Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je podrobno izvedlo dokaze o načinu izvajanja kontrole izdelkov pri toženki, je ugotovilo, da ni bilo mogoče, da bi tožnik lahko sam pokril vsa dela in naloge preveritve kakovosti s stoodstotnim nadzorom izdelkov in proizvodnega procesa, da na posameznih oddelkih proizvodnega procesa glede na način dela ni bilo stoodstotnega nadzora izdelkov, da toženka ni imela notranjih aktov, ki bi regulirali obseg kontroliranih proizvodov in kvaliteto, da tožnik ni imel odredbe, da pregleda čisto vsak izdelek, ter da je delovni proces pri toženki potekal tudi na način, da je tožnik pregledal prvi kos in naključne kose, nato pa so delavke na končni montaži neustrezne kose izločile, tožnik pa jih je pregledal upoštevajoč določene kriterije.

Če zahteva sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi le delodajalec, delavec pa vztraja pri reintegraciji in ne postavi tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila za primer odločitve po 118. členu ZDR-1, sodišče nima podlage za to, da bi samo, po uradni dolžnosti prisodilo delavcu to denarno povračilo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi in tožba v tem delu zavrže. II. V ostalem se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2021 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo za polovični delovni čas (20 ur tedensko) z dnem 4. 10. 2021, za preostalih 20 ur tedensko pa z dnem 1. 2. 2022 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje od 10. 4. 2021 do vključno 3. 10. 2021 in mu za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas, od 4. 10. 2021 do vključno 31. 1. 2022 pa mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 20 ur tedensko (III. točka izreka). V presežku (reintegracija) je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 2.301,22 EUR stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo, razen v zavrnilnem delu, se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba nasprotuje 14., 22., 23. in 25. členu Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Izrek sodbe je nerazumljiv, neizvršljiv, presega tožbeni zahtevek in nasprotuje sodni praksi (VSRS VIII Ips 163/2018). Zaradi tega je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), 22. in 23. člena URS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/1994). Sodišče je samovoljno poseglo v datum odpovedi, ki ga je popravilo kot pisno pomoto. Ni odločilo o denarnem povračilu, čeprav bi moralo. V obsežnih pritožbenih navedbah toženka nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju o kršitvah, ki so predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da jih je dokazala, zato bi sodišče moralo celoten tožbeni zahtevek zavrniti. Že očitek o neprofesionalni komunikaciji tožnika v elektronskem sporočilu z dne 16. 3. 2021 predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki je terjala osebno opravičilo toženkinega predsednika uprave delavcem poslovnega partnerja in toženki povzročila škodo zaradi zmanjšanja posla oziroma realizacije. V dopolnitvi pritožbe dodatno izpodbija razloge odločitve sodišča prve stopnje.

3. Zoper II. do V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z odločitvijo o sodni razvezi. Navaja, da je bil ta toženkin predlog skop in neizrazen ter da okoliščine za sodno razvezo po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) niso podane. Sodišče je te okoliščine upoštevalo v nasprotju s podatki sodnega spisa. V prvi dopolnitvi pritožbe uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov, v drugi dopolnitvi pa je popravil pisno pomoto v pritožbi glede datuma izredne odpovedi.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, njenim navedbam nasprotujeta in predlagata, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da razen v delu, ki se nanaša na I. točko izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi strank. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Tožnik izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala toženka dne 26. 3. 2021 na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja so povezane s prejetimi reklamacijami, in sicer reklamacijo zložljivih miz podjetja A., reklamacijo produktov B. podjetja C., reklamacijo podjetja D. glede elementov vezi in v tej zvezi podtaknjenimi elementi vezi ter reklamacijo podjetja D. glede 40 vrat A., očitala pa mu je tudi neprimerno oziroma neprofesionalno pisno komunikacijo v elektronski pošti z dne 16. 3. 2021 z delavci toženkinega naročnika. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izredna odpoved nezakonita, ker odpovedni razlog ne obstaja.

