Jedro

Tožnica je bila v poslovni register vpisana od 5. 3. 2009 dalje kot družbenik in poslovodna oseba zasebnega zavoda. Je državljanka Republike Hrvaške in od 2. 11. 2011 dalje uživalka pravice do starostne pokojnine po odločbi hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja. Odločitev toženca, da ima lastnost zavarovanca iz naslova ustanoviteljstva zavoda, ni pravilna, saj gre za prehodno obdobje do 31. 12. 2015, v katerem bi tožnica lahko uredila dvojni status. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani odločbi odpravilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje in sklep v točki II. spremenita tako, da glasi: „Odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2014 in z dne 13. 6. 2014 se odpravita. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 443,10 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 229,63 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita dokončna odločba toženca z dne 13. 11. 2014 in prvostopenjska odločba z dne 13. 6. 2014 ter sklenilo, da se postopek v delu, kjer tožeča stranka zahteva ugotovitev, da ni imela lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova ustanovitve zavoda A. v obdobju od 12. 6. 2009 do 10. 3. 2014, ustavi (I. točka izreka sklepa) ter, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa). Tožnica je bila v času od 5. 3. 2009 do 21. 3. 2014 hkrati družbenica in direktorica (poslovodja) zavoda in v času od 5. 3. 2009 do 10. 3. 2014 ni bila pokojninsko in invalidsko zavarovana, bila pa je vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje Hrvaškem. Pravna podlaga za vzpostavitev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 12. 6. 2009 do 31. 12. 2013 je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1), za čas od 1. 1. 2014 do 10. 3. 2014 pa v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2) in v določbah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami, ZMEPIZ-1). S tem, ko se je tožnica vpisala v poslovni register Slovenije kot družbenica in direktorica zavoda je izpolnila pogoje po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ni pomembno ali je tožnica delo v zavodu opravljala volontersko ali ne, ali je zavod ustvarjal dohodek ali ne, ali gre za neprofitno organizacijo ipd., saj se navedeni pogoji nanašajo le na osebe iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1, za osebe iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 pogoj doseganja minimalnega dohodka ni predpisan. Obvezno zavarovanje družbenika, ki je poslovodna oseba, zakon veže le na pravni položaj oz. status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov dobička družbe. Enako je urejeno v 16. členu ZPIZ-2. Sporazum o socialnem zavarovanju med RS in RS Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97, Sporazum) za konkretni primer ni upošteven, saj je določeno, da za obvezno zavarovanje zaposlene osebe in osebe, ki opravlja samostojno dejavnost, veljajo pravni predpisi države pogodbenice, na območju katere se delo oz. samostojna dejavnost opravlja, če ni v 8. oziroma 9. členu tega sporazuma določeno drugače. Pri tožnici ne gre za detaširano delavko (8. člen Sporazuma) niti ne za zaposleno v diplomatskih ali konzularnih predstavništvih, kakor je to določeno v 9. členu Sporazuma. Tako veljajo zanjo pravila obveznega zavarovanja po splošnih pravnih predpisih v RS. Za tožnico tudi ne pride v poštev Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71. Tožnica je bila pred ustanovitvijo Zavoda v Republiki Sloveniji vključena v zavarovanje v Republiki Hrvaški in je od 2. 11. 2011 dalje vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje kot prejemnica pokojnine v Republiki Hrvaški. Postopek je začela tožena stranka po uradni dolžnosti in na podlagi navedenega izdala prvostopenjsko odločbo z dne 13. 6. 2014. 2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da se je postopek po uradni dolžnosti začel, ko je že nehal veljati ZPIZ-1 in se tako njegove določbe ne morejo uporabiti. ZMEPIZ-1 je zakon, ki ureja vpis in vodenje evidence zavarovancev pokojninskega zavarovanja in navedeni zakon ne more nadomeščati razveljavljenih kogentnih določb. Torej 81. člen ZMEPIZ-1 ne more nadomestiti materialnih določb 15. člena ZPIZ-1, ki se je prenehal uporabljati 31. 12. 2013. Tako ni mogoča retroaktivna uporaba. Določba 81. člena ZMEPIZ-1 je mogoče uporabljati za ugotavljanje statusa zavarovanca zgolj ob veljavni materialni podlagi v času odločanja za 5 let nazaj, saj je le tako uresničeno načelo zakonitosti iz 5. člena ZUP in ustavna pravica zakonitosti, sicer pa ne. Načelo zakonitosti, bi v konkretnem primeru dopuščalo, glede na dejstvo, da se je postopek ugotavljanja zavarovanca začel šele 13. 5. 2014, ugotovitev statusa zavarovanca zgolj za čas od 1. 1. 2014 do 10. 3. 2014, za nazaj pa ne, ker ni bilo več veljavne pravne podlage 15. člena ZPIZ-1 v času odločanja. Sodišče tudi ni upoštevalo tožbene trditve glede bistvene kršitve določb postopka, ker tožnica kot zavezanka ni bila opozorjena na pravico izvzema po 19. členu ZPIZ-1, saj bi toženec na navedeno pravico bil dolžan tožnico v upravnem postopku opozoriti in ji omogočiti, da jo uveljavi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju in je v posledici tega prišlo do nepravilne odločitve.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom in prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 13. 11. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote B. z dne 13. 6. 2014. S slednjo je toženka odločila, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova ustanoviteljstva zavoda A., na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 12. 6. 2009 do 31. 12. 2013 in na podlagi 16. člena ZPIZ-2 od 1. 1. 2014 do 10. 3. 2014. 6. Med strankama dejansko stanje ni sporno. Iz Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je bila tožnica vpisana od 5. 3. 2009 dalje kot družbenik in hkrati poslovodna oseba zavoda A., v C.. Izbris poslovodske funkcije iz registra je razviden z dnem 21. 3. 2014. Zavod je bil vpisan v Poslovni register z dnem 13. 3. 2009. Tožnica je bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, izobraževanja in svetovanja, D.D. s.p., C. v času od 11. 3. 2014 do 27. 3. 2014. Tožnica je državljanka Republike Hrvaške, kjer je bila vključena tudi v obvezno zavarovanje. V obdobju od 15. 10. 2015 do 6. 1. 2010 je bila vključena v obvezno zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, v času od 7. 1. 2010 do 1. 11. 2011 pa iz naslova podaljšanega zavarovanja. Od 2. 11. 2011 dalje je uživalka pravice do starostne pokojnine, kakor izhaja iz odločbe hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja z dne 5. 12. 2011. 7. Pri tožnici gre v spornem obdobju za obstoj dvojnega statusa. Glede na datum začetka postopa je potrebno uporabiti materialni zakon, ki je veljal v času izdaje prvostopenjske odločbe. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je ZPIZ-2, in sicer prehodna določba 406. člena. V četrtem odstavku 406. člena je določeno, da uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15., in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. V petem odstavku je določeno, da uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v tretjem odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej. Navedeni datum je bil z določbo tretjega odstavka 115. člena ZMEPIZ-1 spremenjen tako, da je bilo potrebo uskladiti lastnost zavarovanca oz. se obvezno zavarovati do 31. decembra 2015. V tretjem odstavku 115. člena ZMEPIZ-1 pa je bilo določeno, da ne glede na določbo tretjega in petega odstavka 406. člena in 15. odstavka 429. člena ZPIZ-2 zavod po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 naprej.

