Jedro

Upoštevajoč, da je skica oz. elaborat, ki ga je v postopku izdelal izvedenec geodetske stroke, ustrezna podlaga za evidentiranje v pravdnem postopku določene mejne črte (načrt parcelacije), so izposlovanje upravne odločbe o parcelaciji ter vsa s tem v zvezi potrebna opravila stvar lastnika, na zahtevo katerega se vodi upravni postopek parcelacije.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je določena razmejitvena črta, po kateri se opravi parcelacija parc. št. 970 k.o. H. na del A in del B ter ugotovljena lastninska pravica tožnika na eni od novonastalih parcel. Tožencu je naložena obveznost povrnitve tožnikovih pravdnih stroškov.

Tožnik sodbo izpodbija zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo 3. in 31. čl. Zakona o zemljiški knjigi in 8. čl. Zakona o evidentiranju nepremičnin. Trdi, da sodbe ni mogoče izvesti v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi, ker sodišče ni pridobilo elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in novonastali parceli nista identificirani z identifikacijskima znakoma.

Toženec sodbo izpodbija iz vseh treh, z ZPP predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje in odločanje. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik del parc. št. 970 k.o. H. priposestvoval. Priznava, da je tožnikov pravni prednik J. T. na podlagi v sklepu o dedovanju O 446/51 vsebovanega dogovora upravičen do 7 vrst vinograda, pri čemer bi moral odmero zagotoviti sam. V tem obsegu si toženec sporne nepremičnine ne lasti, odreka pa lastništvo tožniku, ker se priposestvovalna doba ni iztekla in ker tožnik ni upravičeni pridobitelj, saj je po J. T. dedovala vdova M. T., po njej pa sin – tožnikov brat I. T.. Ugovarja tudi ugotovljeni razmejitveni črti. Meni, da bi morala biti upoštevana razmejitvena črta, ki jo je pokazal on. Trdi, da na spornem delu (med razmejitvenima črtama, ki sta jo pokazali stranki) niti tožnik niti njegovi pravni predniki niso imeli dobroverne posesti, To naj bi izhajalo iz izpovedb prič. Trdi, da je tožnikovim pravnim prednikom pripadalo le sedem vrst starega vinograda, tožnik pa je izven tega obsega na njegovem zemljišči in deloma na javnem zemljišču izdelal dvoje stopnic in štirno. Tega spornega prostora tožniku tudi A. T. ni podaril, ker tožnik darila zaradi izgube otroških doklad ni bil pripravljen sprejeti. Sklicuje se na izpovedi, iz katerih je mogoče povzeti, da je tožnik z gradnjo zidanice začel v letih med 1985 in 1988 in se do leta 2003 - ko je sam pridobil v last parc. št. 970 k.o. H. in tožniku in tožnikovi posesti začel nasprotovati - 20-letna priposestvovalna doba še ni iztekla. Po poseku prejšnjega vinograda in zasaditvi novega prejšnjih sedem vrst vinograda ustreza širini sedanjih štirih vrst vinograda. Nasprotuje tudi stroškovnemu delu sodbe, ker je spor povzročil tožnik, ki je, upoštevajoč sklep o dedovanju, dolžan nositi tudi stroške zahtevane parcelacije.

Tožnik je na toženčevo pritožbo odgovoril. Nasprotuje toženčevim pritožbenim razlogom in sprejema odločitev sodišča o razmejitvi tožnikovega in ostalega dela parc. št. 970 k.o. H..

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke Sodišče je v celoti sledilo tožnikovemu zahtevku, na katerega je vezano. Razmejitvena črta med tožnikovim in ostalim delom parc. št. 970 k.o. H. je s sodbo jasno določena in označena in jo je na osnovi skice izvedenca geodetske stroke možno vzpostaviti v naravi. Na tak način je sporno razmerje med strankama rešeno, zemljiškoknjižna izvedba pa je stvar stranke, ki ima za to interes (125. čl. ZZK). Identifikacijski znak tožnikove nepremičnine v sodnem postopku niti ne more biti določen, ker je njegova določitev upravna stvar v postopku parcelacije. Sama sodba zato niti ne more vsebovati vseh podatkov, ki so podlaga za njeno zemljiškoknjižno realizacijo. Niti 8. čl. Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) niti sodna praksa ne terjata, da sodišče v teku postopka poskrbi za izdelavo takega elaborata, ki bo osnova za parcelacijo. Upoštevajoč, da je skica oz. elaborat, ki ga je izdelal izvedenec geodetske stroke ustrezna podlaga za evidentiranje določene meje (načrt parcelacije), so izposlovanje upravne odločbe o parcelaciji ter vsa s tem v zvezi potrebna opravila stvar lastnika, na zahtevo katerega se upravni postopek vodi (6. odstavek 48. čl. ZEN).

