Jedro

Po mnenju sodišča sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja, ker za odsotnost, daljšo od enega leta, niso izpolnjeni pogoji upravičene odsotnosti v prvem pet letnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Pogoj dejanskega življenja v RS pri tožnici ni izpolnjen, predvsem zato ker je tožnica zapustila RS že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, še zlasti pa zato ker tožnica v RS nima središča življenjskih interesov, temveč je središče njenih življenjskih interesov v Novem Sadu, kjer sedaj živi in tudi ne namerava prebivati v RS ter se ne želi vrniti v RS, temveč želi le ponovno pridobiti stanovanje JLA. Tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako pa niso bile podane ovire za vrnitev iz zakonsko določenih razlogov, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je ugotovil, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in da je imela na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS), iz katerega je bila v registru stalnega prebivalstva izbrisana 26. 2. 1992. V izvedenem ugotovitvenem postopku pa je prav tako ugotovil, da je tožnica zapustila RS oktobra 1991, ker je njen mož služboval v vojski JLA Bosne in Hercegovine. RS je zapustila približno štiri mesece pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Njena odsotnost pa je trajala več kot eno leto, saj se po pojasnilu tožnice nikoli ni vrnila niti se ni poskušala vrniti v Slovenijo niti v obdobju od oktobra 1991 do oktobra 1996. Tožnica torej ni zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, temveč jo je zapustila prostovoljno, ker je sledila svojemu možu, ki je zaradi službene prerazporeditve njegove enote JLA v Bosno in Hercegovino prostovoljno zapustil RS. Organ prve stopnje je prav tako ugotovil, da ni izpolnjen pogoj upravičene odsotnosti nezmožnosti vrnitve v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ, saj se v obdobju prvih pet let od zapustitve RS tožnica ni vrnila v Slovenijo niti se ni poskušala vrniti. Tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS za obdobje prvih pet let, in sicer od oktobra 1991 do oktobra 1996, saj niso bila izkazana ravnanja, ki kažejo na to, da se je v roku enega leta po zapustitvi RS poskušala vrniti v RS. Dodaja, da dokazila, predložena po seznanitvi z ugotovitvami, ne spremenijo ugotovitev organa glede dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje niti upravičene odsotnosti, saj dokazujejo zgolj prebivanje stranke v RS pred zapustitvijo Slovenije, to je do oktobra 1991. Organ prve stopnje zaključuje, da tožnica ni izkazala dejanskega življenja v RS za obdobje od 23. 12. 1990 naprej, saj zapustitev RS ni bila posledica izbrisa oziroma upravičena v smislu Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD), njena odsotnost pa je trajala več kot eno leto.

3. Organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil. 4. Tožnica v tožbi navaja, da je organ druge stopnje v svoji odločbi povsem pavšalno, arbitrarno, popolnoma nepravilno in nezakonito podal oceno izvedenih dokazov. Nadalje izraža nestrinjanje s stališčem drugostopenjskega organa, kjer je navedeno, da bi tožnica lahko obdržala vse pravice, ki jih je imela v RS, če bi njen pokojni mož zapustil JLA in prešel v Teritorialno obrambo Slovenije. Po tožničinem mnenju predstavlja poziv predsedstva izsiljevalno ravnanje Slovenije, ker ni bilo logično niti sprejemljivo, da pripadnik JLA, ki ni bil slovenske narodnosti, ostane v RS. Odločbo organa prve stopnje izpodbija zaradi nepravilno ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja, kršitve določil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Organu prve stopnje očita napačno vrednotenje priloženih dokazov in splošno znanih dejstev ter kršitev pravic, zajamčenih v Evropski konvenciji za človekove pravice in listini OZN o človekovih pravicah. Tožnica navaja, da sta bila skupaj z možem izbrisana iz registra stalnega prebivalstva RS 26. 2. 1992 zaradi nezakonitega, diskriminatornega in samovoljnega ravnanja organa RS, in sicer ker sta pripadala manjšinski skupini ljudstva. Pred izbrisom je neprekinjeno živela skoraj 10 let v RS, kjer je bilo središče njenih življenjskih interesov. Organu prve stopnje očita, da je napačno ugotovil, da je bila tožnica zaposlena v RS do 31. 8. 1991, saj je bila zaposlena do 30. 9. 1991; da je bil mož tožnice pripadnik JLA Bosne in Hercegovine; da je njen mož prostovoljno zapustil območje RS, kateremu je tožnica sledila in je prav tako prostovoljno zapustila RS; da tožnica ni iz upravičenih razlogov zapustila RS oktobra 1991 oziroma da zapustitev ni bila upravičena. Navaja, da je na dan 23. 12. 1991 obstajala ena regularna Vojska, in sicer JLA, katere pripadnik je bil mož tožnice. JLA je morala v letih 1990 do 1991 zapustiti območje RS. Tožničin mož ni prostovoljno zapustil RS, temveč je želel z ženo ostati in živeti v Sloveniji, saj sta tu imela rešeno stanovanjsko vprašanje in stalno zaposlitev. Ker je bila JLA prisiljena umakniti se iz območja RS do konca oktobra 1991, je tožničin mož prisilno in po ukazu zapustil območje RS. Člani družin pripadnikov JLA pa niso bili zaželeni in so trpeli različne pritiske, zato so bili prisiljeni zapustiti svoja stanovanja, delovna mesta in središče svojih življenjskih aktivnosti ter prisilno zapustiti RS. Tožnica je bila prisiljena zaradi pritiskov in groženj, ki jih je trpela, začasno oditi iz RS, saj se ni počutila varno. Imela pa je namen in željo vrniti se in živeti v RS. Navaja, da je pogoj dejanskega življenja v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, sklepom Ustavnega sodišča in sklepom sodišča v Strasbourgu, saj izpolnjevanje tega pogoja predstavlja najbolj grobo kršitev EKČP. Izbrisani so morali ponovno vložiti prošnjo za začasno ali stalno prebivanje, kar tožnica ni mogla storiti, saj ni vedela, da je izbrisana, in je bila prepričana, da se bo vrnila v Slovenijo, vendar tega ni mogla storiti zaradi strahu za lastno varnost, saj je prejemala sporočila, da v RS nista zaželena in naj se ne vračata, ker bo sicer ogroženo njuno zdravje in življenje. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožnice ugodi in ji izda dovoljenje za stalno prebivanje v RS.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, pristojni organ na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

8. Med strankama ni sporno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče in jim je dne 26. 2. 1992 v RS v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. V obravnavanem primeru je sporno, ali je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990. 9. V skladu z drugim odstavkom 1.č člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala več kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti za prvih 5 let, če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki; ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

10. Po mnenju sodišča sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja, ker za odsotnost, daljšo od enega leta, niso izpolnjeni pogoji upravičene odsotnosti v prvem pet letnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Med strankama je nesporno, da je tožnica odšla iz RS oktobra 1991, da bi se pridružila svojemu možu, ki je delal v JLA, pri prerazporeditvi njegove enote oziroma odhodu v Bosno in Hercegovino. Prav tako sta oba upravna organa pravilno ugotovila, da pogoj dejanskega življenja v RS pri tožnici ni izpolnjen, predvsem zato ker je tožnica zapustila RS že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, še zlasti pa zato ker tožnica v RS nima središča življenjskih interesov, temveč je središče njenih življenjskih interesov v Novem Sadu, kjer sedaj živi in tudi ne namerava prebivati v RS ter se ne želi vrniti v RS, temveč želi le ponovno pridobiti stanovanje JLA. Zato sta oba organa pravilno ugotovila, da njena odsotnost ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Sodišče se namreč strinja z razlogi, ki sta jih oba upravna organa navedla v svojih odločbah, zato v skladu s pooblastilom zakonodajalca v drugem odstavku 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne ponavlja razlogov, ki sta jih za sprejeto odločitev pravilno in skladno s podatki v listinah predloženih upravnih spisov navedla oba upravna organa prve in druge stopnje, pač pa se v celoti sklicuje na razloge, ki so celovito navedeni v obeh upravnih odločbah, s tem v zvezi pa še dodaja:

11. Tožnica v tožbi sicer toženi stranki očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, vendar iz tožbenih navedb, ki so povezane z navedenimi očitki, izhaja, da tožnica v zvezi z relevantnim dejanskim stanjem zgolj nasprotuje zaključkom tožene stranke, sprejetim na podlagi dejstev, ki pa jih tožnica ne prereka. Med strankama je torej sporno, ali je tožnica zapustila RS (ne) prostovoljno in iz upravičenih razlogov v smislu ZUSDDD.

