Jedro

Pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo premalo izplačanega zneska odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je treba upoštevati tudi delovno dobo, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke (družbi, ki je bila pripojena k toženi stranki), četudi je do statusne spremembe (pripojitve) prišlo v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača razliko odpravnine v znesku 2.747,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2009 dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku na račun pooblaščenca povrne stroške postopka v znesku 393,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za svoje stališče, da je tožnik (pravilno tožena stranka) pravni prednik (pravilno pravni naslednik) nekdanjih podjetij oziroma družb G.V., TOZD T.V.O. n.sol.o., G.V., T.V.O. p.o. in G.V., T.V.O. d.o.o.. Izpodbijana sodba naj bi bila v nasprotju sama s seboj, saj sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve navaja, da ni nobenega pravnega dvoma o pravnem nasledstvu med družbami Industrijsko podjetje V. in G.V. ter G.V., T.V.O. p.o., čeprav iz 1. točke izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da bi bil tožnik zaposlen pri prvih dveh zgoraj navedenih subjektih. Tožnik je namreč trdil, da je bil zaposlen pri G.V., TOZD T.V.O. n.sol.o. in G.V., T.V.O. p.o., sodišče prve stopnje pa je sprejemalo zaključke o pravnem nasledstvu drugih subjektov. Sodišče prve stopnje sploh nima več občutka o tem, kakšni dokazi so primerni za ugotavljanje delovnopravnega nasledstva. To bi se moralo dokazovati z izpiski sodnega registra, iz katerih bi izhajala določena statusna sprememba. Sodišče prve stopnje pa šteje, da zadoščajo podatki iz delovne knjižice, izpovedba tožnika in priče S.S.. Takšni dokazi zagotovo ne morejo biti ustrezni, sicer pa se zadnja dva nanašata na razmerje med G.V. d.o.o. in toženo stranko, domnevno pravno nasledstvo glede ostalih pravnih prednikov pa sploh ni pojasnjeno. V okviru dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da med toženo stranko in družbo G.V. – v stečaju, ni bila sklenjena nobena pogodba ali kakršenkoli drug sporazum, na podlagi katerega bi delavci v celoti ali deloma prišli k toženi stranki. Z dnem začetka stečajnega postopka nad družbo G.V. – v stečaju, to je 6. 2. 1991, je vsem delavcem (okrog 600 zaposlenih) prenehalo delovno razmerje, na podlagi novih pogodb o zaposlitvi pa se je pri toženi stranki kasneje zaposlilo okrog 250 delavcev. Iz izpovedbe nekdanjega direktorja S.S. izhaja, da ni šlo za prenos gospodarske enote, saj med družbo G.V. in toženo stranko ni bil sklenjen noben sporazum, niti ni bila v zvezi s tem izdana nobena odredba, na podlagi katere bi se del delavcev družbe G.V. zaposlil pri toženi stranki. Izpodbijana sodba je v celoti ignorirala navedbe tožene stranke o tem, da se je tožnik odpovedal uveljavljanju morebitnega presežka odpravnine s tem, da je sklenil dogovor o poravnavi obveznosti z dne 21. 1. 2009 . Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredeli do ugovora, da je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi po višini. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje kršilo z ustavo zajamčene pravice in svoboščine tožene stranke iz 2. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 23/2003, 69/2004 in 68/2006). Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, se obveznost sodišča do opredelitve nanašajo tudi na pravna vprašanja, zato bi sodišče že tekom postopka moralo nakazati, katero pravno podlago bo uporabilo, nedvomno pa bi to moralo storiti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo. Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS pomeni sprejem odločitve, ki je tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za arbitrarno. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po tej točki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi nima takšnih pomanjkljivosti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tožena stranka torej ta pritožbeni razlog neutemeljeno uveljavlja, pri čemer isto vprašanje pravnega nasledstva med toženo stranko in prejšnjimi delodajalci tožnika (o katerem naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo razlogov, kar pa ne drži) uveljavlja tudi kot pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (z neobrazloženo oz. nepravilno sodbo). Sprejeta odločitev nikakor ni arbitrarna oz. očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, kot zmotno meni pritožba.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo pravilno odločitev. Ker je svojo odločitev, kot je že navedeno, ustrezno obrazložilo, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče, v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovarja na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi stališča, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja plačilo razlike v odpravnini ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 11. 2008, na podlagi katere je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala dne 21. 1. 2009, potrebno upoštevati tudi delovno dobo, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke, to je v G.V., TOZD T.V.O. n.sol.o. in G.V., T.V.O. p.o.. Tožena stranka je namreč tožniku izplačala le odpravnino v znesku 6.515,31 EUR (namesto zneska 9.262,40 EUR) ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 21. 1. 2009. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo še razliko v višini 2.747,09 EUR. Pritožbeno sodišče z odločitvijo in utemeljitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo izvedeni dokazi, so naslednje: - tožnik je bil zaposlen v G.V., TOZD T.V.O. n.sol.o. od 1. 1. 1979 do 30. 6. 1988, od 1. 7. 1988 do 6. 2. 1991 pa pri G.V., T.V.O. p.o. (kasneje d.o.o.); - 6. 2. 1991, mu je delovno razmerje pri G.V. prenehalo zaradi uvedbe stečaja nad to družbo; - od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje; - dne 7. 5. 1991 se je zaposlil pri toženi stranki (tedaj M. d.o.o.) in bil pri njej zaposlen do 21. 1. 2009, ko mu je pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga prenehala.

