Jedro

1. Če sodišče ne odloči o tožbenem zahtevku zoper eno od toženih strank in stranke ne zahtevajo izdaje dopolnilne sodbe v 15 dneh, se šteje, da je tožba zoper to stranko umaknjena.

2. Tožena stranka, zoper katero je tožba umaknjena, nima pravnega interesa za pritožbo, zato le ta ni dovoljena in se zavrže.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke C. d.o.o. v stečaju, P. c. 184, X., se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi: " 1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnika R. H., zoper drugotoženo stranko C. d.o.o. - v stečaju iz naslova odpravnine v višini 528.364,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.8.1995 dalje do plačila.

2. Drugotožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka. " Pritožba prvotožene stranke A. d.d. v stečaju, P. c. 184, X. se z a v r ž e .

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi obstoj terjatve tožnika R. H. do drugotožene stranke B. iz naslova odpravnine v višini 528.364,50 SIT.

Drugotoženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 72.037,50 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta prvo in drugotožena stranka.

Prvotožena stranka A. ter drugotožena stranka B. se pritožujeta iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Navajata, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka razvidna iz dejstva, da je sodišče obvezalo po svoji sodbi dve družbi, ne da bi ugotovilo njuno pasivno legitimacijo.

Delavec ni mogel istočasno delati v obeh družbah, zato je lahko le ena od obeh družb zavezana za plačilo odpravnine v tej pravdni zadevi. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana zato, ker je sodišče štelo, da je po 3. točki 36.f člena ZDR delodajalec dolžan kot osnovo za izračun odpravnine upoštevati povprečno plačo v zadnjih treh mesecih v bruto znesku. Takšno stališče je v direktnem nasprotju s sodno prakso in z 19. členom Zakona o dohodnini, po katerem se davek od osebnih prejemkov ne plača od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Zato prvo in drugotožena stranka predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek.

Pritožba drugotožene stranke je utemeljena, pritožba prvotožene stranke pa ni dovoljena.

I.

Prvostopenjsko sodišče je v izreku svoje sodbe odločilo o zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko, glede katere je pasivna legitimacija podana. Tožeča stranka je bila, kot izhaja iz podatkov v spisu, zaposlena pri drugotoženi stranki, pri kateri ji je na podlagi sklepa z dne 3.1.1995 prenehalo delovno razmerje zaradi nujnih ooperativnih razlogov. Drugotožena stranka je tožeči stranki tudi izplačala odpravnino kot trajno presežnemu delavcu ob upoštevanju plače zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja v neto znesku kot osnove za izračun odpravnine.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo dejansko stanje sicer pravilno in popolno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejelo napačno odločitev.

Pritrditi je potrebno stališču pritožbe drugotožene stranke, da delavcu pripada odpravnina kot trajno presežnemu delavcu po 36.f členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu, pri čemer je delodajalec dolžan vzeti za osnovo pri izračunu neto in ne bruto plačo. Od odpravnine se namreč ne plačujejo niti davki niti prispevki za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Odpravnina, izplačana zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, je prejemek, od katerega se davek od osebnih prejemkov ne plačuje po izrečni določbi 1. alinee 3. točke 19. člena Zakona o dohodnini (Ur.l. RS št. 71/93 do 87/97), na kar utemeljeno opozarja pritožba drugotožene stranke. Zato ni pravne podlage, da bi se kot osnova za izračun odpravnine upoštevala bruto plača za zadnje tromesečje. Tudi sicer se v sodni praksi delavcem, ki jim je kot trajnim presežkom prenehalo delovno razmerje, priznava le odpravnina, izračunana na podlagi neto plač v skladu s citirano določbo 36.f člena ZDR.

Ker so pritožbeni razlogi, ki jih v svoji pritožbi uveljavlja drugotožena stranka, podani v navedenem obsegu, sicer pa v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 373. člena ZPP ugodilo njeni pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do drugotožene stranke iz naslova odpravnine ter zahtevek za povračilo stroškov postopka.

II.

Pritožba prvotožene stranke ni dovoljena, ker prvotožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo. Čeprav sta v obravnavani zadevi v postopku pred sodiščem prve stopnje kot toženi stranki sodelovali obe družbi, je sodišče prve stopnje odločilo le o tožbenem zahtevku tožeče stranke do drugotožene stranke. O zahtevku zoper prvotoženo stranko prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo sploh ni odločilo, ker je v izreku sodbe izrečno ugotovljen obstoj terjatve le do drugotožene stranke. Nobena od strank v postopku ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe v skladu z določbami 339. do 341. člena ZPP. Zato se šteje, da je tožba zoper prvotoženo stranko umaknjena. To pa pomeni, da pravnega interesa za pritožbo na strani prvotožene stranke ni, saj se ji z izpodbijano sodbo ne nalaga nobena obveznost do tožeče stranke. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče v skladu z določili 367. in 358. člena ZPP zavrglo pritožbo prvotožene stranke kot nedovoljeno, saj je po 3. odstavku 358. člena ZPP pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).