Jedro

Tožnik ne za oporni zid, ne za domnevno nepravilen geodetski posnetek stanja ne navaja, v čem naj bi posegala v njegov pravni interes. Sodišče se glede opornega zidu strinja s toženko, da gradnja tega zidu ni predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja, zato to dovoljenje glede opornega zidu že po naravi stvari ne more posegati v tožnikove pravne interese.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. (v tem postopku prizadeti stranki) dovolil novogradnjo enostanovanjskega objekta na tam navedenih zemljiščih, pod tam določenimi pogoji, med katerimi so navedene tudi razdalje objekta od sosednjih zemljišč.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da so se tožnikove pripombe v postopku nanašale na oporni zid, ki je zgrajen na meji med zemljišči parc. št. 1878/9 in 1878/23, obe k.o. ..., ki pa ni predmet projektne dokumentacije ter zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Skrajna točka obravnavanega objekta je od tožnikove meje oddaljena 4,01 m, kar je skladno z „minimalnimi tehničnimi pogoji“, veljavni prostorski akt pa ne določa minimalnih odmikov.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v obrazložitvi pa med drugim navaja, da zato, ker oporni zid ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, navedbe investitorja o njem in o njegovem vnosu v geodetski posnetek stanja niso pomembne za odločitev, to pa pomeni, da se na njih ne nanaša tožnikova pravica iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana izključno na podlagi dokumentacije, ki je bila priložena vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, in je bila tudi predmet edine javne obravnave. Poleg te dokumentacije je izpodbijana odločba oprta le še na enostransko sklepanje prvostopenjskega upravnega organa, taka argumentacija pa po tožnikovem mnenju „ne zdrži logične presoje“, zato bi bilo treba gradbeno dovoljenje in zadevo vrniti v ponovno odločanje, saj bo tožniku le tako omogočeno, „da ustrezno prouči vse okoliščine, ki so relevantne za izdajo gradbenega dovoljenja in se do njih vsebinsko opredeli“. Tega namreč v postopkih s pritožbo in tožbo ni mogel storiti, ker navajanje novih dejstev in dokazov v teh postopkih ni dopustno.

Z vlogo predloženi geodetski posnetek ne predstavlja prave slike dejanskega stanja, zato sta oba upravna organa o relevantnem vprašanju, geodetskem posnetku obstoječega stanja, sklepala na podlagi napačnega in pomanjkljivega posnetka. Oporni zid namreč stoji na parceli št. 1878/9 k.o. ... in ne na parceli, ki je navedena v projektni dokumentaciji. Iz tega razloga predmetni poseg ne izpolnjuje pogoja odmika, tožnik pa ni dal soglasja h gradnji. Dodaja, da je ključna „navpična projekcija parcelne meje in na to vezani odmik od parcele tožeče stranke“.

Iz navedenih razlogov tožnik ni mogel preveriti zaščite gradbene jame, ki bi zaradi konfiguracije terena in nezakonitih posegov investitorja nujno narekovala sodelovanje izvedenca, upravni organ pa se je zadovoljil s pavšalnimi navedbami projektanta, ki nima ustreznih strokovnih znanj s tega področja. Tožnik meni, da je tudi iz tega razloga predložena dokumentacija pomanjkljiva, zaradi česar bi bilo treba gradbeno dovoljenje odpraviti.

„Nesporno“ je obravnavana gradnja odvisna od značilnosti terena, tožnik pa je zahteval, da se upravni organ opredeli tudi do predloga spremembe projektne dokumentacije, „saj le-ta ne more biti predmet obravnave zaradi nerealnega geodetskega posnetka“, do česar se organ prav tako ni opredelil. Navaja tudi, da dejstvo, da je sodeloval na prvi in edini obravnavi, ne pomeni, da je imel ustrezno možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločanje. Kot stranski udeleženec ima namreč po določbah ZUP enake pravice kot stranka, kar pomeni „celovito možnost izjave o relevantnih okoliščinah in predpostavlja predhodno možnost, da se z njimi seznani in jih preuči“. Upravna enota je napačno ugotovila dejansko stanje, saj je odločitev zavestno sprejela na podlagi nepopolno izvedenega dokaznega postopka, pri čemer je napačno tudi sklicevanje na ekonomičnost postopka, saj to načelo ne more prevladati nad dolžnostjo upravnega organa, da pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje.