K pritožbi toženke

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv, niti ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge. Ni arbitrarna in ne predstavlja sodbe presenečenja. O tej je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala, zaradi česar strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Tega toženka niti ne zatrjuje. Neutemeljeno je tudi toženkino pavšalno uveljavljanje več kršitev URS (14., 22., 23., 25. člen) in kršitve pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP).

9. Toženka na več mestih v pritožbi neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko dokazno oceno z zatrjevanjem, da je sodišče odločalo v korist tožnika, v nasprotju s trditveno podlago in listinami toženke, ter da ni sledilo pričam, ki so izpovedale v škodo tožniku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo trditveno podlago (obeh strank) glede vseh očitanih kršitev, razpoložljive listinske dokaze, upoštevalo in kritično ocenilo pa je tudi izpovedi tožnika, zakonitega zastopnika toženke ter prič. Če izpovedim nekaterih prič ni sledilo, še ne pomeni, da jih ni upoštevalo. Po presoji pritožbenega sodišča je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno.

10. V skladu s četrtim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) lahko delavec v sporih o prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve toženke. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega nasprotovanja spremembi tožbe, saj glede na citirano določbo njeno nasprotovanje niti ni moglo preprečiti spremembe tožbe (katero je tudi sicer sodišče prve stopnje izrecno dopustilo).

11. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo zato razveljavilo. Toženka se v pritožbi utemeljeno sklicuje na judikat VSRS VIII Ips 163/2018, v katerem je bilo sprejeto stališče, da zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kot tak pa ni v skladu s 181. členom ZPP (prim. tudi VSRS VIII Ips 40/2022 in VIII Ips 11/2023). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi toženke, odločitev v I. točki izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (354. člen v zvezi s 274. členom ZPP). Zaradi takšne odločitve pritožbenega sodišča je nebistvena nadaljnja pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s sklepom o popravi samovoljno popravilo datum izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v I. točki izreka sodbe.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je v zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnik sprenevedal o očitanih kršitvah in bil nekritičen do svojih ravnanj. Iz njegovega zagovora jasno izhaja, da je kršitve zanikal, kar je toženka nenazadnje navedla tudi v odgovoru na tožbo. Zaradi pomanjkanja podatkov ob podaji zagovora pa je razumljivo, da podrobnih opredelitev do očitanih kršitev tožnik niti ni mogel podati.

13. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku očitana neprimerna oziroma neprofesionalna pisna komunikacija z delavci toženkinega naročnika (družba D.). Tožnik se je v elektronskem sporočilu z dne 16. 3. 2021 odzval na reklamacijo vrat E., sodišče prve stopnje pa je presodilo, da ta njegov odziv ni predstavljal hujše kršitve delovnih obveznosti. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče napačno ocenilo težo očitane kršitve v zvezi z neprimerno komunikacijo in da se je pretirano oprlo na izpoved F. F. Sodišče prve stopnje je v zvezi z neprimerno komunikacijo v navedenem elektronskem sporočilu zaslišalo tudi G. G., H. H., I. I. ter predsednika uprave toženke J. J. in njihove izpovedi pri presoji kršitve upoštevalo (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri dokaznem zaključku, da tožniku ni mogoče očitati hujše kršitve v zvezi s poslanim elektronskim sporočilom, je utemeljeno pripisalo večjo težo izpovedi F. F. Ta je bil namreč edini, ki je bil kot prejemnik elektronskega sporočila na strani toženkinega naročnika predlagan za ugotovitev dejstev o (ne)primerni komunikaciji in je lahko objektivno izpovedal o dojemanju vsebine elektronskega sporočila s strani naročnika. Kot je izpovedal, v tem elektronskem sporočilu ni zaznal nobenega ogrožanja in se je čudil, ker se je toženkin predsednik uprave zaradi tega elektronskega sporočila opravičil. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnikovo elektronsko sporočilo ni predstavljalo hujše kršitve delovnih obveznosti in da bi morda lahko predstavljalo kvečjemu lažjo kršitev, ki bi terjala uporabo milejše sankcije kot pa je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. Neutemeljene so (sicer pavšalne) pritožbene navedbe, da je v posledici tožnikovega elektronskega sporočila z dne 16. 3. 2021 nastala toženki škoda oziroma da ji je upadla realizacija. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se kršitev v zvezi z navedenim elektronskim sporočilom nanaša le na neprimerno oziroma neprofesionalno komunikacijo, ne pa tudi na upad realizacije oziroma poslovanja. Obstoja odpovednega razloga zato ni mogoče utemeljevati z upadom realizacije oziroma poslovanja, saj bi to predstavljalo nedovoljeno širjenje odpovednega razloga.

