Jedro

Po določilu prvega odstavka 1093. člena ZOR za poravnavo veljajo splošne določbe zakona o dvostranskih pogodbah, razen če je določeno kaj drugega. Torej veljajo tudi določila o predmetu pogodbe in njegovi določenosti ali določljivosti (46. in 50. člen ZOR). Ni potrebno, da je predmet pogodbe precizno določen, zadostuje, da je ugotovljiv, se pravi, da je določena vrsta, kvaliteta in kvantiteta, ki se da spoznati glede na okoliščine, v katerih je bila sklenjena pogodba. V danem primeru je sporen le način preračunavanja tuje valute v slovenski tolar, tega pa je mogoče ugotoviti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji 14.12.1995 sprejelo pravno mnenje, po katerem gre upniku pravica, da v primeru, če med strankama pri denarni obveznosti z valutno klavzulo ni govora o uporabi določenega tečaja tuje valute in je v izpolnitvenem kraju več pooblaščenih bank z različnimi tečaji tujih valut, sam izbere menjalniški tečaj v kraju plačila in ob času plačila terjatve, in to prodajni tečaj (Pravna mnenja VSS 2/95, str.9).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi razsodilo, da ni dopustna izvršba zoper dolžnika po toženčevem izvršilnem predlogu zaradi izterjave tolarske protivrednosti 17.468 nemških mark, dovoljena s sklepom o izvršbi Temeljnega sodišča v Celju, enote v ..., opr. št. I 2494/92 z dne 29.1.1993. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov in odločilo, da mora tožnik povrniti tožencu 28.770,00 tolarjev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa odločilo, da tožnik trpi svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano drugostopenjsko sodbo tako, da ugodi pritožbi in tožbenemu zahtevku; ali pa naj reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje. Vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in pravnih stališčih in opozarja na nelogičnost pri pravni presoji višjega sodišča, ki dogovor pravdnih strank šteje za sodno poravnavo in ne za pogodbo, hkrati pa svojo sodbo obrazlaga z načelom enake vrednosti dajatev po 15. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št.29/78 do 57/89), ki glede na določilo 1094. člena ZOR za sodno poravnavo ne more veljati. Tožeča stranka nemreč meni, da v danem primeru ne gre za sodno poravnavo, ker v nepravdnem postopku ni bilo spora ali dvoma glede kakšnega pravnega razmerja, zaradi česar je treba upoštevati določilo drugega odstavka 1093. člena ZOR in določila o prodajni pogodbi. Za to pa so relevantne pritožbene trditve o dejanski vrednosti odstopljenega poslovnega prostora. Po mnenju revidentke pritožbeno sodišče napačno razlaga tudi določilo 100. člena ZOR, ki naj ne bi veljalo le za formularne pogodbe, temveč tudi za razmerje med pravdnima strankama. Pojasnjuje, da je tožena stranka narekovala besedilo na naroku dne 24.4.1992 sklenjenega dogovora in meni, da je treba nejasnost o načinu obračunavanja tečaja nemške valute razlagati v njeno korist. Graja tudi ugotovitev sodišča, da pravdni stranki nista imeli v mislih srednjega tečaja Banke Slovenije in zatrjuje, da je imel tožnik v mislih le srednji tečaj za DEM, ki je bil dnevno objavljen v časopisu Delo, in ne kake aritmetične sredine prodajnega in nakupnega tečaja za nemško marko. Tečaj, na podlagi katerega bi toženec kupil tujo valuto, ni bil izrecno izražen, torej ni moglo priti do soglasja volj pogodbenih strank.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je revizija samostojno izredno pravno sredstvo, zato revizijsko sodišče po določilu 386. člena ZPP preizkusi revizijo v mejah razlogov, ki so navedeni v njej in se ni mogoče kar poprek sklicevati na navedbe, ki jih je stranka podala med postopkom, vse do njegove pravnomočnosti.

