Jedro

Stranki sta pogodbo imenovali leasing pogodbo, toda iz njene vsebine sledi, da predstavlja, ne leasing, temveč prodajno pogodbo, po kateri je tožeča stranka kot prodajalec prodala podjetju x kot kupcu skladiščne prostore, pri čemer je bilo dogovorjeno plačilo kupnine v petih obrokih in pri čemer si je tožeča stranka kot prodajalec pridržala lastninsko pravico na nepremičnini do izteka 24 mesecev od sklenitve pogodbe. Na takšno opredelitev obravnavane pogodbe kaže predvsem določba o prehodu lastninske pravice po izteku dobe dveh let po sklenitvi pogodbe. Tudi ni prezreti, da je ne glede na načelo avtonomije volje strank pri urejanju obligacijskih razmerij (10. člen ZOR), v našem pravu posebej urejena prodaja na obroke (542. člen ZOR) in prodaja s pridržkom lastninske pravice vse dotlej, dokler kupec ne plača kupnine (540. člen ZOR).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke z dne 15.1.1996 odpravi.

Obrazložitev

Prvostopni organ tožene stranke je z odločbo z dne 27.10.1995 zavrnil nalog tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka zahtevala vrnitev prometnega davka 1.200.427,80 SIT, ki ga je plačala od najemnine v leasing dane skladiščne prostore z dovozom po "leasing pogodbi" z dne 17.9.1992, sklenjeni z najemnikom podjetjem x. Po mnenju tožeče stranke omenjena pogodba ne pomeni najemne - leasing pogodbe, temveč prodajno pogodbo z obročnim odplačilom, zaradi česar je po izteku pogodbe tudi plačala 2% prometni davek na nepremičnine.

Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno s sedaj spodbijano odločbo. Meni, da ne gre za podvajanje obveznosti plačila prometnega davka, ampak za utemeljeno plačilo prometnega davka na promet storitev v skladu z določilom 1. odstavka 20. člena zakona o prometnem davku (kratko ZPD) glede na sklenjeno leasing - najemno pogodbo in za samostojno obveznost plačila prometnega davka na promet nepremičnin po zakonu o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90) ob prenosu lastninske pravice po preteku dobe najema.

Proti tej odločbi vlaga tožeča stranka tožbo zaradi kršitve materialnega zakona in predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter ugoditev njeni zahtevi za vrnitev preveč plačanega prometnega davka, podredno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe, priglaša pa tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

Tožena agencija v izpodbijani odločbi vztraja, da je bila tožeča stranka dolžna plačati v zvezi z omenjeno leasing pogodbo z dne 17.9.1992, ki ji je bil dodan aneks z dne 30.6.1995, prometni davek od prometa storitev, se pravi od dogovorjene najemnine, v skladu z določilom 1. odstavka 20. člena ZPD v višini 5% po tarifni številki I tarife davka od prometa storitev, in tudi prometni davek od prometa nepremičnin po določilu 1. člena zakona o davku na promet nepremičnin po stopnji 2% po določilu 6. člena tega zakona.

Tožena stranka tedaj meni, da gre za dva samostojna poslovna dogodka in da zato ne gre za nedovoljeno podvajanje plačila prometnega davka.

Za ugotovitev obveznosti plačila prometnega davka na promet proizvodov in storitev oziroma nepremičnin je treba izhajati iz vsebine poslovnega dogodka, se pravi v konkretno obravnavani zadevi iz vsebine navedene leasing pogodbe z dne 17.9.1992 z aneksom z dne 30.6.1995. Iz pogodbe sledi, da daje tožeča stranka podjetju x v najem skladiščne prostore z dovozom za dobo 24 mesecev za najem v višini 950 DEM po kvadratnem metru, kar se plača v štirih obrokih v času od 26.9.1992 do 30.6.1993 po 100.000 DEM in s petim obrokom po izteku te dobe v višini 10.000 DEM, vse v tolarski protivrednosti. Po izteku dobe najema pa postane podjetje x "lastnik nepremičnin, ki so predmet te pogodbe" in "najemodajalec se obvezuje po poteku leasing pogodbe dovoliti vpis lastninske pravice", pri čemer se o nakupu sklene poseben aneks k tej pogodbi. Takšen aneks sta stranki sklenili 30.6.1995, v katerem stranki ugotavljata, da je bila leasing pogodba v celoti realizirana, in da je podjetje x lastnik nepremičnine, ki jo že ima v posesti, nakar sledi še med drugim intabulacijska klavzula.

Res sta stranki navedeno pogodbo imenovali leasing pogodbo, toda iz njene zgoraj predočene vsebine sledi, da predstavlja, ne leasing, temveč prodajno pogodbo, po kateri je tožeča stranka kot prodajalec prodala podjetju x kot kupcu skladiščne prostore z dovozom, pri čemer je bilo dogovorjeno plačilo kupnine v petih obrokih in pri čemer si je tožeča stranka kot prodajalec pridržala lastninsko pravico na nepremičnini do izteka 24 mesecev od sklenitve pogodbe. Na takšno opredelitev obravnavane pogodbe kaže predvsem določba o prehodu lastninske pravice po izteku dobe dveh let po sklenitvi pogodbe in tudi cena 950 DEM v tolarski protivrednosti za kvadratni meter, kar tudi po revizijskem poročilu bivše SDK Republike Slovenije, (ki je opravila revizijo pri tožeči stranki na podlagi določila 48. člena do 51. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij) predstavlja dejansko prodajno ceno. Tudi ni prezreti, da je ne glede na načelo avtonomije volje strank pri urejanju obligacijskih razmerij (10. člen ZOR), v našem pravu posebej urejena prodaja na obroke (542. člen ZOR) in prodaja s pridržkom lastninske pravice vse dotlej, dokler kupec ne plača kupnine (540. člen ZOR).

Taka opredelitev obravnavanega pogodbenega razmerja je v skladu s splošnim načelom, da "falsa denominatio non nocet", kot sledi iz določila 2. odstavka 99. člena ZOR, da se pri razlagi spornih določil v pogodbi ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov.

Omeniti še velja, da leasing nepremičnin sicer ni nedopusten (v danem primeru bi lahko šlo za t.i. operativni leasing, ne pa za finančni, ker je tožeča stranka imela v leasing dane nepremičnine že, preden je sklepala navedeno leasing pogodbo in torej financiranje predmeta pogodbe ni bila značilnost pogodbenega razmerja, kot to velja za finančni leasing). Toda iz vidika davčno prometnih predpisov je treba konkretno leasing pogodbo z aneksom opredeliti kot prodajno pogodbo, ki predstavlja le en poslovni dogodek.

Po tem poslovnem dogodku je prešla lastninska pravica na nepremičnini od tožeče stranke kot prodajalca na kupca podjetje x. Zato je bila tožeča stranka dolžna plačati prometni davek samo na promet nepremičnin po zakonu o davku na promet nepremičnin in ne tudi prometnega davka na promet storitev po 20. členu ZPD. Zato je bila zahteva tožeče stranke za vrnitev prometnega davka, ki ga je plačala iz naslova prometa storitev, utemeljena.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti. V novem postopku bo morala tožena stranka upoštevati gornja izvajanja, pri tem pa tudi ugotoviti, ali so sicer izpolnjeni ostali pogoji iz 66.člena ZPD za vračilo davka.