O pritožbi tožene stranke Tožena stranka ne ugovarja, da je tožnik posestnik spornega dela parc. št. 970 k.o. H., zato je tožnik tisti, ki je upravičen uveljaviti obstoj pogojev za priposestvovanje. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, ki jih je za tožnikovo pridobitev lastninske pravice navedlo sodišče prve stopnje, in tudi pravno podlago, ki jo je uporabilo. Je pa sodišče spregledalo, da tožnikova posest - pred nastopom tožnikove posesti pa posest njegovih pravdnih prednikov - temelji na pravnem naslovu. Iz sklepa o dedovanju O 446/51, O 467/51 z dne 26.2.1952 (dokaz A2) je razvidno, da je tožnikov pravni prednik sporno zemljišče pridobil na osnovi dedovanja in na tej podlagi so tako on, kot njegovi pravni nasledniki posedovali sporno nepremičnino. Gre torej za zakonito posest, posledica katere je pridobitev lastninske pravice po izteku desetletne priposestvovalne dobe (2. odstavek 28. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR). Nesporno je tudi, da so od tedaj dalje tožnik in njegovi pravni predniki sporno zemljišče nepretrgano imeli v posesti. Nobenega dvoma ni, da je mogoče priposestvovati tudi del nepremičnine.

Ni odločilno, ali je tožnik posest spornega zemljišča izvrševal tako, da je na njem gradil, ali z obdelovanjem vinograda. Toženec namreč ne zanika, da so sporno zemljišče v širini sedmih vinogradniških vrst toženec in njegovi pravni predniki vseskozi imeli v posesti. Sporno je le, v kakšni širini in še to le na zahodnem delu parc. št. 970 k.o. H..

Sodišče sprejema tudi dokazno oceno, ki je natančna in prepričljiva. Strinja se z dokazno oceno, ki kot verodostojne ocenjuje izpovedi prič, ki govorijo o dvajset in več letni posesti tožnika tudi na južni strani strani zidanice in na mestu sporne - sedaj pete vinogradniške vrste. Toženčev oče A. T. je gradnjo zidanice in obnovitev vinograda ter zasaditev sedanje pete vrste časovno opredelil z letnico 1985, druge priče (razen toženčevega brata) govorijo o daljši posesti, nobena pa o krajšem trajanju posesti. Več kot 20 let trajajočo posest potrjujejo priče, ki so neobremenjene s sorodstvenim razmerjem, zato je zaključek sodišča o trajanju tožnikove posesti pravilen. Toženčev oče A. T. pa je potrdil tudi mirnost posesti, saj je izpovedal, da se je odločil, da po zasaditvi pete vrste tudi to - peto vrsto tožniku pusti. Očitno pa tudi gradnji obeh stopnic na južni strani zidanice ni nasprotoval, saj je celo toženec potrdil, da pred njegovo pridobitvijo lastništva (v letu 2003) oče tožnikovi posesti ni nasprotoval. Torej niti na zahodni strani južno od zidanice in v nadaljevanju proti vzhodu na peti vrsti.

Nobena od prič ni časovno znatno ločevala izgradnje oboda stavbe s prvo ploščo in nadgradnje ter gradnje stopnic na prvo ploščo. Tožnik je izpovedal, da je bilo oboje zgrajeno v dveh letih; M. Š., da je zgornji del zidanice tožnik zgradil kakšno leto za spodnjim delom; I. B. (rojena 1975) pomni zidanico na južni strani vseskozi v takem stanju, kot je sedaj; I. T. je izpovedal o gradnji zgornjega dela zidanice in stopnic v enem letu po izgradnji spodnjega dela. G. pozna stanje zadnjih 12 let in v tem obdobju ni zaznal nobene spremembe stanja. Sodišče prve stopnje zato upravičeno trajanje tožnikove posesti na na južni strani zidanice in posesti pete vinogradniške vrste ni ločevalo oz. obravnavalo posebej, ločeno od posesti ostalega dela spornega zemljišča. Protispisna je pritožbena trditev, da je A. T. izpovedoval, da je tožniku branil gradnjo stopnic. A. T. je izpovedal ravno nasprotno - da tožnik za dovoljenje ni spraševal, on pa mu gradnje ni branil. Pritožba nedosledno povzema tudi tožnikovo izpoved. Samo gradnjo drugih stopnic, ki so se gradile ob asfaltiranju ceste, je tožnik postavil v časovno obdobje 10 do 15 let nazaj.

Pravilno je odločeno tudi o stroških postopka. Tožba je bila potrebna, saj celo po njeni vložitvi in zaključku na prvi stopnji sporno razmerje obstaja. Stroški sodnega izvedenca delijo usodo ostalih stroškov postopka, zato je brezpredmeten ugovor, da je stroške geodetske odmere po sklepu o dedovanju O 446/51, O 467/51 dolžan plačati tožnik. Specifikacija priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnikov, že priznani del stroškov in razlog za pobot stroškov tožeče stranke s stroški tožene stranke pa je pojasnjen tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP).