Jedro

Medved je zver, katere ravnanje je nepredvidljivo in nevarno. To je jasno slehernemu razsodnemu človeku. Oškodovanec, ki z roko seže v doseg medveda, ravna torej malomarno in je delno kriv za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Toženec M. K. je dolžan plačati tožnici D. K. znesek 7.710.400,00 SIT in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.000,00 SIT od 9.9.1992 dalje, od zneska 22.400,00 SIT od 17.4.1993 dalje, od zneska 7.680.000,00 SIT pa od 10.2.1998 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. 2. Toženec M. K. je dolžan plačati tožniku J. K. znesek 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1998 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. 3. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. 4. Toženec M. K. je dolžan povrniti tožnikoma D. K. in J. K. njune pravdne stroške v višini 655.414,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.2.1998 dalje do dneva plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženca obsodilo na plačilo odškodnine tožnici D. K. v višini 9.638.000,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 10.000,00 SIT od 9.9.1992 dalje, od zneska 28.000,00 SIT od 17.4.1993 dalje, od zneska 9.600.000,00 SIT pa od 10.2.1998 dalje do plačila, v 15 - ih dneh pod izvršbo. Z drugo točko je sodišče tožencu naložilo naj plača odškodnino v znesku 500.000,00 SIT tožniku J. K. z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1998 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek tožnika M. K. iz naslova materialne škode v znesku 20.000,00 SIT s pripadajočimi zakonitmi zamudnimi obrestmi in višji obrestni zahtevek tožnice, je sodišče zavrnilo. Toženec je dolžan po razsodbi prvega sodišča plačati pravdne stroške tožnikov v višini 819.267,50 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi, od 10.2.1998 do plačila, prav tako v 15-ih dneh pod izvršbo. Obenem pa je prvo sodišče v sodbo povzelo še sklep, da se: 1. odločitev o izgubljenem dohodku tožnice pridrži ter 2. predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks ugodi. Zoper sodbo se pritožuje toženec. V laični pritožbi izrecno ne uveljavlja nobenega izmed pritožbenih razlogov ter navaja, da ima hude težave z endo protezo ter da čaka na operacijo, ki mu bo ponovno omogočila hojo. Zaradi tega se obravnav ni udeleževal, je pa vselej na sodišče poslal pisno opravičilo. Ker je ostal brez sredstev za preživljanje, si tudi pooblaščenca več ni mogel privoščiti. Nadalje pa predstavlja, kot pravi sam, svojo plat medalje. Med drugim navaja, da je na tožničino vprašanje, če bi ji medvedka kaj naredila, D. K. jasno odgovorila, da je medvedka pač medvedka ter se naj ji ne približuje bolj, kot omogoča zaščitna ograja. Tožnica je nato kljub opozorilni tabli ("prehod čez ograjo na lastno odgovornost") ter navkljub moževemu nasprotovanju šla do zaboja z jabolki, ki naj bi bila na drugi strani prve zaščitne ograje ter ga dala medvedki (in ne vrgla, kot trdi ona). Takoj po nesrečnem dogodku, pravi dalje pritožnik, naj bi oškodovanka dejala: "J., oprosti, sama sem kriva." Navedeno bi lahko potrdile priče D. K., B. M. in D. E.. Pritožnik še navaja, da si je kraj dogodka ogledala tudi policija. Ugotovitve ob tem naj bile , "da je kletka taka kot mora biti." Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrže oziroma zavrne. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča in se nanje sklicuje, da bi ne prišlo do nepotrebnega ponavljanja. Le-teh tudi pritožbene navedbe ne omajajejo. Trditve pritožnika, da naj policija ob ogledu ne bi imela pripomb na kletko, so irelevantne. Sodišče, ki je za to tudi pristojno, je samo ugotavljalo dejansko stanje. Dejansko stanje pa je skupek tistih dejstev, ki so pomembna za uporabo pravnih pravil materialnega prava. V tem primeru gre za določbe odškodninskega prava, ki jih vsebuje Zakon o obligacijskih razmerjih ZOR v členih 154-209 ter upoštevaje pravno pravilo 1320 paragrafa Občnega državljanskega zakonika - ODZ. Na tem mestu je potrebno izpostaviti, da se različici dejanskega stanja ene in druge pravdne stranke v bistvenem ne razlikujeta. Edina razlika je v tem, ali je tožnica jabolko medvedki porinila z betonske ograje ali pa ji ga je dala naravnost v gobec. Prvo sodišče je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da je prva možnost tista, ki jo je šteti za resnično. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da je tožnica z roko segla v prostor, ki je bil evidentno v dosegu medvedke, neizpodbitno. Ob takšnem zaključku pa dokazi, ki jih pritožnik vnovič omenja (zaslišanje D. E., B. M. in K. D.) v pritožbi, ne bi privedli do drugačnih pravnorelevantnih dejanskih ugotovitev. Prvo sodišče je tudi natančno in zelo prepričljivo navedlo, kaj je temelj toženčeve odškodninske odgovornosti. Sklicujoč se na razloge prvega sodišča je tako potrebno ugotoviti, da napis "prehod čez zaščitno ograjo na lastno odgovornost" toženca ne more ekskulpirati. Dolžnost toženca kot rejca medveda je bila, da onemogoči stik med to nevarno živaljo ter človekom. Te dolžnosti toženec zgolj z napisom ni izpolnil oziroma ni mogoče šteti, da se je zgolj s tovrstnim napisom rešil odškodninske odgovornosti. V pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo povedano že na začetku, pritožbeno sodišče nima pomislekov. Pritožba je laična in ponuja izključno dejanske navedbe, vsekakor pa je moč šteti, da izpodbija sodbo v celoti. Pritožbeno sodišče je bilo tako dolžno opraviti še preizkus po uradni dolžnosti (365/2 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še potrebno uporabiti v tej zadevi). