17. 3. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pritožbi Mateje Turk, Maribor, ki jo zastopa Odvetniška družba Kac in odvetniki, o. p., d. o. o., Maribor, na seji 17. marca 2022

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 6659/2012 z dne 13. 4. 2017, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 6659/2012 z dne 31. 5. 2016 in sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 6659/2012 z dne 8. 7. 2015 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Mariboru je pritožnico obsodilo za poskus kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 – v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, obtožbe za dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ) pa jo je oprostilo. Dejanje, za katero je pritožnica obsojena, je bil poskus ponareditve dnevnika dela vzgojne skupine dijaškega doma kot javne listine. Pritožbi sta vložila zagovornik pritožnice in državni tožilec. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zavrnilo. Zagovornik pritožnice je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Pritožnica sodbe izpodbija zaradi kršitev človekovih pravic iz 28. in 29. člena Ustave. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu naj bi bilo kršeno zato, ker naj bi sodišča preširoko razložila pojem javne listine, posledično pa naj pritožnica ne bi smela biti obsojena za poskus kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, katerega zakonski znak je javna listina. Dnevnik dela vzgojne skupine naj ne bi izpolnjeval pogojev za nastanek javne listine iz prvega odstavka 224. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) in prvega odstavka 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – v nadaljevanju ZUP), ampak naj bi šlo le za dokumentiranje dela vzgojiteljev in s tem za interni dokument dijaškega doma, ki naj bi bil namenjen organiziranju delovnega procesa. Dnevnik naj ne bi bil niti uradna evidenca, temveč le dokumentacija, v kateri nastajajo podatki, ki se šele vpisujejo v uradne evidence. Pogojev za nastanek javne listine naj dnevnik ne bi izpolnjeval tudi zato, ker naj ne bi šlo za listino, ki jo izda nosilec javnih pooblastil na predpisanem obrazcu. Poleg tega, da naj sploh ne bi šlo za javno listino, naj bi bilo kaznivo samo ponarejanje tistih uradnih listin, ki se vodijo na podlagi zakona, sodišča pa naj bi presodila, da izhaja obveznost vodenja dnevnika iz 55. člena Pravilnika o bivanju v dijaških domovih (Uradni list RS, št. 97/06 – v nadaljevanju Pravilnik), ki je podzakonski predpis. Zato naj bi bilo protislovno stališče, da se pritožnica ne bi smela sklicevati na določbe Pravilnika o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju (Uradni list RS, št. 96/99, 108/99 in 97/06) ter Pravilnika o obrazcih javnih listin v srednješolskem izobraževanju (Uradni list RS, št. 44/08), ker naj s podzakonskimi predpisi ne bi bilo dovoljeno širiti ali ožiti zakonske definicije javne listine. Tudi zato, ker naj bi iz določb navedenih pravilnikov izhajalo, da dnevnik dela vzgojne skupine ni javna listina, naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti. Glede na to, da je zoper pritožnico kljub navedenim pomanjkljivostim tekel kazenski postopek na podlagi obtožbe, da naj bi poskusila ponarediti javno listino, pa naj zoper njo tudi ne bi bil voden pošten postopek.

3.Po presoji Okrajnega sodišča v Mariboru naj bi bila listina, ki naj bi jo pritožnica poskusila ponarediti, to je dnevnik dela vzgojne skupine dijaškega doma, javna listina. Za javno listino naj bi šlo zaradi pomena dnevnika za poslovanje dijaškega doma, ki naj bi bil v sprotnem evidentiranju vzgojnega procesa, in ker naj bi bila obveznost vodenja dnevnika tudi predpisana v drugi alineji 55. člena Pravilnika, sprejetega na podlagi 86. člena Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 79/06 in nasl. – v nadaljevanju ZPSI-1). Po presoji Višjega sodišča naj bi bilo to stališče pravilno, pojem javne listine pa naj bi poleg prvega odstavka 224. člena ZPP, na katerega se je očitno sklicevala obramba, določala tudi prvi odstavek 169. člena in tretji odstavek 179. člena ZUP, ki naj bi torej predstavljala pravno podlago, na kateri je dnevnik dobil lastnost javne listine.

