Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da posestnik ni v dobri veri, če ve ali mora glede na okoliščine primera domnevati, da ni lastnik, v svoji zmoti pa ne sme opustiti običajne skrbnosti oziroma raziskovalne dolžnosti, kdo je lastnik nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1075, k.o. ... do celote (I. točka izreka). V II. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 1.153,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je ves čas vedel, da ni lastnik sporne nepremičnine. Navaja, da je bil od leta 1992 večino časa v tujini in v Ljubljani, kjer je služboval do leta 2018. Z zadevo je bil seznanjen šele leta 2019, ko je toženka zavrnila njegovo vlogo za postavitev nadstreška za avtomobil. Poudarja, da sta njegova starša bila ves čas v dobri veri in to do leta 2006, ko se je tožnikova mama pisno obrnila na toženko, naj uredi lastniško razmerje na sporni nepremičnin, ki jo je imela v posesti. Nadalje opozarja, da je v Poizvedovalnem zapisniku z dne 04/05-1973 s pisalnim strojem pretipkana in izbrisana sporna parcela št. 1075 in da zapisnik, ki je bil vložen ni enak kot je bil podpisan s strani njegovih pravnih prednikov. Izpostavlja, da je bila sporna parcela v dobroverni posesti več kot 35 let, saj njegovi pravni predniki niso vedeli, da stvar, ki jo imajo v posesti, ni njihova. Toženka tožnika oz. njegove pravne prednike nikoli ni pozvala, naj ji prepustijo sporno parcelo. Tudi v zemljiški knjigi je bila sporna parcela vpisana v vložku tožnika št. 2027, do izbrisa iz njega pa je prišlo na podlagi prej navedenega zapisnika iz leta 1973. Tako so obstajale okoliščine, ki so pri pravnih prednikih tožnika ustvarile prepričanje, da je s sklenitvijo prodajne pogodbe poleg lastništva parc. št. 1074, pridobil še par. št. 1075. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da njegova pravna prednika nista bila dobroverna, ker bi ob običajni skrbnosti, potem, ko jima je bilo pokazano v letu 1973 stanje v katastru, morala vedeti, da parc. št. 1075 ni bila del pogodbe o gradnji hiše. Dobra vera ni izostala in je zato tak zaključek sodišča prve stopnje zmoten. Tožnik svojo pravico do priposestvovanja opira tudi na sodbo VSL 00065193, v kateri je sodišče odločilo, da F. vrtovi pripadajo vsakokratnim lastnikom F. blokov. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določila o priposestvovanju. Pogoje za priposestvovanje lastninske pravice je v relevantnem obdobju urejal Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), pred njim pa Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ). Po določbi 28. člena ZTLR je izredno priposestvovanje (na podlagi dobroverne posesti) nastopilo po poteku dvajsetih let, redno priposestvovanje (na podlagi zakonite in dobroverne posesti) pa z iztekom desetih let. Posest je bila v smislu ZTLR zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je bil potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Posest je bila dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 377/2011 s 4. 9. 2014 pojasnilo, da to pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto ne zadošča samo dejanska ugotovitev, komu stvar pripada, temveč mora biti ta tudi opravičljiva. Dobrovernosti torej ni, če posestnik ve, ali bi moral glede na okoliščine domnevati, da stvar pripada drugemu.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožnikovega zahtevka obravnavalo ob upoštevanju zgoraj navedenih pravih materialnopravnih izhodišč, svojo odločitev pa je oprlo na ključna pravnorelevantna dejstva. V tem okviru je opravilo celovito presojo, ki jo je podprlo s prepričljivimi argumenti, zaradi česar ji sodišče druge stopnje v celoti sledi. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik ne razpolaga s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremični parc. št. 1075. Tožniku namreč ni uspelo izkazati, da bi bila sporna parcela predmet prodajne pogodbe, zaradi česar tožnik ni mogel biti dobroverni in zakoniti posestnik spornih nepremičnin po ODZ in po drugem odstavku 28. člena ZTLR niti po drugem odstavku 43. člena SPZ, saj ni imel pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornih parcelah. Tožnik namreč ni pojasnil, na podlagi katerega pravnega naslova naj bi bili njegovi predniki lastninski posestniki sporne nepremičnine.

8. Pritožba graja zaključek sodišča prve stopnje, da so tožnik in njegovi pravni prednik ves čas vedeli, da niso lastniki sporne nepremičnine parc. št. 1075. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ki je pokazal, da sta pravna prednika tožnika kupila nepremičnino parc. št. 1074 (ki leži tik ob parc. št. 1075) leta 1968. V času nakupa je bila nepremičnina oštevilčena s številko 381/9 (kar ustrezno izhaja tudi iz prodajne pogodbe), nepremičnina parc. št. 1075 pa s številko 381/19 in bi naj po katastrskih podatkih nastala v letu 1973, ko se je odpisala iz skupnega vložka št. 2027, v novi vložek št. 2670. Do odpisa parcele je prišlo na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 9. 10. 1973, ko so se opravljale poizvedbe zaradi nove zemljiške knjige in sta pri tem sodelovala tudi pravna prednika tožnika. Iz tega izhaja, da sta pravna prednika tožnika očitno bila seznanjena ne le s potekom mej med obema nepremičninama, temveč tudi s celotnim obsegom svoje nepremičnine. Že ob sklenitvi prodajne pogodbe je bila znana tudi velikost nepremičnine tožnika (sedaj parc. št. 1074, prej 381/9), in sicer: 65 m2 stavbišče, 29 m2 dvor, 99 m 2 sadovnjak, kar skupaj znese 193 m2 (priloga B19), kot tudi dejstvo, da je šlo za nakup enodružinske stanovanjske enote v III. gradbeni fazi v stanovanjskem „šestoršku“ za evangeličansko cerkvijo v ... na parc. št. 381/9. Nepremičnina tožnika je bila torej ena izmed šestih vrstnih hiš, ki so bile zgrajene v tem okolišu s približno enakimi izmerami, a zadnja v vrsti. Ob njej je bila parc. št. 1075 (prej 381/19), ki je v naravi predstavljala travnik in merila 236 m2 (priloga B 22).

