Jedro

Postopek za izdajo sodbe je pisen postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Ker se toženčevo pasivnost obravnava kot priznanje po tožniku zatrjevanih dejanskih navedb dejstev, ki jih je toženec med postopkom priznal, pa v postopku ni treba dokazovati (glej prvi odstavek 214. člena ZPP), sodišče ni bilo dolžno izvesti dokaza z izvedencem niti drugih predlaganih dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev. Po tožnikovih trditvah v reviziji je sodišču predlagal postavitev izvedenca, ki bi mu morebiti šele omogočil trditve o relevantnih dejstvih. Informativni dokazi pa niso dovoljeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z zamudno sodbo odločilo, da mora toženka plačati tožniku 3.547,55 EUR - prej 850.136 SIT - odškodnine (od tega 417,29 EUR - prej 100.000 SIT - za telesne bolečine, 1.251,88 EUR - prej 300.000 SIT - za strah, 208,65 EUR - 50.000 SIT - za duševne bolečine zaradi skaženosti, 1.460,52 EUR - prej 350.000 SIT - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 206,21 EUR - prej 50.136 SIT za premoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2004 dalje. S sodbo je višji zahtevek zavrnilo in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu.

Zoper to sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Odškodnina je prenizka. Tožnik je v tožbi navedel vso potrebno trditveno podlago in predlagal izvedbo dokazov, ni pa dolžan navesti vseh dejstev. Ker je za oceno vrste in teže poškodb, stopnje in trajanja telesnih bolečin, nevšečnosti, stopnje skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti potrebno strokovno znanje, sodišče od tožnika ne more zahtevati, da bo trditveno podlago ponudil že v tožbi. Za to bi moral nujno naročiti izdelavo mnenja pred pravdo. Po sodni praksi se navedena dejstva ugotavljajo z izvedencem. Stališče pritožbenega sodišča, da v primeru "zamudne zavrnilne sodbe" sodišče ne izvaja dokazov, ne vzdrži. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bila tožniku dejansko odvzeta pravica predstaviti svoj primer pred sodiščem. Sodišče bi moralo tožnika pozvati k popravi tožbe v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 - ZPP). Ker tožba ni bila sklepčna, sodišče ni imelo podlage za delno zavrnitev zahtevka. Sodišče je bilo dolžno izvesti redni postopek in opraviti obravnavo. Uveljavlja kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ima pravico navajati vsa dejstva vsaj še na prvem naroku. Z izdajo zavrnilne sodbe mu je bila ta pravica dejansko odvzeta. Nepravilno so uporabljene določbe ZPP o zamudni sodbi. Sodišče se do pritožbenih razlogov ni opredelilo (neskladje v razlogih prvostopenjske sodbe).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Razlogi izpodbijane sodbe niso med seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za sedanje telesne bolečine in za vse nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ne pa tudi za pretrpljene telesne bolečine, ker ni navedel njihove stopnje niti trajanja (glej tretjo stran prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je na drugi strani svoje sodbe tožniku odgovorilo na vse pritožbene očitke.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče praviloma res odloča na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (glej 4. člen ZPP). Izjemoma, če so izpolnjene predpostavke za izdajo zamudne sodbe, pa lahko predsednik senata že med pripravami za glavno obravnavo izda (med drugim tudi) zamudno sodbo (glej 271. člen ZPP). Gre za izjemo od načela obligatornosti glavne obravnave, ki jo dopušča sam zakon. Kršitev, ki jo uveljavlja tožnik, bi bila podana le v primeru, če bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo, pa je ne bi opravilo. Ker te dolžnosti pri izdaji zamudne sodbe ni, tudi ni kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje tudi ni podana kršitev določb ZPP o izdaji zamudne sodbe. Sklepčnost tožbe - da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja materialnopravna utemeljenost zahtevka - je vsebinska predpostavka za izdajo zamudne sodbe. Če tožba ni sklepčna, sodišče zamudne sodbe ne more izdati, pač pa izda sodbo, s katero zahtevek zavrne (tretji odstavek 318. člena ZPP). Pri tem ne gre za zamudno sodbo, saj je izdana proti stranki, ki ni v zamudi. Po ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) iz 1999 je imelo sodišče možnost, da je tožnika pred izdajo zavrnile sodbe opozorilo na materialnopravne pomanjkljivosti (nesklepčnost) njegove tožbe in mu omogočilo, da je te pomanjkljivosti odpravil. Novela ZPP-A (Uradni list RS št. 96/2002 - ZPP-A) iz leta 2002, ki se uporablja tudi v obravnavani zadevi, pa je glede tega prinesla pomembno spremembo, saj je določila, da sodišče v primeru, da toženec ne odgovori na tožbo, ki ni sklepčna, zahtevek takoj zavrne (ne da bi moralo predhodno tožniku tožbo vrniti "v popravo oziroma dopolnitev"). Zato mora tožnik že v tožbi (saj ga sodišče v primeru nesklepčnosti tožbenega zahtevka ne bo pozivalo s sklepom na popravo tožbe) navesti vso dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje njegov zahtevek v celoti, torej tudi glede višine(1).

Sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka v zvezi z izvajanjem dokazov. Postopek za izdajo zamudne sodbe je pisen postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Ker se toženčevo pasivnost obravnava kot priznanje po tožniku zatrjevanih dejanskih navedb, dejstev, ki jih je toženec med postopkom priznal, pa v postopku ni treba dokazovati (glej prvi odstavek 214. člena ZPP), sodišče ni bilo dolžno izvesti dokaza z izvedencem niti drugih predlaganih dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev. Po tožnikovih trditvah v reviziji je sodišču predlagal postavitev izvedenca, ki bi mu morebiti šele omogočil trditve o relevantnih dejstvih. Informativni dokazi pa niso dovoljeni.

Pri sami uporabi materialnega prava (določanje višine odškodnine iz naslova nepremoženjske škode) ravna sodišče pri izdaji zamudne sodbe enako, kot da bi bila sodba rezultat kontradiktorne obravnave. Prvostopenjsko sodišče je tako zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode po višini (z zamudno sodbo) le delno ugodilo, in sicer je o zahtevku odločalo na podlagi tožbenih navedb in ob preverjanju morebitnih nasprotij med njimi in predloženimi listinskimi dokazi ter splošno znanimi dejstvi (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava glede (s sodbo) zavrnjenega dela tožbenega zahtevka se je zato revizijsko sodišče omejilo le na tisto dejansko podlago, ki jo je kot pravno relevantno navedlo prvostopenjsko sodišče. Podroben obseg vseh oblik nepremoženjske škode je razviden na tretji in četrti strani prvostopenjske sodbe. Ob takšni dejanski podlagi je ugotoviti, da z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode sodišči nista zmotno uporabili pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Uradni list RS št. 83/2001 in nasl.), saj je prisoja 800.000 SIT (3.338,34 EUR), kar je 4,6 povprečnih plač, primerljiva s siceršnjo prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo.

Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 840/2007 s 6.12.2007.