4.Tudi Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da naj bi bil dnevnik dela vzgojne skupine dijaškega doma javna listina tako po prvem odstavku 224. člena ZPP kot tudi po prvem odstavku 169. člena ZUP. Za nastanek javne listine po navedenih predpisih naj bi bil bistven izvor javne listine, ki naj bi bil državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila, vendar naj bi šlo za javno listino zgolj, če jo slednji izdajo v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki. Dnevnik dela vzgojne skupine naj bi vse te pogoje izpolnjeval že zato, ker naj bi ga moral dijaški dom voditi na podlagi 55. člena Pravilnika, sprejetega na podlagi 86. člena ZPSI-1, in ker naj bi dijaški dom izvajal javno službo na podlagi zakonskega (oziroma javnega) pooblastila, na podlagi katerega naj bi organi in delavci doma morali voditi tudi predpisane evidence in dokumentacijo. Uporabo določb Pravilnika o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju in Pravilnika o obrazcih javnih listin v srednješolskem izobraževanju je Vrhovno sodišče odklonilo, ker naj s podzakonskimi predpisi ne bi bilo mogoče ožiti ali širiti zakonske definicije javne listine. Ker naj bi dnevnik dela vzgojne skupine vseboval podatke, vezane na vzgojno-izobraževalni proces in na dijake, ter naj bi s tem dokazoval evidenco o delu vzgojiteljev in dijakov vzgojne skupine v določenem šolskem letu, glede na navedeno pa naj bi obstajala tudi obveznost njegove predložitve inšpektorici, ki je nadzirala poslovanje dijaškega doma, pa naj bi dnevnik izpolnjeval tudi pogoje za nastanek javne listine po 179. členu ZUP, ki predpisuje, da je javna listina potrdilo ali druga listina o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, pod pogoji, da je v skladu s podatki uradne evidence.

5.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-531/17 z dne 24. 5. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) o tem obvestilo Vrhovno sodišče.

B.

6.Ustava v prvem odstavku 28. člena določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15, in OdlUS XXI, 13) zavzelo stališče, da je s tem določeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu in da je ta ustavna določba najprej usmerjena k zakonodajalcu, ki mora pri opredeljevanju kaznivega dejanja v zakonu povsem jasno razmejiti med ravnanji, ki so kazniva, in tistimi, ki v polje kaznivosti ne spadajo. Posebna jamstva, ki izhajajo iz omenjenega načela, pa morajo spoštovati tudi sodišča, ko sodijo v konkretnih kazenskih postopkih, zato kot človekova pravica načelo zakonitosti v kazenskem pravu predstavlja jamstvo posamezniku, da ne bo obsojen za nekaj, kar ni kaznivo. Iz navedenega jamstva izhaja tudi zahteva, da mora sodišče v opisu dejanja konkretizirano navesti vse znake kaznivega dejanja. Če bi v opisu kaznivega dejanja umanjkal zgolj eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja, bi to namreč pomenilo obsodbo za nekaj, kar ni kaznivo dejanje. Enak položaj, kot če bi bil opis kaznivega dejanja pomanjkljiv, pa nastane tudi, če bi sodišče posamezni zakonski znak kaznivega dejanja razložilo preohlapno in na ta način s svojo razlago zakonskega znaka kaznivega dejanja sámo določilo, da je kaznivo dejanje tudi ravnanje, ki ga zakonodajalec ni zajel v polje kaznivosti. Tudi takšno odločanje bi bilo v neskladju z omenjeno človekovo pravico.

7.Kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 stori, kdor ponaredi javno listino, oporoko, javno ali uradno knjigo ali kakšno drugo knjigo, ki se mora voditi na podlagi zakona, spremeni tako pravo listino ali kdor tako ponarejeno ali spremenjeno listino hrani zaradi uporabe ali jo uporabi kot pravo. Glede na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 16) je pomembno, ali je predmet ponarejanja javna listina, saj storilec, ki bi ponaredil zasebno listino, ne bi izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in bi predstavljala njegova obsodba za to kaznivo dejanje kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz prvega odstavka 28. člena Ustave.

