljeno materialno pravo, saj tožeča stranka zaradi odpovedi najemne pogodbe lahko zahteva opustitev parkiranja, poleg tega pa je lastniška posestnica parkirnega prostora, torej ima za postavitev opustitvenega zahtevka tudi stvarnopravno podlago. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena tožencu, ki odgovora nanjo ni podal. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe (2. točka izreka) ter zoper stroškovno odločitev (4. točka izreka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in navaja, da bi bilo tožbo potrebno zavreči, saj tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta za vsak postavljeni zahtevek posebej. Nadalje navaja, da v konkretni zadevi zaradi nasprotovanja temeljnim moralnim načelom in velikega pomena ogroženih interesov (kot posledice uzurpacije javnega prostora), kondikcijskemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Tožeča stranka je toženca zavedla, da ima pravno legitimacijo za sklenitev najemne pogodbe. Napačna je tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka je namreč od treh postavljenih zahtevkov uspela le z enim, torej je njen uspeh največ 33,3%. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da tožbo zavrže, podrejeno da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru s stroškovno posledico.

Pritožba toženca je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožbi nista utemeljeni.

Toženec se neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), po katerem bi morala tožeča stranka za vsak postavljeni tožbeni zahtevek ločeno opredeliti vrednost spornega predmeta, saj se vsi trije zahtevki opirajo na isto dejansko podlago (isti historični dogodek) in se tako za določitev pristojnosti sodišča upošteva vrednost vseh postavljenih zahtevkov skupaj, kar je tožeča stranka tudi storila (prvi odstavek 41. člena ZPP).

Izpodbijana sodba je tudi sicer pravilna tako v ugodilnem kot zavrnilnem delu, pritožbeno sodišče pa njenim razlogom v celoti pritrjuje. Drži, da lahko sodišče na podlagi drugega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) v primeru nične pogodbe zavrne kondikcijski zahtevek nepoštene stranke, vendar le tedaj, ko pogodba po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, poleg tega pa mora sodišče pri odločitvi upoštevati tako poštenost ene oziroma obeh strank ter pomen ogroženih interesov. Smisel pravila je v vzgojnem in preventivnem pomenu, v dostojanstvu sodišča, da se ne spušča v obravnavo nemoralnih sporov, ter tudi v kaznovalnem namenu (prim. Ada Polajnar-Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 515). V predmetni zadevi ne gre za tak spor, ker vsebina pogodbe ne nasprotuje moralnim vrednotam družbe kot celote, hkrati pa tudi ni mogoče govoriti o zlorabi pravic, kajti MOL, ki naj bi bila po stališču toženca lastnica sporne nepremičnine, je bila o tem, da naj bi šlo za javno dobro v njeni lasti obveščena, pa v režim uporabe parkirnega prostora še do danes ni posegla. Tudi v kolikor bi sledili trditvam toženca in gre v tem delu parkirišča dejansko za javno dobro, iz dejanskih ugotovitev zadeve ne izhaja, da se je tožeča stranka zavedala, da bi morali biti parkirni prostori prosto dostopni in se torej namenoma bogatila, kar bi kazalo na hujšo obliko nemoralnosti. Nenazadnje pa toženec svojo zahtevo po zavrnitvi kondikcijskega zahtevka utemeljuje s trditvami, da je bil pri sklenitvi pogodbe zaveden in tako ni vedel, da jo v resnici sklepa z osebo, ki za oddajo parkirnih prostorov nima veljavnega pravnega naslova, kar pa kaže na izpodbojnost in ne na ničnost pogodbe, kot hujšo in subsidiarno uporabljivo obliko njene neveljavnosti.

Pravilno je stališče sodišča, da lahko tožeča stranka opustitveni zahtevek uveljavi le na obligacijski podlagi. Aktivno legitimiran za negatorno tožbo po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je le lastnik ali domnevni lastnik stvari, kar tožeča stranka kot najemnica sporne nepremičnine ni (gre za nekvalificirano posestnico, kar velja tudi za užitkarja, zakupnika, shranjevalca ali drugega posestnika, ki izvršuje posest na podlagi pravnega posla, prim. Andrej Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 504). Tako je tudi zmotno stališče tožeče stranke, da je lastniška posestnica nepremičnine, ker je to po prvem odstavku 27. člena SPZ le tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova, tožeča stranka pa sama trdi, da ni njena lastnica, torej priznava višjo oblast posrednega lastniškega posestnika. Po drugi strani pa je pogoj za ugoditev stvarnopravnemu zahtevku tudi posest stvari (na toženi strani), čemur prav tako ni mogoče pritrditi, kajti med strankama je nesporno, da toženec že od odpovedi pogodbe parkirnega prostora ne more uporabljati. Tožeča stranka tako lahko zahteva opustitev parkiranja le v obsegu, kot ga je omogočala v času veljavnosti pogodbe, to je z vklopom elektronske kartice. Tudi iz sklepa o izvršbi In 1071/2008 Okrajnega sodišča v Ljubljani, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, izhaja, da mora kot dolžnica tožencu (upniku) omogočiti dostop do parkirnega mesta in izstop iz njega tako, da ponovno priklopi navedeno kartico. Zato bo tožeča stranka opustitev parkiranja dosegla že s sodbo, ki tožencu nalaga vračilo te kartice.

Pritožba toženca neutemeljeno napada tudi stroškovni izrek. Res je tožeča stranka postavila tri zahtevke, vendar glede ugotovitvenega zahtevka niso bili izvajani dokazi, torej s tem niso nastali pravdni stroški, sicer pa je tožeča stranka z enim izmed preostalih dveh zahtevkov uspela, z drugim pa propadla, zaradi česar je sodišče pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, torej da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 165. člena ZPP nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.