8. Tudi pri tožnici je tako v spornem obdobju obstajal dvojni status, ki ga je bilo potrebno v skladu s 406. členom ZPIZ-2 v predvidenem prehodnem obdobju uskaladiti. Navedeni roki so bili nato s 115. členom ZMEPIZ-1 spremenjeni, torej podaljšani. Takšno stanje je obstajalo tudi pri tožnici, ki je imela po eni strani status zavarovanke v Republiki Hrvaški oz. je bila v Republiki Hrvaški uživalka starostne pokojnine, sočasno pa je bila od 5. 3. 2009 v poslovnem registru Slovenije vpisana kot družbenik in hkrati poslovodna oseba zavoda. Tudi v primeru tožnice je tako potrebno uporabiti določbo 406. člena ZPIZ-2, po kateri ima tožnica kot oseba z dvojnim statusom možnost uskladitve lastnosti zavarovanca. Pri tožnici gre za uživalca pokojnine, ki v skladu s 4. oz. 5. točko 406. člena je bil dolžan svoj status uskladiti do konca leta 2015. 9. Navedeno tolmačenje izhaja tudi iz obrazložitve k Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A), kjer je v obrazložitvi k 8. členu (k 115.a členu ZMEPIZ-1) izrecno navedeno, da bi bil v skladu z veljavno zakonodajo, ki ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zaradi vračila prejetih zneskov pokojnin tudi do treh let nazaj in ker bi poleg tega morali plačati polne prispevke za socialno varnost z vračilom dolga, ogrožen materialni in socialni položaj teh oseb. Zavod je zaradi izvajanja določbe 406. člena ZPIZ-2, ki je določalo uskladitev dvojnih statusov in posledično pridobivanje podatkov iz različnih zbirk ugotovil pri osebah iz 2. člena ZMEPIZ-1A nedovoljeno prikrivanje statusa upokojenca s statusom zavarovanca. Ob upoštevanju daljše časovne odmaknjenosti med nastankom dvojnega statusa in ugotovitve dvojnega statusa s strani zavoda po uradni dolžnosti in posledično nastalih visokih obveznosti iz naslova dolga, bi to lahko povzročilo dvojno škodo tem osebam, saj bi po eni strani bilo ogroženo njihovo nadaljnje poslovanje, hkrati pa nastalega dolga ne bi mogli poplačati zgolj iz izplačane pokojnine. Iz navedenih razlogov je bil sprejet 115.a člen ZMEPIZ-1, v katerem so določeni pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno in uskladitev statusa.

10. Ob navedenih materialnih predpisih tako odločitev tožene stranke ni pravilna, saj gre za prehodno obdobje, v katerem bi tožnica lahko uredila dvojni status. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče napadeni odločbi tožene stranke odpravilo. Tožnici gredo tudi stroški postopka, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso. Kot potrebne stroške je sodišče štelo za vložitev tožbe 183,30 EUR, za pristop na narok 138,20 EUR, potne stroške na relaciji C. - B. - C. v višini 22,20 EUR in 20,00 EUR za materialne stroške ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 443,10 EUR. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti tudi stroške pritožbe, in sicer 225,60 EUR za pritožbo ter 20,00 EUR za materialne stroške ter 22 % DDV, kar znaša 299,63 EUR.

11. Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kakor je razvidno iz izreka te sodbe.