8.Peti odstavek 99. člena KZ-1 določa pomen izraza listina, ki je vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. Pomena izraza javna listina pa KZ-1 ne določa, temveč gre pri tem zakonskem znaku iz tretjega odstavka 251. člena KZ-1 za blanketno normo.[1] Slednje so pravna pravila, ki za razumevanje opisa inkriminiranega ravnanja napotujejo na kakšno drugo pravilo, ki je največkrat v kakšnem predpisu, ki ni kazenski zakon. V primeru blanketne norme so sicer vsi znaki kaznivega dejanja vsebovani v normi zakona, ki je inkriminiral posamezno ravnanje, vendar v takšnem primeru vsebina kakšnega izmed znakov ni zadostno razumljiva sama po sebi. Šele napotitev na drug predpis (ali celo na nepravno pravilo) je tako razlagalno pravilo, ki naslovljencu in uporabniku kazenskega zakona omogoča razumevanje znaka kaznivega dejanja. Pri tem mora predpis, na katerega napotuje blanketna norma, ostati v okviru napotitve, razlagati pa ga je treba utesnjujoče, da bi bila razlaga skladna z načeli kazenskega prava. V nasprotnem primeru, če bi drug predpis razširil polje kaznivosti, ki ga je prvotno začrtal kazenski zakon, bi šlo za v kazenskem pravu nedopustno razširjajočo razlago.[2]

9.Normativna delitev listin na javne in zasebne je koncipirana tako, da predpisi definirajo javne listine, listine, ki niso javne, pa so zasebne. Pogoje za nastanek javne listine sicer določata prvi odstavek 224. člena ZPP in prvi odstavek 169. člena ZUP. Skupno jima je, da mora listina kumulativno izpolnjevati pogoje: 1. da jo izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila, 2. da je izdana v mejah pristojnosti organa oziroma v mejah javnega pooblastila, 3. da organ ali nosilec javnega pooblastila v njej nekaj potrjuje ali določa in 4. da je izdana v predpisani obliki. V literaturi se tu navedeni pogoji za nastanek javne listine delijo na materialne in formalne. Pogoj, da je listina izdana v mejah pristojnosti organa oziroma mejah javnega pooblastila, je materialni pogoj za nastanek javne listine, ostali navedeni pogoji pa so formalni.[3] Pravna podlaga za nastanek javne listine je lahko tudi tretji odstavek 179. člena ZUP, po katerem morajo biti potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence, taka potrdila oziroma druge listine pa so javne listine.

10.Pritožnica stališča, da zakonski znak javne listine iz tretjega odstavka 251. člena KZ-1 napotuje na uporabo navedenih določb, ne izpodbija. Zato je sporno le, ali predstavlja stališče sodišča, da je dnevnik dela vzgojne skupine dijaškega doma javna listina, preširoko razlago navedenih zakonskih okvirjev, ki določajo pogoje za njen nastanek.

11.Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-233/15 z dne 19. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 63/17, in OdlUS XXII, 30) zavzelo stališče, da je materialni pogoj za nastanek javne listine izpolnjen, če je listina izdana v mejah pristojnosti organa oziroma v mejah javnega pooblastila. Po 121. členu Ustave lahko z zakonom ali na njegovi podlagi pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave. Glede na 8. do 13. člen Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZDU-1) so te upravne naloge izvršilne naloge, inšpekcijski nadzor, spremljanje stanja, razvojne naloge ter zagotavljanje javnih služb. Umestitev zagotavljanja javnih služb med upravne naloge še ne pomeni, da se z izvajanjem javne službe opravljajo oblastne naloge državne uprave. Slednje organi in nosilci javnih pooblastil opravljajo z izdajanjem splošnih aktov, z izdajanjem posamičnih aktov oziroma odločanjem v posamičnih stvareh in z opravljanjem materialnih dejanj. Vsebina javnega pooblastila so namreč le tiste naloge državne uprave, ki predstavljajo izvajanje javne oblasti.[4] Z njim se namreč podeli pristojnost izvrševanja oblastnih ravnanj na področju upravnega prava.[5] Zato za izpolnitev materialnega pogoja za nastanek javne listine ni pomembno, ali je dnevnik dela vzgojne skupine voden zaradi opravljanja javne službe, ampak ali je bil izdan v mejah javnega pooblastila za opravljanje nalog državne uprave. Od opravljanja teh nalog pa je treba razlikovati pravico izvajalcev javnih služb, da odločajo o pravicah ali obveznostih uporabnikov njihovih storitev (tretji odstavek 3. člena ZUP). Slednja je res sestavni del javne službe, vendar tako odločanje ne pomeni izvajanja upravnih nalog, saj opravljanje javne službe še ni neposredna funkcija državne uprave, temveč je, kot rečeno, njena funkcija samo zagotavljanje opravljanja javnih služb (13. člen ZDU-1).

