Jedro

ZFPPIPP v drugem odstavku 395. člena govori o izselitvi iz stanovanja ali družinske stanovanjske hiše, medtem ko že iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da (celotna) nepremičnina nima (zgolj) takega namena uporabe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Pritožnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o prodaji nepremičnine ID znak: parcela ..., v deležu ½, in sicer se prodaja opravi na podlagi javne dražbe z zviševanjem izklicne cene, izklicna cena se določi v višini 106.000,00 EUR in varščina v višini 10.000,00 EUR (I. točka izreka). Predlog za naložitev izpraznitve nepremičnine pod točko I. je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedenega sklepa se je pritožil upnik in (med drugim) navedel, da bi moralo sodišče predlogu upravitelja ugoditi bodisi na podlagi drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP bodisi na podlagi šestega odstavka 248. člena ZFPPIPP, saj dolžnica iz naslova lastništva ali kakšni drugi pravni podlagi nima več pravice bivati v nepremičnini. Sodišče bi moralo zakonske določbe tolmačiti v interesu upnikov, v njihovem interesu pa je, da se premoženje proda na način, da se doseže maksimalno možno kupnino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet prodaje v tem postopku je solastniški delež nepremičnine, ki v naravi predstavlja zemljišče s stanovanjsko hišo s poslovnim delom. Ker v tej zadevi ne gre za vprašanje ali ima dolžnica soglasje drugih solastnikov, da v nepremičnini biva, se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu ne opredeljuje. Ne glede na to opozarja, da se morebitna neupravičena raba celotne nepremičnine s strani dolžnice, ki je njena (so)lastnica le do ½, v stečajnem postopku tudi sicer ne more reševati.

5. Če se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik, sodišče s sklepom o prodaji naloži dolžniku, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju (drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP).

6. Sodna praksa v postopkih osebnega stečaja je enotna glede tega, da je mogoče drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP uporabiti le v primeru, da je stečajni dolžnik izključni lastnik stanovanja ali družinske hiše, ki se prodaja; v drugih primerih je bilo to pravilo uporabljeno le, ko sta bila oba solastnika nepremičnine v postopku osebnega stečaja in se je skupna nepremičnina hkrati prodajala v obeh postopkih.1 V primeru solastnine je razdeljena le lastninska pravica, ne pa stvar sama, zato dolžnica upravitelju tudi ne more izročiti le ½ stvari. Za odločanje o drugi polovici solastne nepremičnine v drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP ni podlage.2 Ker stanovanjska hiša oziroma celotna nepremičnina ni razdeljena, tudi ni mogoče določiti, katero polovico oziroma katere prostore bi morala dolžnica izročiti upravitelju. To pomeni, da v primeru, ko se v postopku osebnega stečaja prodaja dolžnikov solastni del nepremičnine, sodišče v sklepu o prodaji dolžniku ne določi roka za izselitev in mu ne naloži, da nepremičnino izprazni in izroči upravitelju. Sklep o prodaji v takem primeru ni izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev solastnega dela nepremičnine.

7. Bistvo drugega in tretjega odstavka 395. člena ZFPPIPP je v tem, da kupec, ki tako nepremičnino kupi v stečajnem postopku, s tem pridobi možnost neposredne uporabe le-te. Vendar pa to predpostavlja, da v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove lastninske pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar, saj sklep o izpraznitvi na njih ne bi učinkoval. Po določbi tretjega odstavka 395. člena ZFPPIPP namreč tak sklep učinkuje le zoper dolžnika in druge osebe, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom ali ki jim je dolžnik to drugače omogočil uporabljati; to so osebe, ki upravičenje uporabljati nepremičnino črpajo iz (sedaj prodajane) dolžnikove lastninske pravice. Cilja, ki ga zasleduje pritožnik – to je prodaja prazne nepremičnine in s tem dosežena najvišja možna kupnina – v primeru, ko nepremičnino uporabljajo tudi drugi upravičenci, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove lastninske pravice izhajajočo pravico uporabljati nepremičnino, v takem primeru ni mogoče doseči. 8. Podlage za izpraznitev (celotne nepremičnine) ne predstavlja niti šesti odstavek 248. člena ZFPPIPP. Namen posebnih pravil iz tega člena je omogočiti čim hitrejši začetek prodaje nepremičnine, ki je predmet najema. Dolžnica ni najemnica niti tretja oseba, ki bi nepremičnino zasedala brez pravnega temelja, saj je do prodaje nepremičnine še vedno (so)lastnica le-te. Ne drži pritožbena navedba, da premoženje že z začetkom stečajnega postopka ni več v lasti dolžnika. V postopku osebnega stečaja je stečajni dolžnik do prodaje še vedno (so)lastnik nepremične, le pravica uporabljati nepremičnino mu je odvzeta s sklepom o prodaji na podlagi drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP (v primeru, da se ne prodaja le dolžnikov solastni del nepremičnine).

9. Pritožbi ni mogoče slediti niti v delu, v katerem pritožnik navaja, da bi moralo sodišče (zaradi varstva upnikov) slediti sodni praksi izvršilnih sodišč, ki v podobnih primerih izvršbe na solastniški delež nepremičnine dolžniku naložijo izpraznitev in izročitev (celotne) nepremičnine. Sodna praksa v izvršilnih postopkih v primerih prodaje solastnega dela nepremičnine ima podlago v odločbi Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 36/2019 z dne 9. 5. 2019, kjer je bilo ključno vprašanje, ali lahko solastnik nepremičnine zahteva od tretje osebe (ki ni solastnik te nepremičnine), da se iz nje izseli, če je izvršilni naslov za takšno izselitev dobil na podlagi drugega odstavka 192. člena ZIZ, torej v okviru sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. VSRS je pojasnilo, da je izvršilno sodišče v primeru, ko odloča o izvršbi, ki je predlagana na podlagi izvršilnega naslova, na ta izvršilni naslov vezano (načelo formalne legalitete). To pomeni, da izvršilnega varstva na njegovi podlagi ne more odreči, niti ne more ponovno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in zakonitosti. V konkretnem primeru je izvršilni naslov dolžniku nalagal izselitev iz celotne nepremičnine; če se dolžnik s takšnim naslovom ni strinjal, bi ga moral izpodbijati s pritožbo zoper sklep, s katerim mu je bila izselitev naložena.

10. V tem postopku pa je za odločitev bistveno naslednje: ZFPPIPP v drugem odstavku 395. člena govori o izselitvi iz stanovanja ali družinske stanovanjske hiše, medtem ko že iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da (celotna) nepremičnina nima (zgolj) takega namena uporabe. Pritožbi zato že iz tega razloga ni mogoče ugoditi.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

12. Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Prim. VSL sklepi Cst 143/2022, Cst 69/2022, Cst 435/2021 in drugi. 2 Prim. VSL sklep Cst 143/2022.