Dostop do posnetkov videonadzornega sistema in dokumentacije

Datum

26.04.2024

Številka

07121-1/2024/497

Kategorije

Pravica do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, Pravne podlage, Video in avdio nadzor

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je prejel vaše zaprosilo za mnenje glede informacij o videonadzoru.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu podatkov) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ima pravico od upravljavca dobiti potrditev, ali se v zvezi z njim obdelujejo osebni podatki, in kadar je temu tako, dostop do osebnih podatkov in določene informacije. V okviru te pravice se posameznik lahko seznani le z lastnimi osebnimi podatki, ne pa z osebnimi podatki drugih oseb.

Zahteva se vloži pri upravljavcu, za katerega posameznik meni, da obdeluje njegove osebne podatke. Zoper molk upravljavca ali zoper njegov zavrnilni odgovor je mogoča pritožba, za reševanje katere je pristojen IP. Pritožbo zaradi zavrnitve je treba vložiti v 15 dneh od prejema odgovora.

Rok hrambe posnetkov videonadzornega sistema je praviloma omejen na največ eno leto, vendar mora znotraj tega časovnega okvira rok hrambe posnetkov določiti upravljavec sam, upoštevajoč namen obdelave v konkretnem primeru ter vsa načela varstva osebnih podatkov. Daljši rok hrambe je lahko dopusten na podlagi področnih predpisov, na primer ko se posnetki predajo policiji za namen preiskave kaznivega dejanja (v tem primeru se za posnetke uporablja področna zakonodaja, ki ureja ravnanje z dokazi) ali ko bi bila hramba nujna zaradi teka določenega uradnega postopka.

Obrazložitev

IP uvodoma poudarja, da lahko podaja neobvezujoča mnenja in pojasnila, ne sme pa v okviru mnenja presojati ustreznosti posameznih obdelav osebnih podatkov z vidika skladnosti z obstoječimi predpisi.

IP splošno pojasnjuje, da je skladno s Splošno uredbo osebne podatke dovoljeno zbirati le za določene in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati na način, ki ni združljiv s temi nameni (gre za t.i. načelo omejitve namena, ki je določeno v (b) točki prvega odstavka 5. člena Splošne uredbe). Upravljavec zbirke posnetkov, ki nastaja ob izvajanju videonadzora, lahko videoposnetke pregleduje le v skladu z osnovnimi nameni njihovega zbiranja (npr. zaradi varnosti ljudi ali premoženja). V kolikor je konkretni upravljavec videonadzor uvedel za namene varovanja ljudi in premoženja, potem je dopustno, da lahko posnetke pregledujete oziroma uporabi kot dokazno gradivo v primeru, ko bi prišlo do poškodovanja ljudi ali poškodovanja ali odtujitve premoženja (uporaba za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov v zvezi s takšnim dogodkom) oziroma ob nekem deviantnem dogodku, ko bi bil videoposnetek le dodaten dokaz v prekrškovnem ali kazenskem postopku. IP sicer splošno upravljavcem svetuje, da v primeru suma kaznivega dejanja tovrstne posnetke posredujejo policiji. Za iskanje storilcev kaznivih dejanj so namreč pristojni organi pregona (policija, tožilstvo), ki identiteto osumljencev ugotavljajo v skladu z zakonskimi pooblastili.

Ob tem IP opozarja na načelo najmanjšega obsega podatkov, ki določa, da morajo biti pod pogojem, da obstaja pravna podlaga, osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Navedeno načelo pomeni, da je potrebno obdelovati samo toliko osebnih podatkov, kolikor je nujno potrebno za dosego zakonitega namena obdelave. V posnetke se lahko vpogleda torej le, kadar pride do okoliščin, ki jih opisujejo pogoji za uvedbo videonadzornega sistema.

IP splošno pojasnjuje, da Splošna uredba pravico do dostopa oziroma do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki ureja v 15. členu, ki v prvem odstavku določa, da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico od upravljavca (v konkretnem primeru izvajalca videonadzora) dobiti potrditev, ali se v zvezi z njim obdelujejo osebni podatki, in kadar je temu tako, dostop do osebnih podatkov in naslednje informacije:

a)namene obdelave;

b)vrste zadevnih osebnih podatkov;

c)uporabnike ali kategorije uporabnika, ki so jim bili ali jim bodo razkriti osebni podatki, zlasti uporabnike v tretjih državah ali mednarodnih organizacijah;

d)kadar je mogoče, predvideno obdobje hrambe osebnih podatkov ali, če to ni mogoče, merila, ki se uporabijo za določitev tega obdobja;

e)obstoj pravice, da se od upravljavca zahteva popravek ali izbris osebnih podatkov ali omejitev obdelave osebnih podatkov v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali obstoj pravice do ugovora taki obdelavi;

f)pravico do vložitve pritožbe pri nadzornem organu;

g)kadar osebni podatki niso zbrani pri posamezniku, na katerega se ti nanašajo, vse razpoložljive informacije v zvezi z njihovim virom;

h)obstoj avtomatiziranega sprejemanja odločitev, vključno z oblikovanjem profilov iz člena 22(1) in (4) Splošne uredbe (EU) o varstvu podatkov, ter vsaj v takih primerih smiselne informacije o razlogih zanj, kot tudi pomen in predvidene posledice take obdelave za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