12.Pritožnica je bila v času storitve očitanega ji dejanja ravnateljica Prometne šole Maribor, v sklopu katere je deloval tudi dijaški dom. Prometna šola Maribor je bila javni zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija za opravljanje dejavnosti srednješolskega in poklicnega izobraževanja, dijaški dom pa je deloval v okviru ene od poslovnih enot zavoda. V javni mreži dijaških domov se je izvajala javna služba, katere vsebina je bilo izvajanje vzgojnega programa dijaških domov.[6] Po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZOFVI) se je namreč vzgojni program dijaških domov štel za javno veljaven vzgojni program, izvajanje omenjenega programa pa za izvajanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja.[7]

13.Na podzakonski ravni je izvajanje te javne službe urejal Pravilnik. Kot glavne naloge dijaškega doma je določal zagotavljanje bivanja in vzgojo dijakov v času bivanja v dijaškem domu v skladu s standardi bivanja in vzgojnim programom, določanje pogojev sprejema in bivanja, organiziranosti in načina dela in njihovo predstavitev zainteresirani javnosti, določanje domskih pravil ter sodelovanje z dijakovo šolo in starši.[8] V poglavje o vzgojni obravnavi dijakov pa je bilo uvrščeno tudi načelo, da vzgojna obravnava poteka v okviru celovite vzgojno-izobraževalne dejavnosti dijaškega doma, v skladu s cilji in načeli vzgojnega programa za dijaške domove, njen predmet pa je bil izvajanje vzgojnega programa in vzgojno ukrepanje v skladu s Pravilnikom po načelu največje koristi dijaka.[9] Vzgojno delo z dijaki je bilo organizirano v okviru vzgojne skupine dijaškega doma glede na letnik in smer izobraževanja dijakov, skupino pa je vodil matični vzgojitelj, ki je organiziral življenje in delo v njej, bil njen mentor ter skrbel za njeno delovanje.[10]

14.Po 55. členu Pravilnika, na katerega so sodišča oprla presojo, da je dnevnik dela vzgojne skupine dijaškega doma javna listina, so organi in strokovni delavci dijaškega doma dokumentirali svoje delo v zapisnikih sej vzgojiteljskega zbora, oddelčnega vzgojiteljskega zbora in strokovnega aktiva, sveta staršev in sveta dijaškega doma, ki so jih navedeni vodili o poteku svojih sej, o dnevnem redu in obravnavani problematiki ter o sprejetih odločitvah, in v dnevniku dela, ki ga je vodil posamezen vzgojitelj o načrtu in poteku vzgojnega dela. Dnevnik dela vzgojne skupine je vseboval načrt vzgojiteljevega dela, delo z vzgojno skupino in interesne dejavnosti, vzgojiteljev urnik, evidence vzgojnega dela ter podatke o dnevnem dogajanju, problematiki in aktivnostih v zvezi z dijaki v vzgojni skupini. Dnevnik je bil torej dokument, namenjen organizaciji in dokumentiranju vzgojnega procesa v vzgojni skupini, in je očitno nastal le zaradi izvajanja javne službe, ne zaradi opravljanja oblastnih nalog. Zaupanje izvajanja vzgojnih nalog namreč ne predstavlja izvajanja oblastnih nalog in zato ni izpolnjen materialni pogoj za nastanek javne listine.

