Jedro

Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi katerih se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnost, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost tako kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja življenjske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa. Sodno prakso je zato treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi tožnika ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se:

-ugodi tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da ima tožnik dedno pravico po zapustnici A. A., rojeni 25. 5. 1947, nazadnje stanujoči ...,

in sta toženki dolžni tožniku solidarno plačati 2.263,20 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II.Razveljavi se sklep sodišča prve stopnje P 216/2018 z dne 18. 12. 2024.

III.Toženki sta dolžni tožniku solidarno plačati 1.087,65 EUR stroškov pritožbenega in 1.414,31 EUR stroškov revizijskega postopka, v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnik je zoper toženki vložil tožbo za ugotovitev dedne pravice po pokojni A. A. (v nadaljevanju zapustnica) zaradi obstoja zunajzakonske skupnosti z zapustnico. Toženki sta zapustničini hčerki.

2.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta imela tožnik in zapustnica skupno gospodinjstvo in bivališče. Ocenilo je, da se med njima denarni in nedenarni prispevki niso prelivali do te mere, da bi lahko govorili o ekonomski skupnosti, kakršna je tipična za zunajzakonsko zvezo. Na podlagi besed in ravnanj zapustnice ter zaradi odsotnosti konkretiziranih trditev o bližini, ljubezenskem in čustvenem življenju med tožnikom in zapustnico, o katerih je tudi tožnik izpovedal zgolj, da sta bila intimna in mu je zapustnica povedala vse o svojih sorodnikih, zaključi, da pri zapustnici že pred marcem 2017 ni bilo več ne čustvene navezanosti ne vzajemnega spoštovanja, pa tudi ne volje po skupnem prebivanju. Zaradi odsotnosti ekonomske skupnosti in volje zapustnice za trajno vzajemno zadovoljevanje tako čustvenih kot socialnih in ekonomskih potreb partnerjev, je zaključilo, da zunajzakonske skupnosti med zapustnico in tožnikom ni bilo.

3.Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je med tožnikom in zapustnico obstajala manjša stopnja ekonomske skupnosti. Vendar pa v zadnjih nekaj letih pred smrtjo zapustnice čustvene navezanosti na tožnika niti njene volje po skupnem bivanju z njim kot partnerjem ni bilo več. Zaključi, da skupnost z zapustnico ni bila takšne kvalitete, kot je pri zakoncih (medsebojna čustvena navezanost, bližina, medsebojno zaupanje).

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4.Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik predlagal dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 417/2024 z dne 16. 7. 2025 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Revizija in odgovor nanjo

5.Tožnik je po sklepu o dopustitvi revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da so bili v zvezi z zapustnico izpolnjeni vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Po svoji volji sta skupaj živela več kot 15 let, bila sta ekonomsko soodvisna, imela sta skupno gospodinjstvo, okolica ju je imela za par. Med seboj sta bila čustveno pripadna in intimno povezana, kar med drugim dokazuje tudi to, da je zapustnico pred smrtjo negoval in zanjo skrbel. Imela sta se rada, objemala sta se, hodila naokoli, na dopuste, skupaj preživljala čas, kdaj tudi kakšnega spila, vendar ne prekomerno. To kar je izpovedal o intimnosti, je več kot dovolj za zaključek, da sta bila z zapustnico medsebojno čustveno navezana kot mož in žena. Sodišče ne more pričakovati, da bo posameznik ob svojem zaslišanju izpovedoval, na kakšen konkreten način se je ta intimnost izvrševala. Nepomembna je ugotovitev sodišča, da so se stroški prevoza zapustnice na zdravljenje črpali iz njenih sredstev. Opozarja, da je treba pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupnosti, presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej. Z zapustnico sta bila v zunajzakonski skupnosti v svojih zrelih letih, skupnih otrok nista imela, predhodno sta že imela partnerje, zato je treba elemente zunajzakonske skupnosti presojati tudi v tej luči, upoštevajoč njuno dolgoletno trajajočo življenjsko skupnost. Sklicuje se na odločbi VSL II Cp 1195/2019 in VSRS II Ips 264/2010.