Glede pravne presoje sporazuma udeležencev v nepravdnem postopku pod opr. št. N 62/91-7 z dne 24.4.1992 je pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da gre za sodno poravnavo. Tako je določeno v 321. in 322. členu ZPP, ki se uporablja v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS št. 30/86 in RS št. 55/92), in je izvršilni naslov, kar navadna pogodba ni. V materialnopravnem pogledu pa je šlo za posebno pogodbo, ki sta jo sklenili stranki z medsebojnim popuščanjem po določilu 1089. člena ZOR, ker je kljub temu, da med njima ni bilo spora, vendarle bilo negotovo, kako bo sodišče razdelilo njune poslovne prostore. Kavza za sklenitev poravnave torej ni bila v temeljnem poslu, marveč v ureditvi medsebojnega razmerja, v odpravi negotovosti.

Čeprav je šlo za (sodno) poravnavo, zanjo načeloma veljajo pravila, ki veljajo za pogodbe. Po določilu prvega odstavka 1093. člena ZOR za poravnavo veljajo splošne določbe zakona o dvostranskih pogodbah, razen če je določeno kaj drugega. Torej veljajo tudi določila o predmetu pogodbe in njegovi določenosti ali določljivosti (46. in 50. člen ZOR). Ni potrebno, da je predmet pogodbe precizno določen, zadostuje, da je ugotovljiv, se pravi, da je določena vrsta, kvaliteta in kvantiteta, ki se da spoznati glede na okoliščine, v katerih je bila sklenjena pogodba. V danem primeru je sporen le način preračunavanja tuje valute v slovenski tolar, tega pa je mogoče ugotoviti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji 14.12.1995 sprejelo pravno mnenje, po katerem gre upniku pravica, da v primeru, če med strankama pri denarni obveznosti z valutno klavzulo ni govora o uporabi določenega tečaja tuje valute in je v izpolnitvenem kraju več pooblaščenih bank z različnimi tečaji tujih valut, sam izbere menjalniški tečaj v kraju plačila in ob času plačila terjatve, in to prodajni tečaj (Pravna mnenja VSS 2/95, str.9). V danem primeru sta sodišči ugotovili, da je v poravnavi določen tečaj LB in je toženec - upnik med poravnalnimi dogovori popustil pri zahtevi za izračun po prodajnem tečaju na srednji tečaj, ki ga je mogoče izračunati tako, kot je navedeno v sklepu o izvršbi.

Revidentova izvajanja o tem, da bi bilo treba pri razlagi uporabiti določilo 100. člena ZOR so zmotna, ker v danem primeru ne gre za poseben način sklepanja poravnave. Ne gre za formularno pogodbo ali za pogodbo, ki bi jo tožena stranka sama vnaprej pripravila, temveč je imela tožeča stranka možnost sodelovanja, saj sama navaja, da se je besedilo zapisovalo šele na naroku dne 24.4.1992. Pa tudi sicer ob izrecno izraženem zapisu, da gre za devizni tečaj pri LB, interpretacija ne bi bila drugačna. Sama cena m2 poslovnega prostora je jasno določena in ni potrebe po ugotavljanju dejanske vrednosti poslovnega prostora (kot predlaga tožnik). Ugotavljanje te vrednosti ne pride v poštev v nobenem primeru, niti ob zmotno zatrjevanem dejstvu, da ne gre za poravnavo, marveč za simuliran posel po drugem odstavku 1093. člena ZOR. Tudi če bi upoštevali določila o prodaji, v danem primeru ne bi mogli uporabiti določil drugega in tretjega odstavka 462. člena ZOR, ker veljata samo za gospodarsko prodajno pogodbo in ker je cena določena. Zato tudi razglabljanje o (ne)pravilnosti uporabe načela iz 15. člena ZOR za razsojo v zadevi nima pomena.

Ker torej v reviziji zatrjevani razlog ni podan in ker tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo revizijsko sodišče upošteva po uradni doložnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Hkrati je zavrnilo tožnikov predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka, ker revizija ni bila uspešna (154. člen ZPP).