Pravica do seznanitve z osebnimi podatki oziroma pravica do dostopa do osebnih podatkov se torej nanaša le na osebne podatke prosilca. To pomeni, da se v okviru te pravice posameznik lahko seznani le z lastnimi osebnimi podatki, ne pa z osebnimi podatki drugih oseb. V konkretnem primeru bi to bili le deli videoposnetka, ki prikazujejo otroka vaše znanke, ne pa tudi morebitne druge osebe, podobe katerih so prav tako zajete na videoposnetku. Zaradi varovanja pravic drugih oseb mora zato upravljavec, preden posamezniku posreduje zahtevani posnetek nadzornih kamer, dele posnetkov, na katerih se nahajajo tudi druge osebe, zamegliti ali na drugačen način onemogočiti identifikacijo teh oseb.

Zahteva se vloži pri upravljavcu, za katerega posameznik meni, da obdeluje njegove osebne podatke. Rok za odločitev upravljavca je en mesec od prejema zahteve. Ta rok se lahko po potrebi podaljša za največ dva dodatna meseca ob upoštevanju kompleksnosti in števila zahtev, vendar je treba posameznika o vsakem takem podaljšanju obvestiti v enem mesecu po prejemu zahteve skupaj z razlogi za zamudo. Zoper molk upravljavca ali zoper njegov zavrnilni odgovor je mogoča pritožba, za reševanje katere je pristojen IP. Pritožbo zaradi zavrnitve je treba vložiti v 15 dneh od prejema odgovora.

Za podrobnejše informacije v zvezi z navedeno pravico in kako jo uveljavljati vas napotujemo na spletno stran IP, kjer lahko najdete tudi (neobvezujoč) obrazec zahteve:

https://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/pravice-posameznika/seznanitev-z-lastnimi-osebnimi-podatki

V zvezi z rokom hrambe posnetkov videonadzora IP pojasnjuje, da deveti odstavek 76. člena ZVOP-2 določa, da se posnetki lahko ob upoštevanju načel iz 5. člena Splošne uredbe hranijo največ eno leto od trenutka nastanka posnetka. Splošna uredba v točki (c) prvega odstavka 5. člena določa načelo najmanjšega obsega podatkov ter v točki (e) prvega odstavka 5. člena določa, da so osebni podatki hranjeni v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, le toliko časa, kolikor je potrebno za namene, za katere se osebni podatki obdelujejo. Tudi prvi odstavek 43. člena ZVOP-2 določa, da je rok hrambe osebnih podatkov omejen na najkrajše možno obdobje in le, dokler je hramba potrebna za dosego namena obdelave, zaradi katerega so se osebni podatki zbirali in nadalje obdelovali. Iz navedenega izhaja, da je rok hrambe posnetkov videonadzora praviloma omejen na največ eno leto, vendar mora znotraj tega časovnega okvira rok hrambe posnetkov določiti upravljavec sam, upoštevajoč namen obdelave v konkretnem primeru ter vsa načela varstva osebnih podatkov (npr. zakonitost, omejitev namena in hrambe, najmanjši obseg podatkov). Ko posnetki iz razloga, zaradi katerega je bil uveden videonadzor, niso več potrebni, jih mora upravljavec (varno) izbrisati. Pri presoji, kdaj je namen videonadzora izpolnjen, pa je treba upoštevati tudi vsebino posnetka in pravni temelj, na podlagi katerega se videonadzor izvaja.

Daljši rok hrambe je lahko dopusten na podlagi področnih predpisov, na primer ko se posnetki predajo policiji za namen preiskave kaznivega dejanja (v tem primeru se za posnetke uporablja področna zakonodaja, ki ureja ravnanje z dokazi) ali ko bi bila hramba nujna zaradi teka določenega uradnega postopka.

Glede dostopa do sklepa o uvedbi videonadzora in mnenja sindikata v zvezi s tem IP pojasnjuje, da določbe Splošne uredbe oziroma ZVOP-2 najverjetnejše ne predstavljajo podlage za dostop posameznika do teh dokumentov, bi pa lahko zakonito pravno podlago za dostop do teh dokumentov predstavljale določbe Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/03, 61/05, 113/05, 109/05, 28/06, 117/06, 23/14, 50/14, 72/14 - skl. US, 19/15 - odl. US, 102/15, 32/16, 7/18, 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ). Ob tem IP poudarja, da je odločitev o tem, ali neka informacija predstavlja informacijo javnega značaja, stvar presoje v konkretnem postopku dostopa do informacij javnega značaja.

Lepo vas pozdravljamo.

Pripravil

Matej Sironič, Svetovalec pooblaščenca za varstvo osebnih podatkov

dr. Jelena Virant Burnik, Informacijska pooblaščenka

Matej Sironič,

Svetovalec pooblaščenca

za varstvo osebnih podatkov

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

Informacijska pooblaščenka