Tožena stranka je tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačala odpravnino le ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 21. 1. 2009, medtem ko mu delovne dobe, dosežene pri prejšnjih delodajalcih, ni upoštevala. Štela je, da tega ni dolžna storiti, ker je bila pripojitev podjetja G.V. k toženi stranki izvedena dne 21. 10. 1991, ko je bila pripojitev vpisana v sodni register, na dan prenosa pa tožnik ni bil zaposlen pri G.V., ker se je že prej, 7. 5. 1991, zaposlil pri toženi stranki.

Iz podatkov v spisu izhaja tako pravno nasledstvo med G.V. d.o.o. ter toženo stranko (pripojitev družbe v stečajnem postopku), pa tudi pravno nasledstvo med G.V., TOZD T.V.O. n.sol.o., pri kateri se je tožnik zaposlil 1. 1. 1979 in delovno organizacijo G.V., T.V.O. p.o., ki je nastala s preoblikovanjem TOZD T.V.O. n.sol.o. v enovito delovno organizacijo. Nadalje je iz zgodovinskih izpiskov iz sodnega registra z dne 7. 7. 2010 (prilogi A/4 in A/5) razvidno, da je bila delovna organizacija G.V. p.o. dne 1. 10. 1990 izbrisana iz sodnega registra, zaradi ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo G.V., T.V.O. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra dne 21. 10. 1991 zaradi pripojitve k podjetju M. d.o.o.. Nasledstvo je nedvomno razvidno tudi iz podatkov v tožnikovi delovni knjižici, čeprav pritožba meni drugače, pa tudi iz tožnikove izpovedi, iz katere izhaja, da se je v V. zaposlil v letu 1979 in je bil zaposlen pri V. vse do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v letu 2009. Iz tožnikove delovne knjižice je za čas od 1. 1. 1979 razvidna zaposlitev tožnika pri G.V., TOZD T.V.O., ki je trajala do 30. 6. 1988 – datum prenehanja zaposlitve in vpis trajanja zaposlitve v podjetju in skupnega trajanja vseh zaposlitev je tedaj vpisalo podjetje G.V. n.sol.o., kar prav tako kaže na pravno nasledstvo med navedenima pravnima subjektoma (čeprav se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugotavljalo, kakšna statusna sprememba je bila tedaj izvedena, ker to dejstvo očitno sploh ni bilo sporno). Brez prekinitve se je tožnik nato 1. 7. 1988 zaposlil pri podjetju G.V. T.V.O. p.o., ki se je (po uveljavitvi tedaj veljavnega Zakona o podjetjih – ZP /Ur. l. SFRJ, št. 77/1988/) preoblikovala v d.o.o. (kot izhaja iz štampiljke v delovni knjižici), nad katero je bil v letu 1991 uveden stečajni postopek, zaradi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje 6. 2. 1991. Tožnik je bil nato krajše obdobje prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje RS (od 7. 2. 1991 dalje), 7. 5. 1991 pa se je, kot prav tako izhaja iz vpisa v delovni knjižici, zaposlil pri toženi stranki (tedaj M. d.o.o.), ki se je 9. 11. 1994 preoblikovala v delniško družbo, pred tem, dne 21. 10. 1991 pa je bilo k njej pripojeno podjetje G.V., T.V.O. d.o.o.).

Nobenega dvoma torej ni o tem, da je tožena stranka pravna naslednica družbe G.V. d.o.o. zaradi pripojitve te družbe. Po določbah tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/88 in nasl. - ZP) je podjetje prenehalo med drugim tudi s pripojitvijo drugemu podjetju (4. točka 1. odstavka 188. člena ZP), ob taki statusni spremembi pa je, ne glede na to, da je bila izvedena v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku, podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, postalo njegov pravni naslednik. To izhaja določbe 14. člena ZP, ki določa, da je podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, odgovorno za obveznosti podjetja, ki je s tem prenehalo.