12. Tožnica sicer v tožbi navaja, da je le začasno odšla iz RS in je imela namen vrniti se in živeti v RS, vendar med strankama ni sporno, da je tožnica zapustila Slovenijo že v mesecu oktobru 1991, torej pred izbrisom 26. 2. 1992. Upravno sodišče RS je večkrat zavzelo stališče1, da razlog po prvi alineji tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem se šteje, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Pogoj je izpolnjen, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa, pa tudi ko je oseba (bolj ali manj slučajno ali načrtno) zaradi različnih možnih razlogov (na primer dopust ali obisk in podobno) začasno zapustila RS pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti med drugim zaradi izbrisa ali zaradi vojnih razmer. Tožnica takšnih okoliščin ni izkazala, saj je v življenjepisu, ki ga je tožnica priložila k vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, sama navedla, da je RS zapustila oktobra 1991, da bi se pridružila možu pri odhodu JLA v Bosno in Hercegovino. Slednje je potrdila tudi na zaslišanju v prostorih Veleposlaništva RS v Beogradu dne 1.6. 2016, kjer je dodatno pojasnila, da so po zapustitvi RS njo in njenega moža družina in prijatelji obvestili, da v RS nista zaželjena in da ne moreta vstopiti v RS ter da se ni poskušala vrniti v RS zaradi groženj, podanih po zapustitvi RS, da ne bosta ostala živa, če se vrneta v RS. V tožbi tožnica dodaja, da je bila prisiljena zapustiti RS zaradi pritiskov in groženj, podanih pred zapustitvijo RS, in ker se posledično ni počutila varno, vendar pa ob tem niti ni zatrjevala nobenih dejanj poskusov vrnitve niti ni utemeljila, zakaj iz določenih objektivnih razlogov njen mož ni mogel prestopiti na stran teritorialne obrambe Republike Slovenije. Tudi sicer pa gre za tožbeno novoto v smislu s 52. člena2 Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče ugotavlja, da tožnica kljub seznanitvi z ugotovitvami v postopku z dne 28. 9. 2016 navedenih dejstev v zvezi z grožnjami pred odhodom iz RS ni niti navajala niti izkazovala v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, v tožbi pa ni pojasnila, zakaj jih ni navedla že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da sta oba upravna organa prve in druge stopnje v obravnavanem primeru pravilno, celovito in natančno povzela izjave tožnice, ki sta jih vključila v dokazno oceno v skladu z načelom materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), proste presoje dokazov (9. člen ZUP) in pravico do obrambe oziroma izjave stranke (10. člen ZUP) o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Pravilno sta tudi ugotovila, da je tožnica zapustila RS z namenom, da se pridruži svojemu možu, ki je bil zaposlen v JLA, pri prerazporeditvi njegove enote JLA v Bosno in Hercegovino in se ni niti poskusila vrniti, češ da z možem nista bila več zaželjena v RS torej ne zaradi posledic izbrisa. Navedeno pomeni, da tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako pa niso bile podane ovire za vrnitev iz zakonsko določenih razlogov, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje.

13. Sodišče dodaja, da za izpolnjevanje pogoja upravičene odsotnosti ni relevantno, koliko časa je tožnica živela v RS pred izbrisom, pač pa ali je oseba dejansko živela v RS od 23. 12. 1991 dalje.

14. Glede tožničinega nestrinjanja s stališčem drugostopenjskega organa, da bi tožničin mož lahko zapustil JLA, sodišče pojasnjuje, da je bila zapustitev JLA sicer le ponujena možnost glede na poziv Predsedstva Republike Slovenije in da je sicer res, da od tožničinega moža ni mogoče terjati, da bi to moral storiti, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD zapustitve Republike Slovenije iz razloga, ker se je nekdo odločil, da ostane v JLA, ne določa kot upravičenega razloga za odsotnost za obdobje prvih petih let. ZUSDDD v 1.č členu odreditve delodajalca tožničinega moža (to je JLA), naj njen mož zapusti RS, ne določa kot razlog upravičene odsotnosti za prvih petih let odsotnosti. Upravičen razlog za prvo petletno odsotnost bi bil, če bi posameznika poslala izven RS pravna oseba iz RS (2. alineja tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD), kar pa JLA v oktobru leta 1991 ni bila. To pomeni, da drugostopenjski organ z utemeljenimi in pravno argumentiranimi razlogi utemeljil svojo odločbo, ki temelji na podlagi veljavnih predpisov.