6.Toženki v odgovoru na revizijo opozarjata, da tožnik v reviziji nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in da v pritožbi ni izpodbijal ocene sodišča o odsotnosti voljne komponente (odločitve obeh partnerjev za skupno življenje), ki je pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti. Pojem svobodne privolitve v skupno življenje je treba razlagati širše, ne le v smislu privolitve v skupno bivanje, ampak v življenjsko skupnost. Za obstoj zunajzakonske skupnosti ne zadošča, da si tega želi le eden od partnerjev. Zapustnica je tudi v treznem stanju večkrat izrazila željo, da tožnik odide in ju je prosila za pomoč. Zapustnica ni imela volje vzpostaviti skupno življenje, ekonomsko in socialno skupnost s tožnikom. Tožnik je intimnost zatrjeval pavšalno, ni pa je dokazal. Razen izpovedi tožnika o objemih in držanju za roke, priče niti ostali dokazi niso potrdili intimnosti med tožnikom in zapustnico, ki so značilni za skupnost med možem in ženo. Na intimnost in čustveno navezanost ne kaže niti skupno preživljanje časa, skupno pitje alkohola, kratkotrajna nekajdnevna skrb za prevoze zapustnice v bolezni, pri čemer so bili stroški teh prevozov kriti z denarjem zapustnice. Dejansko je šlo za odnos dveh ljudi, ki ju je družila in združevala afiniteta do alkohola. Za pomoč zapustnici pred njeno smrtjo je tožnik prejel plačilo. Opozarjata, da delovanje kot par ni isto kot delovanje moža in žene. Sklicujeta se na odločbe VSRS II Ips 361/2017, VSRS II Ips 138/2014, VSRS II Ips 61/2012, VSRS II Ips 235/2012, VSM I Cp 636/2023, VSL IV Ip 1040/2023, VSL II Cp 781/2014 in VSL I Cp 1427/2019. Opozarjata, da stroški priglašene revizije niso v skladu z Odvetniško tarifo. Predlagata zavrnitev revizije s stroškovno posledico.

7.Revizija je utemeljena.

Dejanski okvir spora

8.Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče in stranke so v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijskih trditev tožnika in toženk, ki od ugotovljenega dejanskega stanja odstopajo, Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Za odločitev o reviziji so pravno odločilna naslednja dejstva:

-Tožnik in zapustnica sta živela na vikendu v ..., ki ima spodaj kuhinjo in dnevno sobo, zgoraj pa spalnico in kopalnico, najmanj od leta 2002 in vse do zapustničine smrti 9. 10. 2017. Od tam ga je zapustnica večkrat spodila z besedami naj izgine, da ga noče videti v svojem življenju. To se je dogajalo od leta 2010, vsaj vsak drug teden. Tožnik je zato občasno prespal v svojem stanovanju v ..., sicer pa je vse do zapustničine smrti prebival pri zapustnici.

-V marcu 2017 je zapustnica pred blokom, v katerem ima tožnik stanovanje, v alkoholiziranem stanju vpila, naj tožnik izgine, iz avta pa mu je vrgla delovne obleke.

-Tožnik je prispeval k skupnim stroškom bivanja. Pomagal je delati na vrtu in pri hišnih opravilih. Z zapustnico sta imela skupno gospodinjstvo. V času od leta 2002 do sredine leta 2009 je zapustnica tožnika preživljala. Skupnega premoženja nista ustvarila.

-Navzven sta tožnik in zapustnica delovala kot par. Na to so sosednje in znanci sklepali na podlagi vizualnega zaznavanja njunega obnašanja. Nobena od prič pa ju ni videla objemati se, poljubljati in sicer izkazovati fizično naklonjenost z besedami ali dejanji.

-Tožnik in zapustnica sta skupaj hodila po gobe, naredila kak izlet po Sloveniji, od leta 2014 dalje včasih šla pred šolo iskat zapustničinega vnuka B. B., ki je konce tedna občasno preživljal v varstvu pri zapustnici in tožniku. Zapustnica je skrbela za gospodinjstvo, skupaj s tožnikom sta skrbela za vrt pri vikendu in pridelovala zelenjavo. Sosedi so ju videli skupaj sedeti na terasi pred hišo.

-Tako zapustnica kot tožnik sta prekomerno uživala alkohol.

-Zapustnica je toženkama govorila o tožniku kot o prijatelju, s katerim nimata intimne povezave in ekonomske skupnosti. Tako v vinjenem kot treznem stanju je večkrat izrazila, da ne želi, da bi tožnik z njo bival, in da želi, da odide. Toženki je prosila za pomoč. Pomoč sta ji obljubili in ji predlagali, da proda vikend in si kupi garsonjero, vendar do tega ni prišlo.

-Tožnik je zapustnici pomagal pred smrtjo, ko je pet dni pred tem obležala, od diagnoze dalje v sredini julija 2017 pa jo je vozil na preglede in kemoterapije. Stroški prevozov zapustnice do zdravnikov so bili pokriti iz sredstev z računa zapustnice.

-Od 28. 9. 2000, ko se je zapustnica razvezala, ni bilo podanih okoliščin, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico neveljavna.