15. Zmotne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačne zaključke glede tožnikove dolžnosti kontrole izdelkov. Ta dolžnost je povezana z očitki v odpovedi, ki se nanašajo na reklamacije produktov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu kontrolor in da je bila njegova naloga kontrolirati produkte. V 10. - 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče upoštevajoč listinske dokaze in izpovedi zaslišanih prepričljivo pojasnilo svoje ugotovitve glede načina in zahtev oziroma strogosti kontrole izdelkov, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je zmotno, samovoljno in brez ustrezne obrazložitve zaključilo, da sta izpovedi toženkinega predsednika uprave J. J. in člana uprave I. I. prilagojeni za potrebe te pravde. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu to storilo pravilno. Pojasnilo je, da izpovedim J. J. in I. I. o tožnikovi dolžnosti kontrole izdelkov ni sledilo, ker jima nasprotujejo skladne izpovedi prič (K. K., L. L., M. M., F. F.) in tožnika, iz katerih izhaja, da stoodstotna kontrola vsakega izdelka ni mogoča. Nadalje toženka v pritožbi napačno razlaga izpoved priče N. N. Ta je res izpovedala, da je tožnik vse kontroliral, vendar te izpovedi ni razumeti tako, da je imel dolžnost vedno izvesti stoodstotno kontrolo izdelkov, temveč predvsem, da je kontrolo izvajal skrbno. Kako se je kontrola izdelkov izvajala v družbi D., je bilo v postopku ugotovljeno zgolj za primerjavo s kontrolo toženke, in ni predstavljalo ugotovitve o izvajanju kontrole, ki naj bi veljala za toženko, kot to napačno razlaga pritožba. Tudi F. F., ki ga toženka izpostavlja v pritožbi, je izpovedal o kontroli izdelkov v D., in ne pri toženki.

16. Sodišče prve stopnje, ki je podrobno izvedlo dokaze o načinu izvajanja kontrole izdelkov pri toženki, je ugotovilo, da ni bilo mogoče, da bi tožnik lahko sam pokril vsa dela in naloge preveritve kakovosti s stoodstotnim nadzorom izdelkov in proizvodnega procesa, da na posameznih oddelkih proizvodnega procesa glede na način dela ni bilo stoodstotnega nadzora izdelkov, da toženka ni imela notranjih aktov, ki bi regulirali obseg kontroliranih proizvodov in kvaliteto, da tožnik ni imel odredbe, da pregleda čisto vsak izdelek, ter da je delovni proces pri toženki potekal tudi na način, da je tožnik pregledal prvi kos in naključne kose, nato pa so delavke na končni montaži neustrezne kose izločile, tožnik pa jih je pregledal upoštevajoč določene kriterije. Te ugotovitve niso v nasprotju s trditvami strank. Na njihovi podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni opustil svoje dolžnosti in da dela ni opravljal hudo malomarno. Pritožba se ne strinja s prvostopenjskim stališčem, da tudi stimulacija, ki jo je tožnik prejel za februar 2021, kaže na to, da dela ni opravljal malomarno, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče niti ni bilo ključnega pomena, saj očitek o hudo malomarnem opravljanju dela tožnika izključujejo že drugi izvedeni dokazi. Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno sklicevalo tudi na skladne izpovedi O. O., M. M. in P. P. o tem, da so se reklamacije pri toženki vedno dogajale, O. O. pa je še izrecno izpostavila, da tožniku očitane reklamacije niso nič posebnega ob upoštevanju vseh ostalih reklamacij v proizvodnji.

