Jedro

O podlagi obogatitvenega zahtevka bi bilo tako moč (posredno) sklepati (le) na podlagi ugotovitev revizijskega poročila o ugotovljenem oškodovanju družbenega premoženja (ob smiselni uporabi 247. čl. ZZD), do katerega naj bi prišlo zaradi prevzema dela tehnično komercialnih funkcij, poslovnih funkcij in učinkov.

Revizijski postopek tedaj ni bil namenjen preverjanju, ali je podan utemeljeni sum, da je prišlo do oškodovanja družbenega premoženja, temveč (med drugim) strokovnemu ugotavljanju (ocenjevanju) obstoja in višine tega oškodovanja. Le takšni ugotovitvi je tudi moč pripisati dokazno moč iz 2. odst. 230. čl. ZPP/77. V konkretnem primeru pa je pooblaščeni delavec, potem ko je revizijski postopek opravil, podal oceno, da je podan (le) utemeljeni sum oz. domneva, da je prišlo do oškodovanja družbenega premoženja v vtoževani višini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče ugotovi, da je pogodba o ustanovitvi druge tožene stranke brez pravnega učinka in da naj se zato druga tožena stranka izbriše iz sodnega registra. Zavrnilo je tudi dajatveni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj druga tožena stranka plača prvi toženi stranki znesek 524.601,60 SIT s pp.

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo proti delu sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je bil zavrnjen denarni del tožbenega zahtevka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena prvima dvema toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je nadaljevalo postopek po ZPP/77 na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99).

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo glede odločitve o zavrnitvi denarnega dela tožbenega zahtevka, tj. v tistem delu, ki se izpodbija s pritožbo (prim. 2. odst. obrazložitve pritožbe; 1. odst. 365. čl. ZPP/77).

V zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji prve tožene stranke, ki naj bi bila storjena v korist druge tožene stranke, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da do protipravnega prenosa imena ni prišlo. Te dejanske ugotovitve pritožnica v pritožbi niti ne izpodbija. Trdi le, da je prva tožena stranka drugi toženi stranki dovolila uporabo firme "IB" (skrajšana firma prve tožene stranke). S tem v zvezi je treba opozoriti, da je prva tožena stranka ohranila svoje ime, dodatek "IB" k imenu "C." pa je bil vpisan v sodni register 6.3.1992 ob spremembi ustanoviteljev in statusa "iz zasebne lastnine v mešano" (revizijsko poročilo s št. ... z dne ..., ki ga je izdelala Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Ljubljana, str. 17 - v revizijsko poročilo), ko je prva tožena stranka postala družbenik druge z 10 %. Tožena stranka je torej potem, ko je že uspešno poslovala v letu 1991 (prim. revizijsko poročilo str. 19), k svoji firmi, ki se je jasno razlikovala od firme prve tožene stranke, dodala njeno skrajšano firmo. Ne gre za tedaj za prenos imena. Prav tako pritožnica ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da v sodnem registru po ustanovitvi druge tožene stranke ni prišlo do izbrisa dejavnosti pri prvi toženi stranki. Tako v statusnopravnem pogledu ne gre za "prenos" dejavnosti.

Pritrditi pa je potrebno pritožnici, da je revizijski organ v revizijskem poročilu ugotovil, da je druga tožena stranka "prevzela" od prve tožene stranke "del tehnično komercialnih funkcij" (revizijsko poročilo, str. 19) in, da so bile nanjo (delno) prenešene "poslovne funkcije in učinki" (revizijsko poročilo str. 30). Res je, da se je revizijski organ pri izdelavi revizijskega poročila poslužil uporabe generičnih pojmov, ki jih uporablja tudi ZLPP, ne da bi hkrati ugotovil, konkretno katere izmed poslovnih funkcij je prva tožena stranka prenehala opravljati, ko jih je začela druga tožena stranka. Vendar zgolj zato po oceni pritožbenega sodišča revizijskemu poročilu glede omenjenih ugotovitev v tem gospodarskem sporu še ni moč odvzeti dokazne moči, ki jo ima po 230. čl. ZPP/77. Vendar pa na podlagi revizijskega poročila ni moč sklepati o resničnosti posameznih ravnanj, ki v poročilu niso omenjena, tožeča stranka pa jih v tožbi zatrjuje, npr. prevzem klientele.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču pritožnice, da ravnanja, ki so ugotovljena v revizijskem poročilu, če je do njih res prišlo brez nadomestila, nasprotujejo določilu 247. čl. Zakona o združenem delu (v nadaljevanju ZZD). Vendar v revizijskem poročilu ni ugotovitve, da je do prenosa dela tehnično komercialnih funkcij in poslovnih funkcij prišlo brez nadomestila. Dokazov v smeri ugotavljanja tega dejstva tožeča stranka ni predložila. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na odgovor prve tožene stranke, v korist katere je tožba vložena (l.št. 59). Iz tega namreč sledi, da je bila ustanovitev novih podjetij z zaposlenimi ne le socialno, temveč tudi finančno upravičena, ker prvotožena stranka tem delavcem ni izplačala odpravnine (l. št. 60).

O podlagi obogatitvnega zahtevka bi bilo tako moč (posredno) sklepati (le) na podlagi ugotovitev revizijskega poročila o ugotovljenem oškodovanju družbenega premoženja (ob smiselni uporabi 247. čl. ZZD), do katerega naj bi prišlo zaradi prevzema dela tehnično komercialnih funkcij, poslovnih funkcij in učinkov.