15. Tožbena navedba glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem, do kdaj je bila tožnica v RS zaposlena (ali do 31. 8. 1991 ali do 30.9. 1991) se po povedanem izkaže kot nerelevantna. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je tožnica RS zapustila oktobra 1991, zato po oceni sodišča torej ni relevantno, ali je bila tožnica zaposlena do 31. 8. 1991 ali do 30. 9. 1991. 16. Kar pa zadeva tožbeni očitek, da je tožena stranka nepravilno ugotovila, da je bil mož tožnice pripadnik JLA Bosne in Hercegovine, sodišče meni, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti v skladu s 223. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je namreč tožena stranka ugotovila, da je tožničin mož zapustil RS zaradi službene prerazporeditve njegove enote JLA v Bosno in Hercegovino. Torej ne gre za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, temveč za očitno pisno pomoto, ki jo lahko organ sam odpravi.

17. Navedbe tožnice, da je pogoj dejanskega življenja v nasprotju z mednarodnimi konvencijami kot tudi s sklepom Ustavnega sodišča ter sklepom sodišča v Strasbourgu, so po oceni pavšalne in nekonkretiziane, saj se vsebinsko ni kakorkoli opredelila do vprašanja, s katero določbo katerega konkretnega mednarodnega instrumenta oziroma katero konkretno odločitev sodišča je navedena ureditev v nasprotju. Vrhovno sodišče pa je v primerljivih zadevah že večkrat zavzelo stališče: „Ustavno sodišče se je o ustavnopravnih vprašanjih v zvezi z ureditvijo 1.č člena ZUSDDD že opredelilo v odločbah št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, št. U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 in št. U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015. V odločbi št. U-II-1/10 je med drugim zapisalo (35. točka obrazložitve), da zakonske rešitve, ki se nanašajo na pogoj dejanskega življenja v ZUSDDD po presoji Ustavnega sodišča na ustavnoskladen način odpravljajo protiustavnost, ugotovljeno v odločbi št. U-I-246/02. Zapisalo je, da določbe niso nejasne in vsebinsko ohlapne, vsaj ne bolj, kot je to pri podobnih zakonskih določbah, ki sicer urejajo pridobitev dovoljenja za prebivanje ali za sprejem v državljanstvo. V odločbi z dne 8. 1. 2015 je dodalo še, da tudi iz sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012 izhaja, da ravnanje dveh pritožnikov, ki nista na noben način izrazila želje prebivati v Republiki Sloveniji (tj. nista uporabila pravnih sredstev, da bi uredila svoj status prebivanja), kaže na to, da za to nista imela dovolj interesa in da ne moreta biti razbremenjena obveznosti, da bi vsaj formalno zaprosila za dovoljenje za prebivanje. Vrhovno sodišče v takih primerih uporablja stališče, da revident ob kritiki zakonske ureditve le splošno navaja, da gre za neustavnost, s čimer sodišču onemogoča, da bi njegovo zadevo lahko ovrednotilo kot pomembno za rešitev (novih) ustavnopravnih vprašanj, povezanih z ustavnostjo navedene zakonske ureditve.“3

18. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji senata in glavne obravnave ni izvedlo, saj tožnica izvedbe glavne obravnave niti ni zahtevala in razen vpogleda v potrdilo o višini osebnega dohodka, ki se nahaja v upravnem spisu, ni predlagala izvedbe dokazov, temveč se je sklicevala na splošno znana dejstva, katera pa v skladu s petim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni treba dokazovati. Ker tožnica dokaznih predlogov v zvezi z relevantnimi dejstvi ni podala, čeprav je v skladu s 212. členom ZPP dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, sodišče ni dolžno izvajati dokazov in posledično ni dolžno izvesti glavne obravnave, zato je odločilo na nejavni seji senata.

19. Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, ker tudi samo ni ugotovilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti.

1 Glej I U 1930/2012 z dne 19. 6. 2013, I U 1555/2013 z dne 18. 2. 2015 in I U 229/2016 z dne 4. 9. 2018. 2 52. člen ZUS-1 določa, da se lahko upoštevajo nova dejstva in novi dokazi kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 3 Enako tudi VSRS sklep X Ips 227/2017 z dne 4. 10. 2017, VSRS Sklep X Ips 26/2015 z dne 5. 7. 2017 in VSRV Sklep X Ips 72/2015 z dne 5. 7. 2017.