9. Glede na to, da sta pravna prednika tožnika bila podpisnika zapisnika z dne 9.10.1973, iz katerega izhaja, da sta lastnika samo nepremičnine parc. št. 1074, in ne tudi nepremičnine parc. št. 1075, nista mogla biti dobroverna. Dobroverni lastniški posestnik je namreč tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova in ne ve, niti ne more vedeti, da ni upravičen do posesti. Je v opravičljivi zmoti, da stvar poseduje kot lastnik. Opravičljiva zmota pa se presoja ob upoštevanju potrebne skrbnosti, ki se zahteva v pravnem prometu, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Pravna prednika tožnika sta torej sodelovala pri izmeri mej navedenih nepremičnin in odpisu parcele 1075 iz skupnega vložka 2027 v novi vložek. Že iz tega razloga nista mogla biti v dobri veri, saj so jima bile mere njune nepremičnine poznane, kot tudi lastništvo nepremičnine parc. št. 1075. Poleg tega pa bi njuna nepremičnina skupaj s sporno nepremičnino 1075 merila dvakrat toliko kot vsaka posamezna nepremičnina, na katerih so postavljene enake vrstne hiše kot je njuna. Vse to kaže, da pravna prednika tožnika nista bila v opravičljivi zmoti, saj bi ob potrebni skrbnosti morala in mogla vedeti, da nepremičnina parc. št. 1075 ni njuna last oziroma, da na njej nimata pravice uporabe, po v času sklenitve pogodbe veljavnih predpisih. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo tudi na izpovedbo priče A. A., ki je je izpovedala, kako je mati tožnika v letih 2006 – 2009 prihajala na občino in se pogovarjala o nakupu sporne nepremičnine. Citirana izpovedba prav tako kaže na to, da sta pravna prednika očitno vedela, da sporna nepremičnina ni v njuni lasti, sicer si mati tožnika ne bi prizadevala, da se to uredi in se z občino pogovarjala o nakupu nepremičnine.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da posestnik ni v dobri veri, če ve ali mora glede na okoliščine primera domnevati, da ni lastnik, v svoji zmoti pa ne sme opustiti običajne skrbnosti oziroma raziskovalne dolžnosti, kdo je lastnik nepremičnine.1 Glede na že prej opisane okoliščine (izvedba poizvedovalnega zapisnika, odpis sporne nepremičnine v nov vložek in dejanske meje oz. obseg lastne nepremičnine tožnikov) kažejo na to, da bi morala biti pravna prednika, kot tudi tožnik bolj skrbni glede tega, kdo je lastnik sporne nepremičnine ob njihovi nepremičnini.

11. Takega zaključka sodišča prve stopnje ne omaje niti dejstvo, da je tožnik od leta 1992 dalje živel v Ljubljani in je bil z zadevo seznanjen šele v letu 2019, ko je toženka zavrnila njegovo vlogo za postavitev nadstreška za avtomobil, saj ga enako kot njegova pravna prednika zavezuje dolžna skrbnost, ki se kaže v raziskovalni dolžnosti. Prav tako zaključka sodišča prve stopnje ne omaje dejstvo, da toženka pravna prednika tožnika ni nikoli pozvala, naj ji prepustita sporno parcelo.

12. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je v Poizvedovalnem zapisniku z dne 04/05-1973 s pisalnim strojem pretipkana in izbrisana sporna parcela št. 1075 in da zapisnik, ki je bil vložen ni enak kot je bil podpisan s strani pravnih prednikov tožnika. Ker tožnik teh navedb ni podal v postopku pred sodiščem prve stopnje gre za novoto, ki v pritožbenem postopku ni dovoljena (337. člen ZPP).

13. Tožnik svojo pravico do priposestvovanja opira tudi na sodbo VSL 00065193, v kateri je sodišče odločilo, da F. vrtovi pripadajo vsakokratnim lastnikom F. blokov. Vendar pa zadeva ni primerljiva z obravnavanim primerom. V primeru F. vrtov se je določalo pripadajoče zemljišče večstanovanjski hiši - F. blokom. V postopku je bilo ugotovljeno, da vrtovi predstavljajo posebno krajinsko-arhitekturno dediščino Ljubljane, ki so bili predvideni že v gradbenem načrtu in jih prebivalci obdelujejo neprekinjeno že več kot 80 let. V obravnavanem primeru gre za gradnjo enostanovanjskih vrstnih hiš, ki nimajo skupnega funkcionalnega zemljišča, tožnik pa tudi tekom postopka ni ne zatrjeval, ne dokazoval, da je sporna nepremičnina po gradbenih načrtih bila planirana kot del zemljišča, ki bi pripadalo zadnji med vrstnimi hišami v vrsti.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni doprinesla k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ta navadno zahteva, da se pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Če posest ni jasno vidna, raziskovalna dolžnost ne obstaja in se tretji lahko zanaša zgolj na zemljiško knjigo.