Tožeča stranka je v dokaz, da naj bi bilo družbeno premoženje oškodovano v vtoževanem znesku, predložila revizijsko poročilo. Iz tega pa je v zvezi z zatrjevanim oškodovanjem moč povzeti: - da zaradi prevzema dela tehnično komercialnih funkcij prve tožene stranke obstoji "utemeljeni sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 3. in 4. alineji 48. čl. ZLPP" v višini ustvarjenega dobička pri "by pass" družbah (str. 19 revizijskega poročila); - da se zaradi prenosa poslovnih funkcij na "by pass" družbe "domneva oškodovanje družbene lastnine na dan 31.12.1992" (str. 32 revizijskega poročila); in - da je podano oškodovanje družbene lastnine zaradi prenosa poslovnih funkcij in učinkov na by pass družbe v višini dobička, ki so ga te družbe ustvarile v letih 1991 in 1992 (str. 30 revizijskega poročila).

Pritožbeno sodišče v revizijskem poročilu ni našlo ugotovitve, da bi nekdanji profitni centri poslovali uspešno. Upoštevaje uvodno ugotovitev iz revizijskega poročila, da so z osmosvojitvijo profitnih centrov, ki so delovali znotraj prve tožene stranke, tako da so bile ustanovljene t. im. by pass družbe, reševali poslovne težave, v katerih je bila takrat prva tožena stranka, in pa zgoraj povzete ugotovitve revizijskega poročila, pritožbeno sodišče ocenjuje, da višina oškodovanja družbenega premoženja (kot dejstvo) v revizijskem poročilu ni bila ugotovljena. Če je namreč revizijski organ med ugotovitvami finančno računovodskega pregleda ocenil, da je podan (le) "utemeljeni sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine" v višini dobička, ki so ga izkazovale t. im. by pass družbe, v sklepnih ugotovitvah pa, da se domneva oškodovanje v takšni višini, druge alineje III/1. tč. revizijskega poročila ni moč razumeti tako, da je višina oškodovanja družbene lastnine iz tega naslova na tem mestu ugotovljena in da je to dejstvo, ki mu je pripisti dokazno moč iz 230. čl. ZPP/77. Takšno razumevanje tega dela revizijskega poročila bi bilo v nasprotju s spredaj omenjenimi ugotovitvami.

Postopek revizije se je opravil, če je bil podan utemeljeni sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine (prim. 1. in 2. odst. 48. čl. ZLPP). Utemeljeni sum je bil tedaj razlog za izvedbo postopka revizije. Naloga pooblaščenega delavca, ki je revizijo opravil, pa je (med drugim) bila, da v revizijskem poročilu poda strokovno oceno, ali je prišlo do oškodovanja družbene lastnine in o višini le-tega (2. in 4. alineja 10. čl. Uredbe Vlade RS, izdane na podlagi 49. čl. ZLPP; Ur.l. RS 9/93). Revizijski postopek tedaj ni bil namenjen preverjanju, ali je podan utemeljeni sum, da je prišlo do oškodovanja družbenega premoženja, temveč (med drugim) strokovnemu ugotavljanju (ocenjevanju) obstoja in višine tega oškodovanja. Le takšni ugotovitvi je tudi moč pripisati dokazno moč iz 2. odst. 230. čl. ZPP/77. V konkretnem primeru pa je pooblaščeni delavec, potem ko je revizijski postopek opravil, podal oceno, da je podan (le) utemeljeni sum oz. domneva, da je prišlo do oškodovanja družbenega premoženja v vtoževani višini. Da je takšno razumevanje revizijskega poročila pravilno, pa sledi končno tudi iz trditev tožeče stranke same, ko v pripr. vlogi z dne 4.3.1999 (l.št. 69) trdi, da ugotovitve revizijskega poročila "potrjujejo utemeljenost suma oškodovanja družbene lastnine".

Sodišče prve stopnje tako ni kršilo 230. čl. ZPP/77. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožbenim trditvam, češ da bi druga tožena stranka morala dokazovati, da je ustvarjeni dobiček rezultat njenega boljšega poslovanja, boljše prilagodljivosti tržnim razmeram in boljšega izkoriščanja znanja. Izvajanje dokazov v smeri ugotavljanja teh zatrjevanih dejstev bi bilo potrebno, če bi veljala dokazna domneva o resničnosti dejstva, da je prišlo zaradi prenosa tehnično komercialnih funkcij do oškodovanja družbenega premoženja v višini dobička druge tožene stranke. Ker pa te v konkretnem primeru ni, se izkaže, da je sodišče prve stopnje postopalo glede ugotavljanja te predpostavke obogatitvenega (denarnega) zahtevka pravilno. Če pa je tako, je sodišče prve stopnje tudi dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in v zadevi pravilno odločilo.

Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbene trditve, češ da je bila prva tožena stranka v poslovnih težavah zaradi "šušmarjenja" njenih delavcev, kar je razvidno tudi iz revizijskega poročila.

Čeprav je morda sklepanje tožeče stranke pravilno, to samo zase še ne zadostuje za presojo, da je podano oškodovanje družbenega premoženja v vtoževani višini (prim. zgoraj). Zato se pritožbeno sodišče ni podrobneje ukvarjalo z izpodbijanim pomenom, ki ga je dopisu Sklada za razvoj z dne 2.2. 1996 pripisalo sodišče prve stopnje. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da je prva tožena stranka, v korist katere je obravnavana tožba vložena, sicer potrdila, da je do ustanavljanja spornih družb prišlo zato, da bi se prva tožena sranka rešila ekonomskega propada, ki je bil pogojevan s propadom jugoslovanskega trga.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (368. čl. ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP/77.