Stališče tožene stranke, da bi se pravno nasledstvo med G.V. in toženo stranko lahko upoštevalo le, če bi bil tožnik v času pripojitve tega podjetja k toženi stranki (s pripojitvijo v letu 1991 se je zaključil stečajni postopek nad G.V. d.o.o.) zaposlen pri G.V., je zmotno, saj iz 3. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, ZDR) to ne izhaja. Iz te določbe pa tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalcih. 3. odstavek 109. člena ZDR določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so prejšnji delodajalci tožnika pravni predniki tožene stranke. Tožniku je pri prejšnjem delodajalcu G.V. d.o.o. sicer res prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, vendar podjetje samo ni prenehalo zaradi stečaja, ampak zaradi pripojitve k toženi stranki, ki je zato njegov pravni naslednik. Po zakonski ureditvi, ki je veljala v letu 1991, to je po Zakonu o prisilni poravnavi in stečaju (Ur. l. SFRJ, št. 84/89 – ZPPSL), je namreč z dnem uvedbe stečajnega postopka delavcem že na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje, zato v podjetju v stečaju, ki je bilo pripojeno k toženi stranki, na dan pripojitve (praviloma) ni bilo delavcev (razen delavcev, ki so nadaljevali z delom v stečajnem postopku). ZPPSL je v 93. členu določal, da z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev in da sme stečajni senat, dokler traja stečajni postopek, obdržati na delu potrebno število dolžnikovih delavcev za dokončanje že začetih del ali zaradi izvedbe stečajnega postopka. 94. člen istega zakona pa je določal, da imajo delavci, ki so ostali na delu, dokler traja stečajni postopek, pravico do osebnega dohodka, katerega višino določi na predlog stečajnega upravitelja stečajni senat. V 152. členu tega zakona pa je bilo določeno, da v primeru prisilne poravnave v stečaju oz. v primeru, ko se stečajni postopek ustavi zaradi potrditve prisilne poravnave, prenehajo pravne posledice začetka stečajnega postopka, v veljavi pa ostanejo odločbe o prenehanju delovnega razmerja delavcev (1. odstavek 93. člena).

Tožnik je bil od 7. 2. 1991 dalje krajši čas sicer res prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar se je potem vrnil na isto delovno mesto ravno zaradi tega, da bi se v okviru aktivne politike zaposlovanja nadaljnja zaposlitev delavcev financirala iz javnih sredstev. Zaradi navedenega je tožnikovo zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR in šteti, da tožnik zaposlitve ni spremenil. Vmesna prijava delavcev na Zavodu RS za zaposlovanje je bila potrebna zaradi zagotovitve financiranja njihove zaposlitve pri toženi stranki potem, ko jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. Čeprav se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s 7. 5. 1991, torej pred pripojitvijo G.V. d.o.o. – v stečaju k toženi stranki, je tožnikovo zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR in šteti, kot da zaposlitve ni spremenil. Upoštevati je potrebno, da 3. odstavek 109. člena ne vsebuje nobenih omejitev oz. pogojev, da mora biti zaposlitev pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih neprekinjena, niti ni mogoče upoštevati določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) za nazaj za obdobje, ko ZDR sploh še ni veljal in ko so se prehodi delavcev (neodvisno od njihove volje) izvajali po tedaj veljavnih predpisih (v letu 1991 po ZDR/90 oz. ZTPDR). V obravnavani zadevi je dokazano pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do razlike v odpravnini ob upoštevanju celotne delovne dobe tožnika pri pravnih prednikih tožene stranke od 23. 8. 1971 (s prekinitvami, ki so razvidne iz delovne knjižice) dalje.

V tej zadevi je torej dokazano pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, pri čemer sploh ni bilo potrebno, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi s pravnim nasledstvom industrijskega podjetja V. in G.V., pri katerih tožnik sploh ni bil zaposlen. Vendar zgolj zaradi tega izpodbijana sodba ni nepravilna. Bistveno je, da so pravni predniki tožene stranke vsi delodajalci, pri katerih je bil tožnik zaposlen od 1. 1. 1979, nič pa ni narobe, če je sodišče prve stopnje navedlo tudi pravne prednike tožnikovega prvega delodajalca v sistemu V..