17. Toženka izpodbija prvostopenjsko presojo, ki se nanaša na očitano kršitev v zvezi z reklamacije vrat E. in elementov vezi. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati predložena elektronska sporočila v zvezi s temi reklamacijami, da so bile reklamacije ugotovljene, da po oceni toženke do njih ne bi smelo priti, da tožnik zaradi hude malomarnosti ni opravljal del in nalog kontrolorja ter da je toženki zaradi reklamacij nastala moralna in materialna škoda. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo ugotovljena dejstva v zvezi s kršitvijo, očitano glede reklamacije vezi. Utemeljeno se je sklicevalo tako na listinska dokaza o komunikaciji po elektronski pošti (prilogi A10 in B13) kot na izpovedi H. H., R. R. in F. F., ki so pojasnili način in postopek pregleda spornih kosov vezi, ter pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati nepravilnega ali neobičajnega ravnanja. Kot še izhaja iz izpovedi R. R., je tožnik glede spornih kosov vezi celo sam opozoril, da niso brezhibni, ter prosil za pregled produktov vezi.

18. V zvezi z reklamacijo vezi pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje samovoljno, nepravilno ter v nasprotju s trditveno podlago strank ugotovilo, da je tožnik 8. 3. 2021 delal do 11.45 ure, da je bil v bolniškem staležu in da je pošiljanje določene količine blaga odredil njegov sodelavec M. M. ob 14.30 uri; izpostavlja, da je v izpisu prisotnosti tožnika na delu zavedeno, da je ta dan delal od 5.55 do 13.55 ure. Pritožbena navedba ni utemeljena. Trditveno podlago glede navedenih ugotovitev sodišča je tožnik natančno podal že v tožbi, toženka je ni prerekala, tožnik pa je svoje trditve potrdil tudi v izpovedi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, na katero elektronsko sporočilo se sodišče sklicuje, saj je to konkretno navedlo, da se elektronsko sporočilo v zvezi z reklamacijo elementov vezi nahaja pod prilogo B13. Izpis prisotnosti tožnika na delu (priloga B25) v vsakem primeru potrjuje, da tožnika dne 8. 3. 2021 po 13.55 uri ni bilo na delovnem mestu, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pošiljanja blaga ob 14.30 ni mogel odrediti on, temveč M. M. Za dan 15. 3. 2021, na katerega se izredna odpoved prav tako sklicuje v zvezi z očitano kršitvijo glede reklamacije elementov vezi, iz toženkinega izpisa prisotnosti tožnika na delu izhaja, da je bil ta dan v bolniškem staležu. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik skuša odgovornost za odpremo vezi preložiti na sodelavce in da v sodbi ugotovljeni podatki o tožnikovi prisotnosti na delu nasprotujejo toženkinemu izpisu prisotnosti tožnika na delu. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo vsa relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo v zvezi z očitkom kršitve reklamacije elementov vezi in podtikanju kosov teh elementov ter pravilno zaključilo, da očitek ni utemeljen. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o napačnem zaključku sodišča v zvezi z oddajanjem poročil o delu, in pritožbene navedbe, da se toženka ne more opredeliti do listin in podatkov, ker tožnik ni oddajal poročil. Poročila o delu namreč niso bila predmet očitkov v izredni odpovedi in zato za presojo zakonitosti odpovedi niso odločilna.

