Jedro

V pravdnem postopku mora biti stranki zagotovljena možnost, da brani svoje pravice in interese, njej pa je prepuščena odločitev, ali bo pravico izkoristila.

Ker zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen ni odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu OZ, ampak je poseben premoženjski zahtevek, velja zanj splošni petletni zastaralni rok.

Neprofitna najemnina ne predstavlja ustreznega načina za določitev višine odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Ugotavljanje višine koristi po kriteriju neprofitne najemnine, ki je kot socialna kategorija v načelu nižja od tržne najemnine, v konkretnem primeru ni pravilno in pravično.

Pri zahtevku iz drugega odstavka 72. člena ZDen je relevantna višina koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec ob normalnem poteku dogodkov dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal ali z njo upravljal.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za parc. št. 648/6, k. o. X v višini 19.081,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in posledično glede stroškov postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.829,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2007 dalje (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 3.408,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo še 19.081,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2007 dalje. V pritožbi vztraja na stališču, da bi moralo sodišče njeno prikrajšanost ugotavljati na podlagi tržne in ne neprofitne najemnine. Sodni izvedenec je odškodnino določil na podlagi neprofitne najemnine, čemur je tožeča stranka ugovarjala. Sodišče je protispisno ugotovilo, da pravdni stranki nista oporekali zaključku, da znaša mesečna najemnina 111,36 EUR, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določitev odškodnine po principu neprofitne najemnine je neuporabna, zgrešen pa je tudi način valorizacije, ki ga je uporabil izvedenec in ga je povzelo tudi sodišče. Sodišče ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec ugotovil potencialno korist, ki bi jo tožeča stranka dosegla z uporabo nepremičnine, zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Če se je sodišče odločilo za princip neprofitne najemnine, bi moralo upoštevati mnenje prvo postavljenega sodnega izvedenca B.A.. Opozarja še, da je sodišče brez utemeljenega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na parc. št. 224/3, k. o. X. Prvi izvedenec B.A. je uporabnino za navedeno parcelo določil v višini 859,55 EUR, čemur nobena pravdna stranka ni nasprotovala. V pritožbi zoper sklep navaja, da je upravičena do nagrade za sestavo vloge z dne 1. 2. 2011, saj je v njej obširno nasprotovala trditvam tožene stranke in podala dokazne predloge.

3. Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da toženi zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za ta spor. Tožeča stranka kot pravna oseba ni bila nikoli lastnica predmetnih nepremičnin niti ji te niso bile vrnjene v denacionalizacijskem postopku. Dejstvo, da je upravna enota odločila napačno in nepremičnine podarila tožeči stranki, ne more iti v tem postopku v škodo toženi stranki. Ugovarja tudi, da ni podana njena pasivna legitimacija za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Razlaga, da je odškodninski zahtevek iz 72. člena ZDen tako poseben, da ni potrebno izkazati elementov protipravnosti in vzročne zveze ter da zanj ne velja triletni zastaralni rok, je napačna in posega v pravico do varstva lastnine po 1. členu Prvega protokola k EKČP. S takšno razlago je vrhovno sodišče dalo zakonu vsebino, ki je nima, s čimer se je postavilo v vlogo zakonodajalca, za kar nima podlage v Ustavi. Vrhovno sodišče in posledično sodišče v tem postopku sta s tem kršila ustavno načelo pravne države in 6. člen EKČP. Sporno je tudi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-22/99, saj iz nje ne izhaja, da bi bila pri sporni zakonski določbi izključena uporaba splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Sodišče bi moralo upoštevati sodbe ESČP, čeprav jih je tožena stranka preložila v tujem jeziku. Sodišče mora sodbe poznati, saj gre za uporabo prava. Poudarja, da nemožnost uporabe ne izvira iz tožene stranke, temveč izključno iz nedelovanja prave države. Za dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka je odgovorna država, ki ne more svoje odgovornosti prelagati na druge. Ker nista izkazani protipravnost in vzročna zveza, je odločitev sodišča o ugoditvi tožbenemu zahtevku napačna. Tožena stranka tudi ni odgovorna za to, da je sodišče o zahtevku odločalo pet let, zato ni dolžna plačati zamudnih obresti. Obresti bi moralo plačati sodišče, saj je očitno kršilo pravico do sojenja v razumnem roku iz 6. člena EKČP. Pritožuje se tudi glede višine prisojenega zneska. Nepremičnini sta bili v spornem obdobju v nerabnem stanju in nista prinašali nobenih koristi. Koristi sta prinašali šele po tem, ko sta bili deloma obnovljeni. Tudi izvedenca sta pojasnila, da najem nepremičnin ni mogoč, zaradi česar ni mogoče ugotoviti višine ekonomske najemnine oziroma koristi. Tožbeni zahtevek je v celoti neutemeljen, saj tožena stranka od uporabe nepremičnin ne bi imela nobene koristi.