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil medved (ki je nevarna živa stvar in katerega rejec je bil toženec) nastanjen v kletki, ki je onemogočala, da bi žival pobegnila ven, a obenem ni onemogočala dostopa ljudi do zveri. Nadaljnja ugotovitev je, da je tožnica kot odrasla oseba (po poklicu učiteljica) stopila do kletke, obšla lesene količke, ki so bili opozorilno postavljeni še pred kletko ter iz zaboja z jabolki vzela sadež. Zaboj je že pred tem stal ob kletki (med rešetkami in lesenimi količki), saj naj bi domnevno delavci z jabolki hranili medvedko. Jabolko je nato z desno roko ponudila medvedki tako, da je z roko segla v doseg medvedjega gobca. Ob tem jo je zver zagrabila s čekani ter pričela njeno desnico vleči v kletko. S pomočjo svojega moža in še dveh prisotnih so roko uspeli rešiti iz ugriza, vendar pa je tožnica ob tem utrpela poškodbe - škodo, za katero sedaj vtožuje odškodnino. Od tod dalje (obseg škode) dejansko stanje ni napadano, pa tudi uporaba materialnega prava ni sporna, zato pritožbeno sodišče na tem mestu zaključuje s povzetkom na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Temelj tožnikove odškodninske odgovornosti ni sporen in ga je prvo sodišče pravilno in jasno obrazložilo. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob takšnem dejanskem stanju podan tudi soprispevek oškodovanke. Prvo sodišče je ugotovilo, da toženec v tej zadevi odgovarja tako po načelu objektivne odgovornosti (saj je medved nevarna stvar, reja medveda, ki je na ogled obiskovalcem pa nevarna dejavnost), kakor tudi po načelu krivdne odgovornosti, saj mu je mogoče očitati hudo malomarnost (poleg tega pa ni dokazal svoje dolžne skrbnosti v skladu s pravnim pravilom par. 1320 ODZ oziroma 154/1. členom ZOR). Ne glede na vrsto odškodninske odgovornosti pa je povzročitelj deloma prost odgovornosti oziroma ima oškodovanec pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (177/3 in 192/1 čl. ZOR). Že prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnici mogoče očitati nepremišljenost. Navkljub takšni ugotovitvi pa je bilo prvo sodišče mnenja, da tožničina neprevidnost nima takega pomena, da bi ji bilo mogoče pripisati odškodninsko odgovornost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za napačno uporabo materialnega prava. Dejstvo je, da je bila oškodovanka v času škodnega dogodka odrasla in razumna oseba, ki bi se tudi glede na stopnjo in vrsto izobrazbe mogla in morala zavedati, da je medved zver, ki ji ni mogoče zaupati. Vsakemu povprečnemu človeku je namreč jasno, da je medved zmožen povzročiti hude posledice ter da ne gre za krotko žival, ki bi jo bilo mogoče brez nevarnosti za svoje telo in celo življenje hraniti na način, kot se hrani domače živali. Že prvo sodišče tudi ugotavlja, da so tudi leseni količki predstavljali določeno opozorilo, da se medvedu ne kaže približati v doseg njegovih šap in gobca. Res je sicer, da do nezgode ne bi moglo priti, če bi bil medved ustrezno zavarovan (torej tako, da do njega sploh ne bi bilo mogoče priti). Po drugi strani pa je bilo tudi ravnanje oškodovanke takšno, da predstavlja nujni pogoj za škodo, ki je nastala. Ob tem je potrebno dodati, da je opisano ravnanje za razsojo sposobne oškodovanke malomarno in neskrbno. Prvo sodišče se v razlogih sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 680/93 z dne 16.2.1995. Vendar pa gre v navedeni zadevi za bistveno različno situacijo, saj je šlo v tistem primeru za odškodninsko odgovornost delodajalca do delavke ter tako razlogi citirane sodbe niso primerni za obravnavano zadevo. Ob ugotovitvi, da je oškodovanka delno tudi sama kriva za nastalo škodo, je bilo potrebno ugotavljati še, kolikšen delež ta njen prispevek predstavlja. Pri tem je potrebno izpostaviti dejstvi, da je imel toženec medvedko na ogled, s čimer je vzbujal vtis, da gre vsaj deloma za udomačeno zver, nadalje da je bil ob kletki položen zaboj z jabolki (kar je zopet lahko zavajalo, da je medvedko mogoče hraniti kot npr. konja). Poleg navedenega pa že sama neprimernost kletke in pomankljiva zaščita (torej opustitev dolžne skrbnosti rejca zveri) v primerjavi z malomarnostjo oškodovanke nalaga porazdelitev deležev v oškodovankino korist. Pritožbeno sodišče je odločilo, da znaša tožničin prispevek 20%, toženčev pa 80%. Iz tega razloga je bilo potrebno znesek prisojene odškodnine sorazmerno zmanjšati, kar pomeni, da mora po sedaj spremenjenem izreku toženec tožnici in tožniku plačati 80 odstotkov zneska, ki tudi po oceni sodišča druge stopnje glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča ga je prisodilo prvo sodišče, torej zneska, ki predstavlja primerno denarno zadoščenje za škodo, ki sta jo pretrpela tožnik (201/3.čl ZOR) in tožnica (200.čl. ZOR). Posledično je bilo potrebno spremeniti še izrek o stroških, tako da mora toženec tožnikoma poravnati uspehu primeren delež njunih potrebnih pravdnih stroškov. Razen navedene napačne uporabe materialnega prava, prvo sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.