19. Toženka v pritožbi zmotno zavrača zaključke sodišča prve stopnje o očitku reklamacije družbe D. glede vrat E. Neutemeljeno navaja, da je za reklamacijo odgovoren tožnik zaradi malomarnega ravnanja, da naj bi se skliceval na bolniški stalež, da sodišče ni upoštevalo trditvene podlage, da ni upoštevalo listinskih dokazov in da je zato sprejelo napačne zaključke. Sodišče prve stopnje je v točkah 18. in 19. obrazložitve izpodbijane sodbe upoštevajoč trditveno podlago strank prepričljivo pojasnilo ugotovljena odločilna dejstva glede obravnavanega očitka. Da je bil tožnik na dan 15. 3. 2021, ki je naveden pri očitku v zvezi z reklamacijo vrat E. v izredni odpovedi, v bolniškem staležu, izhaja iz same evidence toženke (priloga B25), zato se je za navedeni dan tožnik utemeljeno skliceval na svojo odsotnost. Očitana kršitev v zvezi z reklamacijo vrat E. se upoštevaje obrazložitev izredne odpovedi in trditveno podlago strank sicer nanaša na dogodke pred in tudi po 15. 3. 2021, kar je sodišče pravilno upoštevalo. Pri tem se sodišču ni bilo treba sklicevati na elektronska sporočila, ki po navedbah toženke izkazujejo sodelovanje tožnika pri odpremi vrat E., saj sodelovanje tožnika pri tem niti ni bilo sporno. Glede ugotovitve, da so vrata po odpremi že nekaj časa stala v skladišču, se je sodišče oprlo na izpoved R. R., ki je izpovedal prav to, da so bila vrata več kot eno leto pri naročniku, saj je tovrstna industrija takšna, da se naroča na zalogo in vrata stojijo v skladišču. Iz izpovedi F. F. izhaja, da so bila vrata razpakirana, brez originalnega ovoja. Da je šlo za občutljiv material, je izpovedal tožnik, ta njegova izpoved pa ni bila z ničemer ovržena. Glede na to so pritožbene navedbe o zmotnih in samovoljnih zaključkih sodišča glede skladiščenja in stanja vrat E. povsem neutemeljene. Iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je pri pregledu vrat sodelovalo več oseb in da je prišlo do spremembe kriterijev kontrole ter posledično do negotovosti pri uporabi ustreznih kriterijev. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je tožnik skušal odgovornost prevaliti na druge delavce in da ni jasen zaključek sodišča glede spremembe kriterijev kontrole. Na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje oblikovalo pravilen zaključek, da tožniku ni mogoče očitati kršitve v zvezi reklamacijo vrat E. 20. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do očitane kršitve v zvezi z reklamacijo podjetja A. glede zložljivih miz. Ugotovilo je namreč, da za kontrolo teh miz sploh ni bil zadolžen tožnik, temveč K. K. in H. H. To je dokazano tako z zapisnikom z dne 24. 2. 2021 (priloga B9), elektronskimi sporočili z dne 30. 3. 2021 (priloga A12) in izpovedmi prič (K. K., G. G. in O. O.). S temi dokazi sta bili prepričljivo ovrženi izpovedbi J. J. in I. I. o tožnikovih zadolžitvah v tej zvezi, zato so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti njunima izpovedbama, neutemeljene.

21. Prav tako utemeljeno sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbama I. I. in J. J. o očitani kršitvi, ki se nanaša na reklamacijo C. glede produktov B., saj sta prepričljivo ovrženi z izpovedjo O. O. in z elektronskim sporočilom z dne 25. 2. 2021 (priloga B11), s katerim je bil kupec pozvan, naj vrne reklamirane izdelke. Kot izhaja iz izpovedi O. O., ki je pri toženki zadolžena za reklamacije in vračila reklamiranih izdelkov, kupec kljub večkratnim pozivom reklamiranih „klap“ ni vrnil. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da je tožniku neutemeljeno očitana kršitev glede reklamacije produktov B. Tega dokaznega zaključka ne more spremeniti pritožbeno sklicevanje na listinska dokazila, saj iz njih izhaja le, da je med toženko in naročnikom potekala korespondenca v zvezi z reklamiranimi izdelki.

22. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanj toženke o škodi, ki naj bi ji nastala v posledici izpostavljenih reklamacij. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve, zato se v okviru obstoja odpovednega razloga tudi ni bilo dolžno opredeljevati do navedb in trditev toženke glede nastanka škode, ki naj bi izvirala iz teh kršitev.