15.Dnevnik dela vzgojne skupine pa ni izpolnjeval niti vseh formalnih pogojev za nastanek javne listine. Ne zakoni in ne podzakonski akti s področja srednješolske vzgoje in izobraževanja niso določali oblike, v kateri bi moral biti dnevnik izdan, izdaja v predpisani obliki pa je kumulativen pogoj za nastanek javne listine.[11]

16.Glede na navedeno dnevnik dela vzgojne skupine dijaškega doma ni imel lastnosti javne listine ne po prvem odstavku 224. člena ZPP ne po prvem odstavku 169. člena ZUP, zato je nerešeno še vprašanje, ali je šlo za potrdilo iz uradne evidence kot javno listino iz tretjega odstavka 179. člena ZUP. Po prvem in drugem odstavku 86. člena ZPSI-1 ter po prvem in drugem odstavku 42. člena ZGim je moral dijaški dom voditi nekatere evidence osebnih podatkov dijakov, to so evidenca prijavljenih kandidatov za vpis, evidenca vpisanih, evidenca vpisanih po letnikih, oddelkih in skupinah v redovalnicah in osebni list dijaka, ki ga je dom vodil za vsakega vpisanega dijaka od vključitve pa do dokončanja izobraževanja oziroma do izpisa.[12] Na podzakonskem nivoju je Pravilnik te evidence urejal kot eno izmed vrst domske dokumentacije,[13] 53. člen Pravilnika pa je natančneje določal tudi vsebino evidenc, ki jih je sam imenoval evidenca o prijavljenih kandidatih, evidenca o sprejetih kandidatih in osebni list dijaka.

17.Vrste domske dokumentacije, ki jo je moral voditi dijaški dom, je torej določal Pravilnik.[14] Domsko dokumentacijo so sestavljali evidence, predpisane z zakonom, dokumenti o vzgojni obravnavi dijaka v dijaškem domu ter splošna dokumentacija dijaškega doma.[15] Dnevnik dela je po svoji vsebini torej spadal med dokumente o vzgojni obravnavi dijaka, in ne med evidence. Pravilnik je določal tudi smiselno uporabo Pravilnika o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju glede tistih vprašanj, ki jih ni posebej urejal.[16] Slednji je bil sprejet na podlagi 75. člena ZPSI-1 in 41. člena ZGim, ki oba določata, da obrazce in vsebino javnih listin o končanem izobraževanju predpiše minister. Vendar pa to ne pomeni, da je Pravilnik o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju urejal izključno materijo javnih listin o končanem izobraževanju (spričevala), saj je določal tudi tiste javne listine, ki so jih srednje šole izdajale dijakom za uveljavljanje pravic po drugih predpisih (statusne listine), ter vsebinsko urejal tako vprašanja vodenja uradnih evidenc kot tudi splošna vprašanja izdaje javnih listin.[17] A niti ob smiselni uporabi določb tega pravilnika dnevnika dela vzgojne skupine ni mogoče uvrstiti med tam urejane uradne evidence ali javne listine. Gre za dokument, ki je mutatis mutandis podoben dnevniku srednje šole kot obliki šolske dokumentacije, v kateri in na podlagi katere so nastajali podatki, ki so se šele vpisovali v uradne evidence šole oziroma s katerimi so strokovni delavci ali organi šole načrtovali, organizirali in izvajali izobraževalno dejavnost.[18] Sporni dnevnik zato ni bil niti uradna evidenca niti potrdilo iz uradne evidence kot javna listina po tretjem odstavku 179. člena ZUP.[19] Okoliščina, da je bil pomemben za poslovanje dijaškega doma in da bi ga bilo treba predložiti inšpektorici, tudi še ne pomeni, da gre za uradno evidenco, saj je navedena obveznost izhajala že iz pooblastil inšpektorice, da pri opravljanju nadzora zbira dokumentacijo.

18.Dnevnik dela vzgojne skupine dijaškega doma, katerega vsebina je določena v 55. členu Pravilnika, torej ni izpolnjeval predpisanih pogojev za nastanek javne listine niti po 224. členu ZPP oziroma 169. členu ZUP niti po 179. členu ZUP. Sodišča so z obsodbo pritožnice za poskus kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 zato prekoračila okvir, v katerem je kazenski zakon za razumevanje zakonskega znaka javne listine napotil na uporabo določb teh predpisov. S tem so prekršila načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, ki je tudi pravica obdolženke, da ne bo obsojena za dejanje, ki ga zakon ni vnaprej določil kot kaznivo. Zato je Ustavno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

19.Ustavno sodišče je presojalo zgolj izpodbijano stališče sodišč, da je dnevnik dela vzgojne skupine dijaškega doma javna listina, saj sodi presoja, ali dejanje, za katero je bila pritožnica obtožena, izpolnjuje alternativne zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 ali kakšnega drugega kaznivega dejanja, ali pa sploh ne gre za kaznivo dejanje, v pristojnost sodišč.