Uveljavljena sodna praksa je, da se za obdobje pred uveljavitvijo ZDR upošteva kontinuiteta delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi ni pravnega nasledstva, gre pa za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu (neodvisno od njihove volje), institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavce drug od drugega (čeprav med njimi ni pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD). Takšno stališče je v številnih odločbah zavzelo Vrhovno sodišče RS (npr. odločbe opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008). Sodna praksa priznava kontinuiteto delovnega razmerja celo v nekaterih primerih, ko je bil delavec zaposlen v podjetju, ki je prenehalo zaradi stečaja in nato prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, če je delavce, ki jim je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje, prevzelo drugo podjetje, ki je (v okviru stečajnega postopka) prevzelo proizvodnjo na podlagi najemnih pogodb, prevzem delavcev pa je bil subvencioniran v okviru aktivne politike zaposlovanja.

V tej zadevi pa gre za pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zato je delovnopravna kontinuiteta podana, določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) pa za obravnavani primer ni mogoče uporabiti za nazaj. Zato so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z izpovedjo S.S., iz katere izhaja, da med toženko in družbo G.V. d.o.o. v stečaju ni bila sklenjena nobena pogodba ali sporazum o prehodu delavcev k toženki (tak sporazum o prehodu delavcev tudi ni bil možen, če je vsem delavcem že prej delovno razmerje prenehalo in so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje).

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da se je tožnik z dogovorom z dne 21. 1. 2009 odpovedal uveljavljanju morebitnega presežka odpravnine. Izjava, da se pogodbeni stranki izrecno odpovedujeta vsem nadaljnjim zahtevkom v zvezi s pogodbo o zaposlitvi ali njenim prenehanjem, ne pomeni odpovedi pravice do odpravnine. Celo več, v drugem odstavku 4. člena dogovora o poravnavi obveznosti o prenehanju delovnega razmerja (priloga B/2) je bilo izrecno določeno, da stranki soglašata, da bodo ob izpolnitvi delodajalčevih obveznosti iz 2. člena (ta se nanaša na plačilo odpravnine) urejene in poravnane vse medsebojne pravice in obveznosti, razen še neizplačane plače za delo do prenehanja delovnega razmerja in odpravnine. Seveda stranki verjetno nista želeli povedati tako, kot je zapisano, to je, da ni soglasja o tem, da je z realizacijo dogovora poravnana tudi odpravnina. Vendar pa navedeno niti ni bistveno, bistveno je, da je uveljavljena sodna praksa, da je pravica do odpravnine neodtujljiva delavčeva pravica, določena z zakonom, ki se ji delavec ne more odpovedati. Celo v primeru, če bi tožnik v resnici podal izrecno izjavo, da se odpoveduje pravici do višje odpravnine (česar pa ni storil), sodišče takšne izjave ne bi smelo upoštevati in bi moralo ugoditi tožnikovemu zahtevku za plačilo razlike do z zakonom določene odpravnine.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Tožnik je zahtevek postavil na podlagi izhodišča, da je povprečje njegovih zadnjih treh plač pri toženi stranki znašalo 958,18 EUR, kar naj bi izhajalo iz potrdila o višini plače z dne 23. 1. 2009. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 7. 11. 2008, kar pomeni, da je potrebno upoštevati podatke o tožnikovi povprečni plači v obdobju od avgusta do oktobra 2008. Povprečna plača v navedenih treh mesecih je znašala 967,49 EUR, kar je celo več, kot pa je tožnik upošteval pri izračunu vtoževane razlike. Tožena stranka je ugovarjala, da povprečje v zadnjih treh mesecih znaša 315,17 EUR (v resnici toliko znaša ena tretjina povprečja plač, izplačanih za oktober, november in december 2008). Vendar pa se kot že rečeno, kot osnova za izračun odpravnine upošteva povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in ker je ta osnova višja od tiste, na podlagi katere je tožnik izračunal pripadajočo razliko, je ugovor tožene stranke, da bi pri izračunu morali upoštevati še nižjo osnovo, povsem neutemeljen. Sicer pa bi bil tožnikov zahtevek lahko višji od vtoževanega tudi v primeru, če bi izhajal iz podatka o povprečni plači, kakršen izhaja iz dogovora o poravnavi obveznosti o prenehanju delovnega razmerja. Glede na to, da je tožena stranka na podlagi tega dogovora tožniku izplačala 17/3 povprečnih mesečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih, kar je znašalo 6.515,31 EUR, se pokaže, da ena tretjina povprečne mesečne plače po izračunu tožene stranke, narejenem ob prenehanju delovnega razmerja tožnika, znaša 383,25 EUR. Tožnikov zahtevek pa je takšen, da kot eno tretjino povprečne plače upošteva znesek 319,39 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.