Jedro

Ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je toženec vedel vsaj 10.6.1993 za dejstva in dokaze, ki jih je kot obnovitvene razloge uveljavljal v svojem predlogu za obnovo obravnavanega postopka, je dejanske narave. Na take ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Glede na navedena dejstva in ker je toženec vložil obnovitveni predlog 4.8.1993, sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da je toženec predlagal obnovo postopka po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, torej prepozno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo toženčev predlog za obnovo postopka ter mu naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Toženčevo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo.

V reviziji zoper sklep sodišča druge stopnje je toženec uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavita ali spremenita. V reviziji toženec poudarja, da je zaradi nejasnosti o tem, kdo je lastnik spornega stanovanja, naslovil v začetku leta 1993 zahteve za odkup stanovanja na več subjektov in 5.7.1993 prejel dopis Občine Ljubljana - Bežigrad, iz katerega je izhajalo, da ne Stanovanjski sklad ljubljanskih občin in ne Občina Ljubljana - Bežigrad nista lastnika obravnavanega stanovanja. Lastnik stanovanja je Ministrstvo za pravosodje. Ob takem stanju je dne 4.8.1993 vložen predlog za obnovo postopka, vložen znotraj 30-dnevnega roka, ter je drugačna razlaga sodišč nižjih stopenj neutemeljena.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, stranski intervenient na strani tožeče stranke pa je predlagal zavrženje revizije.

Revizija ni utemeljena.

S sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. I P 571/89 z dne 3.4.1991, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1161/91 z dne 19.11.1991, je bilo tožencu naloženo, da se mora izseliti iz trosobnega stanovanja, nahajajočega se v Ljubljani in ga izročiti tožeči stranki. Predlog za obnovo tako pravnomočno končanega postopka je toženec vložil 4.8.1993 in z njim uveljavljal obnovitvena razloga iz 3. točke 421. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977), ker tožnica ni bila lastnica spornega stanovanja in zato ni mogla biti tožnica oziroma imeti lastnosti stranke v postopku, in iz 9. točke istega člena, ker je toženec 5.7.1993 izvedel, da je lastnik spornega stanovanja Ministrstvo za pravosodje in ne tožnica, kar predstavlja novo dejstvo, ki ga posvedoča dopis Občine Ljubljana - Bežigrad, ki ga je toženčev pooblaščenec prejel 5.7.1993. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je toženec izvedel, da tožnica oziroma njena pravna prednica ni lastnica spornega stanovanja najpozneje 4.6.1993, ko je vložil zahteve za odkup stanovanja oziroma najkasneje, ko je predložil zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja 10.6.1993. Ker je toženec za okoliščine o nelastništvu tožnice izvedel najpozneje 10.6.1993, je predlog za obnovo postopka z dne 4.8.1993 vložil po preteku 30-dnevnega roka, zaradi česar je sodišče prve stopnje toženčev obnovitveni predlog zavrglo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo, v razlogih pa je še poudarilo, da je predstavljalo vprašanje, ali je tožnica lastnica spornega stanovanja ali ne, materialnopravno vprašanje, ki ni moglo predstavljati obnovitvenega razloga iz 3. točke 421. člena ZPP.

Po revizijskih izvajanjih toženca je sporna le okolnost, ali je obnovo postopka iz razloga 9. točke 421. člena ZPP (ki dopušča obnovo postopka v primerih, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi lahko bila izdana zanjo ugodnejša odločba od izpodbijane) predlagal v 30-ih dneh od dneva, ko je mogel navesti sodišču nova dejstva oziroma nove dokaze, kot to določa 6. točka prvega odstavka 423. člena ZPP. Namreč po določilu prvega odstavka 425. člena ZPP mora sodišče predlog za obnovo postopka, s katerim se uveljavlja nova dejstva ali pa nove dokaze, zavreči kot prepozen, če ni bil vložen v roku 30-ih dni, ko je stranka zanje izvedela ali pridobila možnost, da jih uporabi.

Ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je toženec vedel vsaj 10.6.1993 za dejstva in dokaze, ki jih je kot obnovitvene razloge uveljavljal v svojem predlogu za obnovo obravnavanega postopka, je dejanske narave. Na take ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Glede na navedena dejstva in ker je toženec vložil obnovitveni predlog 4.8.1993, sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je toženec predlagal obnovo postopka po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, torej prepozno ter je zato njuna odločitev procesnopravno pravilna. To pomeni, da so drugačna toženčeva revizijska izvajanja neutemeljena, zaradi česar je moralo revizijsko sodišče njegovo revizijo zavrniti (400. člen v zvezi s 393. členom ZPP).

V zvezi z odgovorom na revizijo, ki jo je vložil stranski intervenient, pa je pojasniti, da vrednost spora v tem revizijskem postopku ni bila pomembna, ker se je spor reševal še po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih in je glede na toženčeve ugovore predstavljal stanovanjski spor. V takih sporih pa je bila dovoljena revizija, ker stanovanjsko razmerje ni bilo premoženjskopravne narave.