20.Ker je bilo treba izpodbijane sodbe razveljaviti zaradi kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo drugih kršitev.

21.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto

[1]Glej J. Stajnko in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018–2019, str. 1184–1186.

[2]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-335/02.

[3]O delitvi pogojev za nastanek javne listine na materialne in formalne glej J. Zobec, Listine, L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 420, ter M. Remic, Listine, P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 224.

[4]Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-305/94 z dne 3. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97, in OdlUS VI, 44) in št. U-I-251/00 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02, in OdlUS XI, 86). Ustavno sodišče je sicer v odločbi št. U-I-176/94 z dne 5. 10. 1995 (Uradni list RS, št. 65/95, in OdlUS IV, 88) zavzelo stališče, da se lahko 121. člen Ustave razteza tudi na neoblastne naloge uprave, vendar gre za osamljeno odločbo, ki jo je treba razumeti v kontekstu primera, v katerem je šlo za enostransko odločanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov o višini zakupnine za državna kmetijska zemljišča.

[5]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-194/17 z dne 15. 11. 2018 (Uradni list RS, št. 1/19, in OdlUS XXIII, 14).

[6]Člen 59 ZPSI-1 in 29. člen Zakona o gimnazijah (Uradni list RS, št. 12/96, 59/01 in 115/06 – v nadaljevanju ZGim) sta določala tudi, da ima dijak, ki izpolnjuje predpisane pogoje, pravico bivanja v dijaškem domu ter da pogoje, merila in postopek sprejema v dijaški dom določa minister.

[7]Glej 8., 9. in 10. člen ZOFVI.

[8]Glej 13. člen Pravilnika.

[9]Glej 20. člen Pravilnika.

[10]Glej 21. člen Pravilnika.

[11]J. Zobec, nav. delo, str. 423; ter M. Remic, nav. delo, str. 225.

[12]Poleg navedenega je moral voditi še podatke o nastanitvenih pogodbah, starših oziroma poroku nastanitvene pogodbe in podatke o izdanih odločbah o subvenciji oskrbnine za tiste dijake, ki pri plačilu oskrbnine uveljavljajo olajšavo.

[13]Po 52. členu Pravilnika so v domsko dokumentacijo spadali evidence, predpisane z zakonom, dokumenti o vzgojni obravnavi dijaka v dijaškem domu in splošna dokumentacija dijaškega doma.

[14]Glej 52. člen Pravilnika.

[15]Ureditev je bila primerljiva določbam 5. člena Pravilnika o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju, po katerem je šolska dokumentacija obsegala: 1. z zakonom določene evidence, 2. javne listine, ki jih je šola izdajala dijakom v zvezi z izobraževanjem, in 3. druge dokumente, v katerih in na podlagi katerih so nastajali podatki, ki so se vpisovali v uradne evidence ali s katerimi so strokovni delavci oziroma organi šole načrtovali, organizirali in izvajali izobraževalno dejavnost.

[16]Glej 57. člen Pravilnika; enako določbo je vseboval tudi 2. člen Pravilnika o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju.

[17]Glej II. in III. poglavje Pravilnika o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju.

[18]Glej 5. in 39. člen Pravilnika; o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju.

[19]Glede na to, da dijaški dom ni neposredno izvajal izobraževalne dejavnosti, je bil po 54. členu Pravilnika pooblaščen le za izdajanje javnih listin za uveljavljanje pravic v dijaškem domu oziroma po drugih predpisih, to je sklepa o sprejemu v dijaški dom, ki ga je izdal kandidatu, ki se je prijavil za sprejem v dijaški dom; potrdila o bivanju v dijaškem domu, ki ga je izdal vsakomur, kdor je bil sprejet v dijaški dom in je bival v njem, vsakokrat, ko ga je ta potreboval zaradi uveljavljanja pravic po drugih predpisih; in potrdila o izstopu, ki ga je izdal vsakomur ob izstopu iz dijaškega doma ali prenehanju bivanja v njem. Poleg navedenih dokumentov ali namesto njih je lahko izdal tudi poseben dokument, s katerim je dijak dokazoval svojo pravico do bivanja v dijaškem domu (dijaško izkaznico ali drug identifikacijski dokument).