23. Pritožba neutemeljeno nasprotuje odločitvi v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba v tem delu sklepčna, tožbeni zahtevek dovolj določen, sodišče prve stopnje pa ga tudi ni prekoračilo oziroma samo dopolnjevalo. Tožbeni zahtevek o trajanju delovnega razmerja pri toženki in reparacijski zahtevek sta bila resda opisna, vendar sodišče prve stopnje v skrbi za izvršljiv izrek tožniku ni prisodilo nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega, zato smiselno očitana kršitev drugega člena ZPP (odločanje sodišča v mejah postavljenega zahtevka) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni podana. Tožnik v tožbi resda ni datumsko opredelil obdobja brezposelnosti in zaposlitve pri drugem delodajalcu, vendar je sodišče prve stopnje ti obdobji utemeljeno ugotovilo upoštevajoč podatke iz uradne evidence ZZZS, ki jih pritožba ne prereka. Za čas brezposelnosti mu je pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki za polni delovni čas, za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas 20 ur tedensko od 4. 10. 2021 do 31. 1. 2022 pa mu pri toženki pripada delovno razmerje za preostalih 20 ur tedensko.

24. Sodišče prve stopnje ni dvakrat sodno razvezalo pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno navaja toženka v pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 je trajanje delovnega razmerja mogoče ugotoviti najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, kar torej predstavlja skrajni rok za priznanje delovnega razmerja v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Ker delavcu ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati (VSRS VIII Ips 98/2012 idr.), je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo tako, da je pogodbo o zaposlitvi z dnem 4. 10. 2021, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas, sodno razvezalo zgolj za 20 ur, za preostalih 20 pa jo je sodno razvezalo z dnem 1. 2. 2022, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Skladno s tem je pravilno odločilo tudi o tožnikovem reparacijskem zahtevku.

25. Če zahteva sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi le delodajalec, delavec pa vztraja pri reintegraciji in ne postavi tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila za primer odločitve po 118. členu ZDR-1, sodišče nima podlage za to, da bi samo, po uradni dolžnosti prisodilo delavcu to denarno povračilo. Kot je v tem sporu sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, bo tožnik tak denarni zahtevek lahko uveljavljal s posebno tožbo.

26. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo zgolj v delu, ki se nanaša na tožbo o ugotovitvi nezakonitosti in razveljavitvi izredne odpovedi, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnika

27. V skladu s 118. členom ZDR-1 lahko sodišče pogodbo o zaposlitvi razveže tudi, če delavec tega sam ne zahteva ali tudi, če vztraja pri reintegracijskem tožbenem zahtevku. Za presojo nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja v smislu 118. člena ZDR-1 so pomembne predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Tožnik v pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja, da sodne razveze ni možno utemeljiti s sklicevanjem na neprimernost elektronskega sporočila z dne 16. 3. 2021, saj je bilo že obrazloženo, da to niti ni predstavljalo hujše kršitve. Prav tako ne more biti razlog za sodno razvezo okoliščina, da bi morebitna sindikalna dejavnost tožnika lahko povzročila dodatne nestrpnosti. Kljub navedenemu pa preostale ugotovljene okoliščine še vedno utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, si vodstvo toženke ne predstavlja več sodelovanja s tožnikom in je vanj izgubilo zaupanje. Tožnik je po prejemu izredne odpovedi neprimerno vznemirjal zaposlene tako pri poslovnih partnerjih kot pri toženki (kar primeroma potrjuje zapis v elektronskem sporočilu delavki O. O.: „ali so te stisnili v kot“). Nadalje je sodišče upoštevalo, da je glede na izpoved J. J. sedaj na delovnem mestu, ki ga je prej zasedal tožnik, zaposlena druga delavka, medtem ko je tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas in pri njem delo opravlja zelo uspešno. Pritožbeno sodišče tako soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

28. Ker s pritožbo tožnika uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

29. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo toženke pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).