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

6. Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Upravičenje do zahtevka iz drugega odstavka 72. člena Zden (Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27I/1991 in nasl.)) daje zakon denacionalizacijskemu upravičencu, ki mu je bilo v denacionalizacijskem postopku premoženje vrnjeno v last. Za odločitev o aktivni legitimaciji tožeče stranke sta bistveni delni, že pravnomočni odločbi Upravne enote Krško, s katerima sta bili tožeči stranki kot denacionalizacijski upravičenki vrnjeni nepremičnini, ki sta predmet tega postopka. Sodišče je v pravdnem postopku vezano na pravnomočno upravno odločbo in ne sme preizkušati njene pravilnosti oziroma pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.))). Tožena stranka, ki meni, da sta odločbi o denacionalizaciji nepravilni, bi morala to uveljavljati v upravnem postopku.

7. Neutemeljen je tudi ugovor tožene stranke, da ni podana njena pasivna legitimacija za zahtevek po drugem odstavku 72. člena ZDen. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je pasivno legitimiran za plačilo odškodnine tisti, ki mora premoženje vrniti, torej tisti, ki je določen v odločbi o denacionalizaciji kot denacionalizacijski zavezanec(1). Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je bila zavezanka za izročitev obravnavanih nepremičnin po denacionalizacijskih odločbah tožena stranka, ki je imela nepremičnini v svojem premoženju od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo pravno naravo zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Ne gre za odškodninski zahtevek v smislu odškodninskega prava, temveč za nadomestilo oziroma odmeno za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma z njo upravljal(2). V podlagi zahtevka ni potrebno ugotavljati nedopustnosti ravnanja zavezanca niti njegove krivde. Gre zgolj za to, da mora tožena stranka korist od uporabe nepremičnin prenesti na tožečo stranko, ki ji korist po zakonu pripada. S takšnim stališčem ni poseženo v nobeno ustavno ali konvencijsko pravico tožene stranke. O ustavnosti določbe drugega odstavka 72. člena ZDen v opisanem pomenu se je izreklo tudi že Ustavno sodišče RS (odločba U-I-22/99). Kar tožena stranka navaja v pritožbi (da ni ravnala nedopustno, da ni prispevala k dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka in da je odgovornost za trajanje sodnih in upravnih postopkov na državi), na obstoj njene pasivne legitimacije nima vpliva. Tudi sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ju je tožena stranka priložila v dokaz navedb (da je odgovornost za dolgotrajnost denacionalizacijskih postopkov na državi, ki odgovornosti ne more prelagati na druge), ne izključujeta pasivne legitimacije tožene stranke, ki je utemeljena na tem, da je nepremičnini v spornem obdobju uporabljala. Zato so pritožbeni očitki sodišču, da sodb Evropskega sodišča za človekove pravice ni upoštevalo, brezpredmetni.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da zastara terjatev iz drugega odstavka 72. člena ZDen v triletnem zastaralnem roku. Ker zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen ni odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu OZ (Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 97/2007)), ampak je poseben premoženjski zahtevek, velja zanj splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ) in ne triletni zastaralni rok (352. člen OZ), ki velja za odškodninske zahtevke.

10.Tožena stranka v pritožbi navaja, da naj bi bilo v postopku ugotovljeno, da sta bili obe nepremičnini, ki sta bili tožeči stranki vrnjeni v last (parceli št. 648/6 in 224/3, obe k. o. X.), v spornem obdobju nerabni in brez vsakršne ekonomske vrednosti. Tako je bilo ugotovljeno le za parc. št. 224/3, k. o. X., glede katere je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi zavrnilo. Takšne pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na parc. št. 648/6, k. o. Y., nasprotujejo dokaznemu gradivu v spisu in se zato neutemeljeno zoperstavljajo dokazni oceni. V postopku angažirana sodna izvedenca sta sicer ugotovila, da je objekt na parc. št. 648/6, k. o. Y, star in dotrajan, iz njunega mnenja pa ne izhaja, da bi bil neuporaben in brez ekonomske vrednosti. Nasprotno, oba izvedenca sta ugotovila, da je objekt v uporabi in da se delno oddaja v najem ter ocenila višino izgubljene koristi. Izvedenca sta tudi ugotovila, da je od leta 1991 objekt v enakem stanju in da so bila na njem opravljena le nujna vzdrževalna dela. Če območje, kjer leži sporna parcela, ni zanimivo za najem, pa še ne pomeni, da je parcela neuporabna in da za njenega uporabnika ne pomeni nobene koristi. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sama od uporabe nepremičnine ni imela nobene koristi, kar pa na obveznosti uveljavljane odmene nima vpliva. Pri zahtevku iz drugega odstavka 72. člena ZDen je relevantna višina koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec ob normalnem poteku dogodkov dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal ali z njo upravljal. Da tožeča stranka z uporabo nepremičnine ne bi dosegla nobene koristi, pa iz izvedenskih mnenj ne izhaja.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožena izpodbija odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Pravni temelj nastanka obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti je pravno dejstvo nastopa zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člen OZ). Ker tožena stranka obveznosti ob dospelosti ni prostovoljno izpolnila (čeprav bi lahko), tožeči stranki ob glavnici dolguje tudi zamudne obresti, ki tečejo od trenutka zapadlosti do plačila. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožena stranka dne 26. 10. 2007 prejela zahtevek za plačilo izgubljenih koristi z osemdnevnim izpolnitvenim rokom. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih tožena stranka ne izpodbija, je odločitev sodišča, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 5. 11. 2007 dalje, materialnopravno pravilna (289. člen OZ).

12. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se pritožba tožene stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da sodišče prve stopnje ni pravilno določilo višine odškodnine, do katere je tožena stranka upravičena zaradi nemožnosti uporabe vrnjene nepremičnine parc. št. 648/6, k. o. Y. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju višine koristi, za katero je bila tožeča stranka prikrajšana, oprlo na neprofitno najemnino, ki v konkretnem primeru ne predstavlja ustreznega načina za določitev višine odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen.

14. Denacionalizacijski upravičenec je po drugem odstavku 72. člena ZDen upravičen do odmene za izgubo tiste koristi, ki bi jo lahko dosegel, če bi v vtoževanem obdobju nepremičnino sam uporabljal oziroma z njo upravljal. Za tako korist je treba vzeti tisto, kar bi upravičenec lahko ob normalnem teku stvari iztržil kot najemnino (zmanjšano za davščine, stroške upravljanja in vzdrževanja, ki bi ga bremenili). V konkretnem primeru ni podlage za ugotovitev, da bi tožeča stranka z uporabo nepremičnine parc. št. 648/6, k. o. Y, lahko dosegla le korist v višini neprofitne najemnine. Ugotavljanje višine koristi po kriteriju neprofitne najemnine, ki je kot socialna kategorija v načelu nižja od tržne najemnine, v konkretnem primeru ni pravilno in pravično, na kar je tožeča stranka utemeljeno opozarjala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

15. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za parc. št. 224/3, k. o. X. Po ugotovitvah sodnega izvedenca V.R. gre za parcelo male površine na strmini, na kateri ni možna strojna obdelava, zato je ni mogoče oddajati v najem. Objekt, ki stoji na parceli, pa je brez gradbene vrednosti. Sodišče je na podlagi takšnih ugotovitev izvedenca utemeljeno zaključilo, da tožena stranka zaradi nemožnosti uporabe navedene parcele ni izgubila nobenih potencialnih koristi. Tožeča stranka v pritožbi niti ne oporeka navedenim ugotovitvam sodnega izvedenca in zaključkom sodišča prve stopnje. V pritožbi se sklicuje na izvedensko mnenje prvo postavljenega izvedenca B.A., zoper katerega je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, zaradi česar je sodišče ponovilo dokazovanje z novim izvedencem Vladimirjem Rostoharjem. Tožeča stranka je ugotovitvam prvega izvedenca v celoti ugovarjala (tudi glede parc. št. 224/3, k. o. X). Sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca V.R., nenazadnje pa je tudi izvedenec B.A. ugotovil, da parc. št. 224/3, k. o. X, v vtoževanem obdobju ni ustvarjala nobenega dohodka in da njene uporabe ni mogoče ugotoviti.

16. Ker zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (da gre tožeči stranki korist v višini neprofitne najemnine), višina le-te ni bila ugotovljena,je bilo treba sodbo v tem delu (glede zavrnilnega dela odškodnine zaradi neuporabe nepremičnine parc. št. 648/6, k. o. Y) na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP razveljaviti.

17. Zaradi napačne uporabe materialnega prava se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka glede zavrnitve zahtevka na plačilo odškodnine za parc. št. 648/6, k. o. Y, v višini 19.081,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostal neugotovljen celoten sklop pravno odločilnih dejstev (višina odškodnine), ugotovljene kršitve ni mogoče odpraviti na pritožbeni stopnji. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti realno vrednost izgubljene koristi. Če bo pri tem trčilo ob delno spoznavno krizo, pa tega ni mogoče v celoti prevaliti v breme tožeče stranke, marveč je treba v skladu z načelom enakega varstva pravic ustrezno znižati dokazne standarde in višino te koristi oceniti z drugimi razpoložljivimi merili.

18. Posledica razveljavitve dela izpodbijane odločbe je tudi razveljavitev stroškovne odločitve in sicer na podlagi pritožbe tožeče stranke.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj odločbe Ips 45/2010, II Ips 608/2007, II Ips 273/2011. (2) O pravni naravi zahtevka iz drugega odstavka 72. člena obstaja obsežna sodna praksa (odločbe II Ips 339/1998, II Ips 603/2004, II Ips 592/2006 in druge)