Jedro

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnikoma plačati 25.445,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožnikoma povrniti tudi njune pravdne stroške v višini 2.647,80 EUR (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke, ki je bila vložena glede plačila 12.157,11 EUR, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga toženka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali je po smrti solastnika nepremičnine do celotne najemnine upravičen drugi, prejšnji solastnik (ker je tako določeno v najemni pogodbi), ali je po smrti solastnika nepremičnine do tistega dela najemnine, ki je pripadala umrlemu solastniku, upravičen novi solastnik. V utemeljitvi predloga navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno presodili, da je določilo 10. člena najemne pogodbe (po katerem je v primeru smrti enega solastnika do celotne najemnine upravičen drugi, še živeči solastnik) veljavno in da posledično novi solastnik nepremičnine ni upravičen do najemnine, dokler živi drugi solastnik. Sodišči sta se neutemeljeno sklicevali na odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 51/2001 in III Ips 50/2003, v katerih je bilo odločilno vprašanje, ali je najemnik dolžan plačevati najemnino najemodajalcu, ki ni lastnik nepremičnine. Iz navedenih odločb ne izhaja, da bi obstajal med lastnikom nepremičnine in najemodajalcem spor o tem, kdo je upravičen do najemnine, temveč je šlo zgolj za vprašanje, ali je oseba, ki je nepremičnino izročila najemniku in z njim sklenila najemno pogodbo, upravičena do najemnine, čeprav ni lastnik nepremičnine. V obravnavanem primeru pa gre za kolizijo interesov novega in dosedanjega solastnika glede tega, ali sta do najemnine upravičena oba ali pa le eden od njiju - in sicer na podlagi takšnega dogovora s prejšnjim solastnikom. Zakonca L. sta po smrti V. V. postala solastnika nepremičnine na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v kateri ni bilo dogovorjeno, da se morata najemnini odpovedati. 10. člen najemne pogodbe zanju ne more veljati, saj zakonca nista bila stranki pogodbe, poleg tega lastnik ne more določiti, kdo bo upravičen do najemnine po njegovi smrti, ko bo lastnik nekdo tretji. Takšno določilo je nično, saj nasprotuje prisilnim predpisom, ustavi in morali. Lastnik lahko le v času svojega lastništva pravico pobiranja najemnine prenese na tretjo osebo. Bistveno je, da zakonca V. nista mogla razpolagati s tem, kdo bo prejemal najemnino po njuni smrti, saj je možnost takšnega razpolaganja zelo omejena. Takšno razpolaganje bi bilo dopustno le ob soglasju bodočega solastnika ali v obliki volila, ko bi zapustnik v breme dediča odredil, da je dolžan dovoliti, da najemnino prejema drugi solastnik do svoje smrti.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zaradi česar je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).