Presoja dopuščenega vprašanja

Vse ugotovljene okoliščine kažejo, da njuno skupno življenje ni bilo omejeno zgolj na bivanjsko in ekonomsko skupnost. Navzven zaznavno ravnanje tožnice, ki je kljub ugotovljenim nesoglasjem vztrajala v življenjski skupnosti s tožnikom, tega namreč ne potrjuje. Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah sta tako sodišči prve kot druge stopnje pripisali prevelik pomen dejstvu, da je zapustnica hčerkama zagotavljala, da bi se tožnika rada znebila. Bistvena je namreč volja, ki jo je izražala tožniku. Kljub izjavam in občasnim sporom je zapustnica s tožnikom živela v trajni in stabilni partnerski zvezi, s cilji kot jih zasleduje zakonska zveza, čeprav ni bilo ovir ali siceršnjih objektivnih razlogov, da bi življenjsko skupnost prekinila. Bila je solastnica vikenda, kjer sta s tožnikom bivala; od njega ni bila denarno odvisna; do zadnjih nekaj dni pred smrtjo je bila fizično samostojna; lahko je računala na pomoč svojih hčerk; tožniku ni bila podrejena; tožnik pa je imel v solasti nepremičnino, v kateri bi lahko bival.

Tožnik in zapustnica sta torej živela kot zakonski par. Skupaj sta prebivala, preživljala dneve, delila stroške skupnega gospodinjstva, drug za drugega skrbela, v primeru bolezni pa se je izkazalo, da tudi njuna medsebojna navezanost ni skrhana. Na dinamiko njunega partnerstva je vplivalo prekomerno uživanje alkohola, vendar med njima ni šlo zgolj za odnos dveh ljudi, ki ju je združevala le afiniteta do alkohola, kot vidita njuno zvezo toženki. Bila sta življenjska sopotnika, ki sta si delila vsakdanje življenje. Tožnik in zapustnica sta živela na način, kot sta živela, in takšna njuna zveza je trajala več kot 15 let.

Upoštevajoč celoten odnos med tožnikom in zapustnico ob dolgoletnem skupnem bivanju, skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti, ko ju je tudi okolica zaznavala kot par, zgolj zaradi odsotnosti fizičnih znakov intimnosti in toženkama izražene želje in volje za prenehanje skupnega bivanja s tožnikom, ki ju zapustnica ni nikoli realizirala, ni mogoče presoditi, da zunajzakonska skupnost ob smrti zapustnice ni obstajala.

Odgovor na revizijsko vprašanje

V okoliščinah konkretnega primera je med tožnikom in zapustnico ob njeni smrti obstajala zunajzakonska skupnost, kar pomeni, da je tožnik zakonit dedič po zapustnici.

Vrhovno sodišče je zato sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožnikovem zahtevku ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP)

Odločitev o stroških

Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) in s tem razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje z dne 18. 12. 2024, ki je akcesorn in deli usodo odločbe o glavni stvari. Pri odločitvi je Vrhovno sodišče upoštevalo uspeh pravdnih strank (prvi odstavek 154. člena ZPP) in stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Tožnik je v pravdi v celoti uspel, zato mu morata toženki solidarno (tretji odstavek 161. člena ZPP) povrniti stroške, nastale pred sodiščem prve in druge stopnje ter stroške nastale pred revizijskim sodiščem. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je tožniku priznalo 2.263,20 EUR, za postopek pred sodiščem druge stopnje 1.087,65 EUR in v revizijskem postopku 1.414,31 EUR. Obračun stroškov je razviden iz stroškovnikov tožnika v spisu.

Toženki sta dolžni odmerjene stroške tožniku plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sestava senata in glasovanje

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo z večino glasov. Proti je glasoval sodnik mag. Matej Čujovič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje, in sodnik Tomaž Pavčnik.

-------------------------------

1Npr. da z zapustnico nista prekomerno uživala alkohola; da se stroški prevozov zapustnice na zdravljenje niso črpali iz zapustničinih denarnih sredstev.

2Odločitve Vrhovnega sodišča, na katere se sklicujeta toženki v odgovoru na revizijo, temeljijo na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega. V zadevi II Ips 361/2017 med tožnico in pokojnim ni bila nikoli vzpostavljena ekonomska skupnost, pokojni pa se je k tožnici preselil zaradi potrebe po vsakodnevni oskrbi in pomoči in je imel pri njej namen bivati zgolj začasno, dokler se ne pozdravi. V zadevi II Ips 138/2014 in II Ips 235/2012 pravdni stranki nista živeli skupaj. Dejanske okoliščine iz zadeve II Ips 61/2012 pa niso razvidne.

3List. št. 427, 483, 523 in priloga A58.