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da so tožbene navedbe, da je bila izpodbijana odločba izdana izključno na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil investitor, in da tožniku ni bilo omogočeno, da bi se izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo te odločbe, ostale povsem neobrazložene oziroma prazne. Tako tožnik ne navaja, katere okoliščine bi toženka še morala ugotoviti, da bi lahko izdala izpodbijano odločbo in zakaj, prav tako ne, glede katerih dejstev in okoliščin, pomembnih za izdajo odločbe, se ni mogel izjasniti in zakaj. Take tožbene navedbe sodišču ne omogočajo, da bi se do njih konkretno opredelilo, zato se omejuje na ugotovitev, da ne iz upravnih spisov zadeve, ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo očitne pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja ali bistvene kršitve upravnega postopka.

Tožnik se je postopka za izdajo izpodbijane odločbe udeleževal kot stranski udeleženec (prvi odstavek 43. člena ZUP), kar pomeni, da je imel v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, kolikor zakon ne določa drugače (tretji odstavek 43. člena), vendar pa je bila njegova udeležba v postopku omejena na varovanje njegovih pravnih koristi, torej neposrednih, na zakon ali drug predpis oprtih osebnih koristi (drugi odstavek 43. člena). To pomeni, da tožnik v upravnem postopku ni mogel uspešno uveljavljati morebitnih nepravilnosti oziroma nezakonitosti, ki niso posegale v njegov pravni interes, niti ne more tega storiti v upravnem sporu.

Tožnik ne za oporni zid, ne za domnevno nepravilen geodetski posnetek stanja ne navaja, v čem naj bi posegala v njegov pravni interes. Sodišče se glede opornega zidu strinja s toženko, da gradnja tega zidu ni predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja, zato to dovoljenje glede opornega zidu že po naravi stvari ne more posegati v tožnikove pravne interese. Tožnik sicer navaja, da je „postavitev novogradnje pogojena in odvisna od značilnosti terena“, vendar tudi te svoje navedbe ne konkretizira tako, da bi pojasnil, zakaj in v čem je gradnja obravnavanega objekta odvisna od omenjenega zidu oziroma da (in zakaj) bi moral biti ta zid sestavni del projektne dokumentacije.

Glede geodetskega posnetka tožnik navaja le, da zaradi njegove netočnosti obravnavana gradnja „ne izpolnjuje pogoja odmika“, on pa k njej ni dal soglasja. Pri tem ne pojasni, kakšen pogoj odmika ni izpolnjen, sodišče pa pripominja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je obravnavana gradnja predvidena v območju ŠSE 4/4 Lavrica (RS 5), kjer veljavni prostorski akt ne predpisuje minimalnih odmikov od parcelnih mej. Poleg tega iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je gradnja dovoljena ob upoštevanju jasno in natančno določenih odmikov od mej sosednjih parcel, med njimi tudi tožnikove. Zakaj ti odmiki niso ustrezni oziroma v čem posegajo v njegovo pravno korist, tožnik ne navaja.

Enako neobrazložene ostajajo tudi tožbene navedbe o potrebi po izdelavi izvedenskega mnenja o zaščiti gradbene jame, ki jih tožnik konkretizira le z navedbo, da projektant nima ustreznih strokovnih znanj, da bi lahko zagotovil, da predvideni poseg ne bo vplival na stabilnost okoliškega terena. Tudi ta navedba po eni strani ne izkazuje, kako in v čem naj bi morebitna nestabilnost okoliškega terena posegla v tožnikove pravne interese, po drugi strani pa ne omogoča konkretnejše opredelitve do nje oziroma ne izpolnjuje zahteve iz prvega odstavka 65. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze.

Toženka se je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe izrecno opredelila do utemeljenosti tožnikove zahteve po spremembi projektne dokumentacije glede opornega zidu, predložitvi novega geodetskega posnetka in navedb o oddaljenosti obravnavanega objekta od parcelnih mej (tretji in četrti odstavek na 4. strani), tako da so tožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Tožnik niti ne navaja, da bi toženka dejstev in okoliščin, na katere je oprla izpodbijano odločbo, ne obravnavala na ustni obravnavi, ki se je je tudi udeležil, zato ostajajo povsem nejasne tudi tožbene navedbe, da bi toženka morala opraviti še eno ustno obravnavo, ker bi se tožnik šele tedaj lahko opredelil do vseh pravno pomembnih dejstev in okoliščin.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da nima razlogov za dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.