Jedro

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica za zastopanje pooblastila svojo mater, ki je na zaslišanju obvestila organ, ki vodi postopek, o spremembi svojega stalnega prebivališča ali stanovanja kot to določa 1. odstavek 96. člena ZUP/86, zato tožena stranka ni imela razloga za postopanje po 2. odstavku 96. člena ZUP/86. Posledično pa se je tožena stranka tudi nepravilno oprla na 3. odstavek 137. člena ZUP/86.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Predlog tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnica zaprosila za sprejem v državljanstvo v skladu z 10. členom Zakona o državljanstvu RS. Tožena stranka nadalje navaja, da je tožnico pozivala k predložitvi dokazov, prav tako je vabila njeno pooblaščenko AA ki jo je zaslišala 19. 5. 1998. Tožničina pooblaščenka, mati tožnice, je izjavila, da se je tožnica skupaj z družino preselila v Slovenijo, ko je bila tožnica stara devet let in da so najprej živeli na naslovu A v Ljubljani leta 1998 se je družina preselila na naslov B, nato pa na naslov C v Ljubljani. Do decembra 1997 je tožnica neprestano živela v Sloveniji, potem pa je odšla v Barcelono. Nadalje tožena stranka navaja, da je poslala vabilo tako tožnici kot njeni pooblaščenki v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja pogojev v postopku sprejema tožnice v državljanstvo, vendar so se vabila vrnila s pripisom "neznana". Ker tožena stranka na podlagi razpoložljivih uradnih evidenc nikakor ni mogla ugotoviti novega naslova, na katerem ima tožnica kot tudi njena pooblaščenka prijavljeno prebivališče, je izdala sklep o pribitju vseh spisov na oglasno desko. Tožena stranka je upoštevala, da tožnica v določenem roku ni predložila novih dokazov, ki bi izkazovali, da so izpolnjeni pogoji, ki so določeni v 3., 4., 6. in 9. točki 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu RS, zato ni ugodila njeni prošnji.

Tožnica v tožbi navaja, da ji tožena stranka očita, da ni predložila novih dokazov, ki bi izkazovali, da so izpolnjeni določeni pogoji po 1. odstavku 10. člena Zakona o državljanstvu RS. Pri tem opozarja, da se tožena stranka sklicuje na 137. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, kar pa ni razumljivo. Nadalje opozarja, da je tožena stranka vabila pooblaščenko tožnice na naslov B v Ljubljani, kljub temu da je ta na svojem zaslišanju pojasnila, da stanuje na naslovu C v Ljubljani. Tožena stranka je še nadalje pošiljala vsa vabila na naslov Stari trg 17, kar pa je v nasprotju z 88. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka je spregledala, da je pooblaščenka tožnice natančno navedla svoj novi naslov in v kolikor bi bila vabila pravilno vročena pooblaščenki tožnice, bi ta predložila dokaze, ki bi izkazovali, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v državljanstvo. Tožnica navaja, da dejansko živi v Sloveniji deset let in to neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje. Nadalje navaja, da je tudi izkazano, da ima zagotovljeno stanovanje kakor tudi trajen vir preživljanja, poudarja da je tožnica tudi pridobila delovno dovoljenje, predložila pa je tudi ostala zahtevana potrdila. Tožnica sodišču predlaga, da odločbi tožene stranke odpravi in ji naloži, da tožnici povrne stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijano odločbo izdala na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in na podlagi svoje ocene o neizpolnjevanju pogojev, oprla pa se je na 137. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka vztraja pri svoji izdani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica septembra 1997 vložila prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva na podlagi 5. in 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 do 31/91-1 in 13/94, v nadaljevanju: ZDRS). Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 3. odstavek 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), ker je tožnica vložila prošnjo v času veljavnosti ZUP/86. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica za zastopanje pooblastila svojo mater AA, ki je bila zaslišana 19. 5. 1998 in je povedala, da se je preselila na naslov C v Ljubljani. Tožena stranka pa je vse nadaljnje pozive oziroma dopise pošiljala na naslov B , za katerega pa je tožničina mati izrecno navedla, da se je s tega naslova preselila in da sedaj stanuje na naslovu C v Ljubljani. Mati tožnice je tako na zaslišanju obvestila organ, ki vodi postopek, o spremembi svojega stalnega prebivališča ali stanovanja kot to določa 1. odstavek 96. člena ZUP/86, zato tožena stranka ni imela razloga za postopanje po 2. odstavku 96. člena ZUP/86. Posledično pa se je tožena stranka tudi nepravilno oprla na 3. odstavek 137. člena ZUP/86. V ponovljenem postopku mora tožena stranka upoštevati, da je mati tožnice kot njena pooblaščenka v upravnem postopku navedla spremembo svojega stalnega prebivališča oziroma stanovanja in da je naknadno tožnica predložila pooblastilo odvetnika dr. BB in kolegov za zastopanje tudi v upravnem postopku in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa mora tožena stranka upoštevati, da je tožnica vložila vlogo za sprejem v državljanstvo tako na podlagi 5. člena kot tudi na podlagi 10. člena ZDRS. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

K 2. točki izreka: Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta tožene stranke. V takšnem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, zato je sodišče zavrnilo predlog za povrnitev stroškov postopka. 6. 1. 2003, in je bila ta odločba predmet upravnega spora opr. št. U ...