Jedro

Pritožnica je z v prijavi terjatve priloženimi odločbami izkazala, da njena terjatev temelji na izvršilnih naslovih. Čim pa je tako, bi prvostopenjsko sodišče skladno z drugim odstavkom v zvezi s prvim odstavkom 302. člena ZFPPIPP na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve (ki jo upnica izkazuje z izvršilnimi naslovi), moralo napotiti stečajnega dolžnika in ne upnice na postopek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve po prvem odstavku 300. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na prerekano terjatev upnika pod zaporedno št. terjatve 27 v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 30. 11. 2016 spremeni tako, da se na tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve v znesku 52.754,86 EUR napoti stečajnega dolžnika.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče o priznanih in prerekanih terjatvah ter o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oz. neobstoja prerekanih terjatev, ločitvenih pravic oz. izločitvenih pravic, odločilo tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 30. 11. 2016, ki je sestavni del izreka sklepa in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa (1. točka izreka). O priznanih terjatvah in ločitvenih pravicah je odločilo tako, da je ugotovilo, da sta priznani terjatvi in ločitvena pravica, s katero je zavarovana ta terjatev, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 30. 11. 2016 in upravitelju naložilo prednostno plačilo terjatev iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (2. točka izreka). Ugotovilo je, da ni terjatev za priznanje izločitvenih pravic (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na njeno terjatev pod zaporedno številko 27 v delu, v katerem je bila napotena na drug postopek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, se je pravočasno pritožila upnica Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da je dolžan v drugem postopku zahtevek za ugotovitev neobstoja upničine prerekane terjatve uveljaviti stečajni dolžnik, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena upraviteljici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica utemeljeno opozarja, da v predmetnem postopku prijavljena terjatev v znesku 54.371,90 EUR (glavnica 37.862,28 EUR in zamudne obresti 17.090,59 EUR) temelji na 33 pravnomočnih odločbah, ki jih je izdala v upravnih zadevah odmere in plačila pristojbin na področju veterinarstva. Kot izhaja iz prijave terjatve, je namreč navedene odločbe, opremljene s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, prijavi terjatve tudi priložila.

6. Izvršilni naslov je po 3. točki 2. odstavka 17. člena ZIZ (tudi) druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Zakon o veterinarskih merilih skladnosti v 3. odstavku 74. člena določa, da (veterinarska) uprava opravlja nadzor nad plačili zavezancev oz. zavezank za plačilo pristojbin po tem zakonu ter nad zaračunavanjem in odvajanjem pristojbin v primerih, ko teh dejanj ne izvaja neposredno uprava. Glede vseh vprašanj pobiranja in izterjave pristojbin, ki niso urejena s tem zakonom, pa se po 4. odstavku 74. člena uporablja zakon, ki ureja davčni postopek. Tako je po 1. odstavku 146. člena ZDavP izvršilni naslov tudi odločba, opremeljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe), če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne davčne obveznosti.

7. Tako ne more biti dvoma, da je pritožnica z v prijavi terjatve priloženimi odločbami izkazala, da njena terjatev temelji na izvršilnih naslovih. Čim pa je tako, bi prvostopenjsko sodišče skladno z 2. odstavkom v zvezi s 1. odstavkom 302. člena ZFPPIPP na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve (ki jo upnica izkazuje z izvršilnimi naslovi), moralo napotiti stečajnega dolžnika in ne upnice na postopek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve po 1. odstavku 300. člena ZFPPIPP.

8. Utemeljeni upničini pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke dispozitiva tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam nositi svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.